Gekon 2/2

Prozorne pleksi krogle, ki jih sestavljam, so moji najbolj nezemeljski eksperimenti. Fascinira me, kako so naravne in umetne hkrati, kako predstavljajo povsem izolirana sobivanja znotraj neprepustno zaprtih sfer, potem ko vanje naselim izbrane vrste rastlin in dodam organske snovi: zemljo in les. Kako ti ekosistemi razvijejo čisto svoje okolje. Odpadli listi se razgrajujejo v hranila, in medtem ko rastline porabljajo ogljikov dioksid gliv za fotosintezo, z njimi še menjajo sladkor za minerale. Glive jim kažejo pot do vode in rahljajo zemljo. Vse skupaj se dogaja zelo počasi, ampak pred mojimi očmi.

 

Si ti Arifov brat? Vodja kluba sem. Lahko bi tudi rekel, da sem ga sam pretepel.

Ta hip ga operirajo, ne vejo, kako poškodovana so pljuča zaradi nalomljenih reber.

Aha. V tišini, ki sledi, ni prostora na tem hodniku, kamor bi se lahko postavil. Kaj šele usedel na klop zraven njega.

Nima smisla, da čakaš. Sem itak jaz tu.

Glive pod zemljo tipajo v oddaljene konce krogle, ustvarjajo hifaste strukture in signalizirajo o spremembah. V mojih štirih sferah potekajo nenehne kemične izmenjave, nekje plesen odžira hranila gobam ali na njih parazitira. Iz njenega mavričnega polja se nepričakovano pojavijo cvetovi, čeprav v sferi ni žuželk ali vetra za razmnoževanje. Ampak te vrste vse, kar potrebujejo, izmenjujejo med sabo, ni potrebe po dežju, presajanju ali gnojilih. Karkoli odmre, se na neki način pretvori v hrano.

Medtem ko imam v klubu opravka s policijo in odnašam polomljeno pohištvo, mi z otokov dostavijo paket z zemljo, bil je cel podvig, da sem jo dobil. Zaposlim se s sestavljanjem nove krogle, skoraj metrski premer ima. Naselim jo z navadnimi andamanskimi travami, zaradi vlage in toplote tropski listi zašilijo iz zemlje že po enem tednu.

 

Tih signal iz mobilca.

Samir tukaj, sporočam, da je bila operacija uspešna. Sicer so pljuča precej poškodovana, ampak … upajo, da bo okej. Tišina.

Super. Bedasto. Mislim, hvala. Da si poklical.

Arif mi je naročil. Tišina. Okej. Konec pogovora.

 

Včasih se nenadoma izstreli podolgovata antena oranžne gobe in se pritrdi na pleksi, sonda resonira v praznini. Te sfere so kot planeti iz nekih drugih osončij ali z atmosfero Zemlje iz časa, ko se je šele oblikovala, ko je bil kisik še redek. Preiskujemo geološke plasti za nazaj in ugibamo, kakšen je bil planet, ampak zares ne vemo. Moje krogle so takšni planeti v oblikovanju, ali mogoče za nami, ko je vse že minilo, se pravi ta val evolucije, na katerem surfamo.

 

*

 

Naslednji teden delam vsak večer, ostajam do konca, zaklepam skupaj z varnostnikom. Vsi bi radi izolirali ta incident, policaji, naši, novinarji, kot da se kaj takega ne bo več zgodilo, čeprav vem, da se prej ali slej spet bo. Promet upade na tretjino, spremenim razpored osebja, prilagodim program. Utrujen sem, vendar se mi zdi bistveno, da sem prisoten. Za trenutek smo se zasanjali in zdaj je mehurček počil. Vem, da v tej državi ni veliko klubov, kamor bi spadal, ampak nisem več jezen, delujem na avtopilotu, vse, kar si res želim, je, da me pustijo pri miru, pa da sem lahko doma, da se posvečam svojim ekosistemom.

V petek se Samir usede za šank, kot da je to samoumevno, kot da prihaja vsak teden, čeprav ga pred vdorom nikoli nisem videl. Oblečen je v kavbojke in lovsko jakno, očitno izstopa med svetlimi oprijetimi majicami in golo kožo, grlo imam čisto suho. Pokaže na pijačo, seveda ne slišim, kaj bo. Za večino ljudi vem na pamet, kaj pijejo, in vem, kdaj bodo zamenjali pijačo, še preden to vejo sami. Zanj seveda ne vem, natočim mu džin tonik in naslednji hip pomislim, da je tip, ki gotovo pije pivo. Ne komentira, vzame pijačo in moram se prisiliti, da ne natočim še sebi.

