Gekon 1/2

Padel sem s kavča, dobesedno. Medtem ko sem zleknjen opazoval rastlinsko pokrajino v zaprti krogli, kamor sem zasadil trave in šaše, se je med stebli nekaj premaknilo, nekaj zelenega. Zdrznem se, osupel obrnem iz ležečega položaja proti sferi, da bi se soočil z nevarnostjo, in se zložim po tleh. Z obrazom se prilepim na pleksi, mogoče se je vseeno premaknil kakšen list, ampak v zaprti atmosferi brez gibanja zraka za to res ni veliko možnosti.

Potem zagledam drobno zeleno liso, dolgo za centi, centi in pol. Švigne po zemlji pod les. Srce čutim v ušesih, skupaj s tinitusom, ki se mu v hipu zviša frekvenca in doda nekaj decibelov. To pride od hrupnega delovnega okolja, pa ravno meni, ki imam rad tišino. Diham, utripam, piska mi v glavi, medtem ko eno malo večnost strmim v sfero – spet! Mimo švigne živo zeleno podolgovato telo, čisto drobno, z repom. Potem zagledam še dve mali nogi na vsaki strani, bedra, okrogli prsti. Kaj hudiča je zdaj to? Kuščar.

*

Pred tremi tedni so mi končno dostavili semena, ki jih je erthwrm, moja botanična spletna naveza za Indijo, zapakiral v čajne vrečke. Generična škatlica fensi črnega čaja, nič sumljivo posebnega. Najdem drobne oblike v več velikostih, različne trave in orhideje brez vsake informacije o vrsti, koliko so stare, kakšno nego potrebujejo. Ti preprodajalci me spravljajo ob živce, ampak kaj naj zdaj, če mu pišem, ne bo niti odgovoril, tip ni ravno Gardenija. Glede na ceno še dobro, da so sploh prišla. Ker na zemljo še čakam, za zdaj nimam kaj, spravim jih v temo predala, na suho.

To noč sem hitro zaključil, ko sem ob dveh prišel domov, sem bil še povsem buden. Tuš, liter vode, doza melatonina, džoint. Če ne zaspim pred četrto, imam uničen dan. Vzamem knjigo o ekosistemih mangrov na Andamanskih otokih in zaspim pod gladkimi in vlažnimi površinami zelenih listov, ki hladijo tropski zrak, čutim, kako se dotikajo mojih dlani in mi pomirjujoče drsijo čez stopala. Realno gledano dvomim, da bi hodil po močvirju brez škornjev, ampak potopljen v roza svetlobo na kavču, ob tihem pretakanju akvarija, vpihovanju kisika v vodo, ob mehurčkih, ki mi drsijo čez veke in v tej mrtvi uri brez živalskih glasov, ki je moja najljubša, čeprav sem uničen, si lahko predstavljam tudi tropske trave na podplatih. Upam, da me prvi ptiči, ki kriče planejo iz spanja še pred svitom, ne bodo zbudili.

*

Štirideset, največ petdeset minut mi vzame čiščenje akvarijev, obrezovanje vodnih rastlin, minerali zanje in kava zame, nato se preselim v rastlinjak, ki je pravzaprav moj zastekljeni balkon, poskrbim še za kopenske, potem nabava. Ko je Ki še živel z mano, me je vedno skrbelo, ali bo katera umrla, kadar sem šel za par dni delat na festivale, saj ni imel odnosa do rastlin, brez občutka je živel med njimi kot med pohištvom. Sicer je bil on tisti, ki je ves čas potoval, a ko sva obnavljala svojo zgodbo kolegom, je rad povedal, da sem ga pobral v Perthu pod pretvezo, da bova surfala na Triggu, zares pa za pomoč pri iskanju svoje obsesije, puščavskega graha. Kot da niso živo rdeča polja sredi stepe ena bolj norih stvari, ki jih lahko vidiš v življenju, seveda pa tistih semen nisem mogel prinesti domov. Po njegovem sem namesto eksotične rastline pripeljal Korejca, ki je v Ljubljani še večja redkost. Ampak Swainsona formosa raste samo v Avstraliji, dobri tipi pa na Grindrju po celem svetu, ta moja pripomba je vedno ustvarila napeto vzdušje za seks, vsaj na začetku.

