Prestopim prazne piksne na tleh in enega prižgem,
da mi bo manj nerodno. Množica čebljavo roji
in pojma nimam, zakaj se besno oziram okoli sebe
za pepelnikom, ko pa vsi otresajo na tla.
Iz dvorane se sliši pribijanje žebljev v kulturo,
ampak meni je trenutno pomembnejše,
kam naj zabijem svojo cigareto.
Dolgo je že minilo od mojih preklastih časov,
ko sem posedala komu na kolenih in se delala,
da se smejim. Danes okopavam po MetelkoviPreberi

Skoraj bi pozabil na sveto nesmiselnost sveta.
Na to, kje se začne in kje konča. Kakor pesem.
Reči hočeš: bili smo tam, ampak nismo imeli

nadzora nad svojimi glagoli, prihajali in odhajali
so naravno. Kakor tiste res dobre pesmi.
Skoraj bi pozabil na začetek, na peskovnikPreberi

imam svet, ker vidim ptico, ki ga je preletela
ko sem bila tam, se mi je zdelo, da si srečna
madridske ulice preplavljajo protestniki
oblak se trga in po cesti teče voda
otroku v vozičku zmanjkuje sape
v časopisu piše, da so našli higgsov bozonPreberi

Tako kot se upogne orkester pred melodijo
tako kot zložim dežnik
ali pa tako kot pogledam nebo
in vidim tam vse pohojeno
zdrobljeno večnost

Tako kot se pod njim ustavi avto in spelje
ko gori zelena luč ali pa še kasneje
ko se prižge rdeča in se čakamo pred cesto
da bomo krenili si pomahali odšli se razpustiliPreberi

Jaz sem svoja sestra
jaz te ljubim
ampak sem moški
mi je rekel
lahko mi rečeš lezbijčar
ime mi je Tehero
totalne ljubezni
danes samo mir
v rokah nosim sonce
ampak ne reci mi …
sladki abjuz
sladko vzhodno telo
ne reci spet unheimlich
ne reci spet schaulust
mož iz belih kožPreberi

Otožna sem, ker vem, da ta pesem ne bo nikdar mojstrovina,
Čeprav razume,
Kako nemočen je človek v rokah usode,
Da je zahod veličasten, ker propada,
Da je Pariz mesto, ki se ga splača opisati,
Da ljudje z arogantno, a neodpravljivo gesto
Pozivamo majhne stvari, naj služijo v svoji priročnosti,
In parke, naj izkazujejo svojo poslušnost urbanistom,
Da gradimo domove v negostoljubnem svetu,
Da nosimo svojo žalost kot dragocen nakit,
Da v ljubezni slabo izbiramo in umremo mladi.Preberi

Leživa na postelji in berem ji iz Zbranih del.
Ne razume vseh besed moje polomljenje angleščine,
ampak vseeno posluša do konca. Potem mi pogleda
v oči in pripomni, da sploh niso tako temne.
Ampak kot maroni, se zasmeji. Reče, da si že
dolgo želi, da bi jih skupaj jedla. Kmalu bo jesen,
lahko jih bova, ji odvrnem. Iz kopalnice se vrne v majici,
ki ji sega skoraj do kolen. Prepogne se, ker nekaj išče,
dovolj,Preberi

Žaba in policaj. Lahko bi bil naslov kake zgodbice za otroke,
brez moralke. Lahko pa bi bila tudi za odrasle:
Policaj (oddelek za droge) ne razume žabe, ki se zadeva,

medtem ko moderna poezija sklada svoje štiri kvartete
in polaga drva na ogenj – dežela zmrzuje,
z žlebov visijo sveče –, da bi nas vsaj malo ogrela.Preberi

Brez kape si pomladni dan,
greš med breze, kristalni veter
je na potki, zaviti v skorjast sneg.
Skoz in skoz si nedoločen od dotikov.
Tvoje srce bije kot jazzist z odprtimi očmi.
Tvoje roke se valijo po zraku,
se valijo na sonce, pod odejo tanke volne.
Jezik se mi je zalepil na nebo. Jezik mi je pokazal jezik.
Čisto mehko. Kot jazzisti, ki se s čeli naslonijo
na zrak. Jazzisti, ki ne štejejo in sePreberi

Med krajce
klobuka poveznem
trohico starih zamer.
Nekoliko obrabljene od naivnega
zaupanja se zaprašijo
v rob.
Pogladim mehko klobučevino
in jo poveznem na oči.

Prepričane v temo
se iskrijo vase.
Raziskujoči pogled
te najde nekje tam,
precej
niže od pričakovanj.Preberi