So kakšne novice? Nagnem se čez šank do njegove glave, da me lahko sliši, skoraj se dotaknem njegovih gostih in temnih, kratko obritih las.

Ne. Je buden, ampak na intenzivni in ves zadet od zdravil.

Res mi je žal. Ne vem, če sem že rekel.

Tudi meni. Še iz gozda sem.

Kako?

Jakna. Nisem se imel časa preobleč.

Nima veze.

Itak, da ima, v tem roju svetleče pisanih kril žužkov, ki jih privablja med. Kar naprej se moram sklanjat čez šank do njegove glave. Nekaj parov oči me zagotovo opazuje. Ni mi všeč, če se moram predolgo ukvarjati z enim gostom.

Našli smo novo čredo muflonov.

Ja?

Včasih sodelujem z gozdarji in lovci na terenu.

Pojma nimam, o čem govori. Je slednik?

Biolog. Zdrznem se. Saj ga nisem na glas vprašal.

Ne vem niti tega, da pri nas obstajajo mufloni. Še eni priseljenci. Pomislim na vso tisto zmešnjavo v divjini, trop divjadi, mladiče, lovce, pa živali, ki prečkajo ceste ponoči. Koliko možnosti za katastrofo.

 

*

 

Kot da vdor v klub ni dovolj. Zdaj ko sem našel kuščarja, še zaradi njega ne spim. Pol centimetra večji je, ni mi jasno, od česa, z neugodnim občutkom poguglam tropske kuščarje in si potrdim, da je andamanski staroselec, vrsta majhnih gekonov. V sferi ni žuželk ali sadja, čudno, da je še živ. Verjetno so bila miniaturna jajčeca zakopana v zemlji, samica izleže po en par, ki se prilepi na površino, nezaupljivo preiskujem, ali se bo kje pojavil še drugi, a se ne. Gekon se skriva pod deblom ali šviga po vedno bolj zaraščenih tleh, ni videti, da bi ga kaj posebej oviralo, mogoče jé gobe? Odkar ga opazujem, sta se mu rep in glava obarvala turkizno modro, dobil je nekakšne jaguarske lise. Torej je samec, ugotovim po slikah. Kaj naj z njim?

 

*

 

V avli kliničnega centra kupim sladoled in ga prinesem Arifu. S pritiskom na gumb si dvigne vzglavje, ko me zagleda, čeprav še ne sme sedeti. Reži se kot vedno in potem stoka, ker ga bolijo rebra.

Arif. Najraje bi ga pobožal, tako lepo ga je videti, čeprav je pod očesom marogast, zelena oteklina se mu seli dol po licu. Zdaj si pa očitno mavričen.

A hočeš, da se zredim? Že odvija sladoled in je vesel, jaz sem vesel, da sem tu, če ga je to pripravilo do smeha, nobenih trajnih poškodb, hvala bogu.

Gdje si, brate? Upal sem, da bom zgrešil Samirja, čutim svoj zategnjeni obraz. Le zakaj hodi v klub? Že brez njega se počutim slabo. Stojiva ob Arifovi postelji in ga gledava, medtem ko pripoveduje bolnišnične grozljivke.

Pa kaj je z vama, kaj buljita vame?

Moram it. Vidimo kmalu.

 

Ej, počakaj. Višji je od Arifa in starejši. Saj ne, da mi ni všeč, če tak plečat tip v srajci z zavihanimi rokavi teče za mano čez avlo.

Ja? Ne ustavljam se, delo imam. Žur na obali čez vikend. Sestanek v klubu čez pol ure. Gekona. Dostavo.

Kam bežiš? Vidi skozme, ampak se smeji. Arifov smeh, vendar drug človek s svetlimi očmi. Ne vem, kaj naj rečem.

Bi šel z mano opazovat muflone?

Ob šestih zjutraj?

Ob štirih.

Takrat grem spat.

Pa ne vsak dan? Včeraj te ni bilo.

A tako. Zdaj hodi v klub že vsak dan.

Ne, ne bi šel.

 

*

 

Gledam cene letalskih do Andamanskih otokov. Kaj ti je? Itak, da zdaj ne moreš odpotovat, situacijo imamo, delovna sezona je, kdo bo skrbel za rastline? In sploh, a ga misliš prenest v škatlici za vžigalice, bebo? Če ne gre z drogo in semeni, tudi s kuščarjem ne boš prišel čez mejo. Ali pa bo umrl med potjo. Po pošti bo sigurno, ne moreš ga kar poslat nazaj. Ampak v sferi ne bo preživel. Ali pa?

