Paladij

Skoraj bi pozabil na sveto nesmiselnost sveta.
Na to, kje se začne in kje konča. Kakor pesem.
Reči hočeš: bili smo tam, ampak nismo imeli

nadzora nad svojimi glagoli, prihajali in odhajali
so naravno. Kakor tiste res dobre pesmi.
Skoraj bi pozabil na začetek, na peskovnik

in njegov konec. Prepričan sem bil,
da se lahko ustavim in da bo steklo vzdržalo
moje majhno telo. Zdaj vem: tu se odpirajo razpoke

še za takrat. Svet ni pozabljen; nazaj prihajam
z mirnim, počasnim korakom, kakor da vsa nežnost,
ki jo premorem, nakazuje vrhunec moje moči

in se mi po telesu pretaka čista koncentracija.
Pesem je prostor zbranosti. Kosila so končana,
kave in čaji popiti, poglavje je prebrano.

Čas za nove premike v nove prostore.
Treba se bo usesti na klop
in odpisati svoje življenje stran

na digitalni listek papirja. Kako se nasloviti?
Kot pesmi; začnejo se iz nič in končajo z nami.