Konec sveta, začetek

Kako se prsi zašilijo, ko se pokrčiš v banji, najstnica,
in kako so sploščene na prsnem košu,
ko ležiš in se obračaš, v šestem, v sedmem desetletju
svojega življenja, v tem je neko zadovoljstvo,
tudi v stoji na rokah in mostu čez, čeprav ne znaš zares
obstati ali preiti, zakotališ se po travnatem hribu navzdol,
samota si, še preden si slišala za koncept samosti,
premajhna na vlečnici, ki se je bojiš, edina na vrhu
smučišča, po katerem ne znaš, in sama na golini
hriba s padalom, preden se odženeš: napor in mraz,
toplota in užitek, vse hkrati v tej zimi s sanmi
in konji in občutkom, da bi raje hodila sama,
kot da so jim naprtili še tebe. Končno pride poletje,
sonce zacvrči na koži trebuha in zadiši po pohoti,
utrujajoče pohotnih mislih leto za letom,
zato izbereš fantovsko deklištvo v kavbojkah,
v plavih odtenkih, s kratkimi lasmi,
ko plezaš, ko plavaš, otroštvo izven deklištva
in pozna srednja leta izven ženskosti,
kot človek na dnu oceana, ki se oprijema
morske trave, nekaj izven običajnega elementa.
Kaj bi rada? Težak svilen kimono, rdečo spodnjo obleko.
Kristalno modro vodo, pečine, temen lak za nohte, ki se lušči,
suh, trden prijem dlani in nenadoma ves ta prostor,
ki se drobi na svetlobne pege, ne žarijo le odboji
sončne svetlobe na delcih v ozračju, ampak nebo od znotraj,
iz sebe, manj si očividka, nič več priča, izginjaš v žarenju.
Tu so čebele ali majhne ose, ki pristajajo na rdečini,
in vrana na slemenu in stebla, ki prehajajo v možnosti za cvetove,
in plevel in trave, balkonsko šavje, šele z njimi vdre celota,
označevalci divjine, ki je redka, a vedno težišče,
predaja, tu za primerjavo, nevtralna vrednost.
Želim si, da bi si vse te brezhibne, napete ženske za trenutek
oddahnile, da bi se zasanjale, postale neodgovorne, zaspane,
da bi si dopustile medsebojno privlačnost, da bi nehale
performirati. Premikamo se zelo počasi, povečini ležimo.
Veliko drugih živali je med nami, že od nekdaj so tu,
le da jih zdaj vse čutimo, božamo mehko dlako največjih.
Jokaš, spiš, ni ti do govorjenja.
Nihče ničesar ne pričakuje od tebe.
Lahko si brez vozniške, lahko si sama, lahko ne čutiš,
tu nihče ničesar ne zahteva.
Opravljaš svoj ritual pred delom, podrgneš si zobe,
dvakrat zakleneš in odkleneš, vse to je v redu.
Popolnoma pozabiš na svoje bližnje, dnevne opravke,
smisel. Sediš na topli skali, praskaš se v vetru,
opica si, veja, po kateri hodijo mravlje, smeti v zraku,
lise migotajoče svetlobe, ni te več, eno si,
ustavljena, izpraznjena podoba, stopljena z okolico,
ženska, ki čepi, ki izginja, ne da bi izginila,
bitje brez spola si, del pokrajine.
Prešla si, vsi čutimo to svetlobo.