Preklinjam kuščarja in preprodajalca. Potem zvrtam luknjo, napeljem cevko z vodo, pomešano s cvetnim prahom. Bi odprl kroglo? Tudi če ga izpustim, ne bo v naših gozdovih preživel niti dneva. Je en dan v gozdu boljši kot celo življenje v krogli? Pomislim na zapor, ki čaka tipa, ki je pretepel Arifa. Če ga. Kuščar ni veliko zrasel, merim ga. Ne bo dosegel trinajst centi, pa če noter naselim celo kolonijo čričkov velikosti številka ena.

Listam knjigo o Andamanih. Veliki, vijolično-zeleni listi kot pregrinjala čez podrast, skrivališča. Mah po tleh, čez korenine, debla, slišim vodo, kapljanje. Zvočna zavesa tropskega gozda, za njo se napenja tišina, zleknem se čez podrast, izgubljam se, trsje raste skozme. Skupaj z mano se razblinjajo tinitus in vse moje stvari, anksioznost, kavč, gekon, tu na otoku me ni več, razpadam.

Sediva vsak na svojih tleh v roza svetlobi rastnih luči, oba nepremična. Nikoli nisem maral domačih živali.

 

*

 

Ko se v nedeljo vrnem z dela na obali, nekaj ni v redu. Okej, rastline že, dva dni brez nege se pozna kljub zalivalnemu sistemu. Prozorne cevke jim v pravilnih časovnih intervalih dovajajo vodo, a vseeno niso obrnjene proti večernemu soncu.

Ne sezujem se, najprej grem do največje krogle. Gekon je tu, na deblu. Zakaj stoji na deblu, vedno je bil skrit? Zdi se mi, da ne raste. Zaspim na kavču, zjutraj ga več ne vidim.

 

*

 

Ja?

Ponudba še vedno velja?

Za muflone? Itak. Še vedno ob štirih.

Okej. Mimogrede moram še eno žival spravit v gozd.

Kako to misliš? Katero?

Divjo. Tja spada.

Heh, upam, da ni kakšna invazivna vrsta. Jo imaš v kletki?

V škatli. Med palcem in kazalcem držim škatlico od vžigalic. Vanjo sem dal gekona, potem ko sem odprl kroglo. Lahko bi ga pustil notri, glive bi ga ovile in razgradile. Ampak ne vem, v katerem trenutku je sfera nehala biti planet.

 

*

 

Ob nenormalni uri se voziva iz mesta, čeprav mi ni do izletov v divjino. Tolažim se s tem, da gre za delo, četudi ne moje. Ko se približava hribom in zavijeva v zaščiteno območje, ne poznam več cest, po katerih me pelje, terenec grebe v blatna in skalnata tla, vse skupaj je sredi noči prav bizarno, veje udarjajo ob šipe in karoserijo. Zdi se mi, da bova vsak čas končala v kakšnem jarku in potem, kajjazvem, mogoče naju napade čreda divjih prašičev. Oddahnem si, ko se končno ustaviva in izstopiva, temno je in hladno, jasno, da bi bil raje v postelji. Zgoraj zagledam previs, dobim neugoden občutek, da se bo skala prelomila in zrušila na naju. Sopihava po poti do vrha, od koder je s preže razgled. Uleževa se na lesena tla, že prej mi je povedal, da mora vse potekati čim tiše. Gledava črto obzorja, ki se počasi svetli, vsake toliko vzame v roke daljnogled.

Čez kakšno uro, lahko pa da je minilo deset minut, roke in noge imam ledene, v boke me žuli, me zgrabi za roko in pokaže proti skalnatemu robu. Pogledam skozi daljnogled, nekaj časa iščem in potem zagledam eno piko, drugo, cel trop, premikajo se čez skale. Zelo previdni so, držijo se zase in cel dan iščejo rastline med skalami, komaj slišno pove Samir, preživijo od tistega, česar jeleni ne najdejo. Poskušam umiriti roke in dihanje, razločim velike zavite rogove samca na robu. Nekateri so samotarji, ne živijo v čredi. Sedem mesecev od dvanajstih jih streljajo.

Svetloba nad hribi postaja zlata, še vedno čutim razburjeni stisk njegove roke in pomislim, da je najin prvi dotik povzročila neka zelo plaha žival. Medtem ko še naprej napeto gleda skozi daljnogled in obenem drsa po svojem ekranu, vnaša števila, koordinate, premike, izvlečem škatlico vžigalic iz žepa. Položim jo na rob preže in odprem.

Ko konča, kar se je namenil, se odpraviva nazaj. Jutro je še čisto novo in nedotaknjeno, ampak vem, da to ne traja dolgo. Male smrti povsod okrog naju me pomirjajo, kot da se sredi njih ne more zgoditi nič hujšega.