Kijeva fina, prosojna koža med mojimi lončnicami z vseh celin je bila res osupljiva, ta drugačnost me je vznemirjala. Na njem je bilo nekaj prilagodljivega in trdovratnega, njegova eteričnost je bila odporna in neodzivna kot pri slaku. Bil je skrivnost, ki je nisem razrešil, nisem se niti trudil, kdo bi razumel ljudi – Ki je čisto gladko funkcioniral po samo njemu znanih silnicah. Kadar sem se ponoči zbudil, sem pogosto zagledal njegov nepremični obraz, osvetljen z medlo svetlobo z ekrana, bil je vedno enaka enigmatična podoba, spominjal me je na prosojno valovanje alg, ki neopazno izmenjujejo kisik s celotno površino svojega telesa. Ni bil del mojega sveta, vsaj ne na začetku. Prav tako nerazumljiva mi je bila samoumevnost, s katero so njegovi starši dvanajstletnega fanta poslali na drug kontinent, na šolanje v Avstralijo.

Ne veš za naše življenje v Seulu. Moji starci so imeli dežurno trgovino, ki je propadla. Vsak dan in noč so delali, mi smo bili zaklenjeni v stanovanje, imeli smo eno sobo. Iz šole so poslali opozorila, ker nismo bili tam.

Niste?

Jaz in ta mali dve. Sestri.

Ampak otrok sam na drugi celini? Pri dvanajstih še na vlak nisem smel sam.

Nasmehne se in kot običajno ne morem prebrati njegovih misli.

Si niste bili blizu?

Smo. Ampak bilo je boljše življenje.

Kot da je izkoreninjeno in presajeno boljše, ker je bogatejše, ker ima več prostora za rast. Zares pa vem, da ni, ker ni povezav. Nisem ga razumel, ampak njegova slovenščina me je vedno rajcala.

Ki je bil nenasiten, po seksu se je ovil okrog mene, vendar sem imel občutek, da bi se prav tako hitro prepletel s kom drugim. To me je nejasno zbadalo, zdaj vem, da sčasoma vedno bolj.

*

V hamburškem klubu, med svetlikajočo se kožo in rokami, ki velikodušno segajo skozi zrak, sem ga nekaj časa še videl v utripu rdečih in modrih luči, za vedno se je vame vžgala vroče-hladna podoba nekoga, ki je bil zame transparenten, vtis pretanjenih, neopaznih možnosti, ki se razraščajo v vse smeri. Kija nisem več srečal, naslednje dni sva preživela v različnih stanovanjih in v Ljubljano sem se vrnil sam. Ostal je na severu, tistih malo oblačil in njegove Yamamoto superge sem mu poslal na naslov, ki ga je sporočil, nobenih posebnih predmetov – kipca Bude, knjig ali fotografij – ni imel, kot toliko drugih oblikovalcev je vse prenašal na laptopu, ali pa se je človeško oblikovani svet skozi laptop vanj zgolj pretakal.

To je bilo že pred leti, zdaj je moj čas bolj strukturiran, več je prostora za občasne obiske mladih, zagretih fantov in preučevanje orhidej in praproti. Kdor misli, da z njimi ni komplikacij in prizadetosti, se moti, nekatere z mano nikoli niso uspevale. So pa tišje, premikajo se veliko počasneje in njihova bližina pomirja. Rastline nimajo izbire, običajno uspevajo in ostanejo.

*

Prvi teren, po katerem sem se potikal, je bil zaraščen sosedov skedenj, sonce je tako pripekalo, da sem se skrival v senčni notranjosti in vdihoval vonj po zemlji in gnilem lesu. Vse okrog je buhtelo, trnovo robidovje me je ščitilo, leska se je razraščala, vresa je s svojo močno barvo preusmerjala pozornost, vse, kar raste, se je vzpenjalo proti soncu, pršilo v zrak, da bi priklicalo čmrlje ali odvrnilo osle. V tem meni edinem znanem svetu izven izoliranega družinskega kroga si ni bilo težko predstavljati preraščenega planeta izpred tristo milijonov let – kot bi živel v karbonu. Večina ljudi ne razmišlja, kako so alge prilezle iz oceanov, se ukoreninile in plezale naprej, rastline so osvojile praktično vse kopno, tudi oba pola in puščave, bile so prve in bodo ostale. V tem malem, razbohoteno podivjanem vaškem okolju sem bil pet-, šestleten čisto blizu prasvetu. V žarečo povezanost in prerivanje za prostor, kjer so ene vrste grmovja povsem prevzele in zadušile druge, ljudje niso vdirali, tu sem lahko izginil.

Zdaj bi bili kolegi začudeni, da je tako blizu nas trideset tisoč gospodinjstev ne samo brez interneta, ampak tudi brez elektrike, moja vas je na najbolj revnem koncu države. Živeti sam v mestu pomeni odložiti besedo sam v mravljišče. Česa tako samotnega, kot je življenje petletnega fanta na podeželju, nisem občutil nikoli pozneje, ampak vseeno je bilo v mojem skrivališču polno drugih vrst prisotnosti, nekakšnega bivanja in gomazenja.

*

Nekaj časa zapravim za klikanje na silikonske cevke, različne velikosti parazitskih os, izbiram med plenilskimi pršicami, ki bodo pomorile rdeče pajke, ki sem jih opazil na listih zamij v rastlinjaku. Razmišljam, kako bi se izognil polžem za čiščenje akvarijev, ki so večinoma poseljeni z rastlinami, le nekaj somov miroljubno lebdi na dnu. Nobenih agresivnih siamk ni tu, zdaj jih ima že vsak, ki hoče nekaj pisanega, akvariji so popularni, ampak v mojem poleg somov med gozdovi alg plavajo le skupine gupijev, pa še te imam zato, da prispevajo nitrate. Dodam paket češnjevcev, ki ne vznemirijo ekosistema, in če ti mali rakci vseeno ne bodo dovolj, se bom zatekel k polžem, ki pa imajo to slabo lastnost, da se nenormalno reproducirajo. V teh občutljivih ravnovesjih so leta dela in opazovanja.

Obujem superge, ob enajstih sem že v parku, na trim stezi naredim nekaj intervalov šprinta in pospešim mimo redkih ljudi. S tekom začnem vsako pomlad, ko se zrak dovolj segreje, da me ne žge po grlu, zdaj je najboljši čas, brstov in vse te zmede pomladnih vonjev še ni, tudi skupin begajočih turistov ne srečam. Potem pametna ura že drugič zavibrira.

Reci.

Sori, če sem te zbudil, vem, da je še prezgodaj …

Nisi, reci.

Arifa so pretepli. Potem ko si šel. V bolnici je.

Sranje. Ne rečem na glas, ampak glas na drugi strani ve, kaj mislim.

Slabo je, zdaj sem bil tam, zbrcali so mu ledvice, ampak hujši sta dve zlomljeni rebri, eno je prebodlo pljuča, ne vejo še, ali se bo zapletlo. Če bi ti videl njegov obraz … in kako so nas obravnavali. Kot da smo jim pripeljali zadnjega klošarja s postaje.

Na silo sprostim čeljust, da sploh lahko izpljunem vprašanje. Kje je bil Slavc?

Zaključil je šiht, Arif naj bi zaklenil, pa se dva še nista spokala ven.

Kje sta bila tadva, ko so ga pretepali? In kdo ga je?

Na vrtu v grmovju, nasnifana, našla sta ga na tleh na poti ven. Ne ve se, kdo, saj veš, maske.

Okej, grem ga pogledat. Je še kaj?

Nočeš vedet. Razbili vse za šankom, polomili, kar se je dalo, stole, mize. Ne it, ker te ne bodo spustili do njega. Rekli ti bodo isto kot meni … Prekinem, vrti se mi, naslonim se na drevo, diham. Nekaj časa sedim ob deblu, to pomaga, čeprav ne vem, zakaj. Vem pa, da gre za katastrofo, ponovno so vdrli v glavno zbirališče, v klub, čeprav je mogoče še večja katastrofa tišina v medijih po tovrstnih napadih. Še ena od tistih nevšečnosti – a niso sami provocirali. Kaj je to v primerjavi z vsemi vojnami po svetu. Kaj pa, če. Kakšen vzor. Kdo izziva. Kdo je kriv.

*

Že leta ne hodim na sestanke. V času festivala doma presajam rastline. Nazadnje sem bil na paradi s Kijem, zanj je bila to atrakcija. Mene scena utruja. Do kluba čutim enako mero skrbi in odgovornosti kot do rastlin, ampak je bistvena razlika, ker je moja domača skupnost pomirjujoča. Stvari v zvezi s klubom me nenormalno ne nervirajo samo, če jih postavim v okvire in zamejim. Zato obstajajo pravila, ure, varnostniki, sistem, dvojna zaščita. Tečen sem, zadnje desetletje se več ne zabavam. Nekdo mora bit profi, nekdo mora poskrbet, da vse gladko teče, da ljudje lahko žurajo v svojem mehurčku. Zaposleni me ne marajo preveč. Kje hudiča je bil varnostnik? Zvoni mi v glavi, dvojna zaščita. Ne morem bit zmeraj tam. A bi moral. Varnostnik. Zaščita. Čutim, kako se polnim s praznino, prazen zrak odznotraj pritiska na moje opne. Nočem razmišljat o Arifu. Lep fant. Verjetno ni pri zavesti.