*
Tjaša Škorjanc
Nekoč, na robu ogledala reke,
v izbrisanem času,
z dlanmi loviva rake.
Gledati vretenčaste katedrale teles,
premerjati črnino, ki blesti s temoto pogrebne obleke.
Sesipati mulj, kot bi pretapljali žad.
Biti v vrečevini senc, kjer se tunel
sklanja nad reko:
biti otrok s tabo.
Tvoje dlani so skoraj somerne s skrivnimi bitji
najinega sestopanja pod skorjo zemlje.
Katranska pozlata
tvojih las meče oblike na temoto in rake.
Biti del obredja življenja:
razpoznavati vato tihote onstran spolovila Sonca,
razumeti, da je mulj več kot le razmokreno blato,
da gradi esenco človeka.
Kot bi v sočasju kositrne groze in opoja podzemlja,
v čreslovini živalskega ogrodja,
natipala,
kdo bom jaz in kdo boš ti.
Biti punčka s tabo.
Za mizo te učim angleščino.
Glava tvoje mame je velika in dišeča.
Pomislim na babičin štrudelj
in zanese me k njenim suhim dlanem,
k temu, kako se še zdaj ne spomnim,
ali sem pregrobo legla na bolniško posteljo,
ko je umirala,
kako še zdaj ne vem,
ali sem v tistem trenutku karkoli občutila.
Le sanje o nekom na kolesu
tik pred njeno smrtjo.
Ko pišem to pesem, opazim,
da bi danes imela sto let.
Učim te glagolov in besed.
Mučno opravilo v zgodnjem marcu,
ki ga opravljam s potrpežljivostjo kirurga.
Kdo bi rekel, da boš prej ti tista,
ki bi lahko mene učila življenja.
Prihajava v parih,
kot so parni rakovi udi.
Plavalka si, ki z olivnimi udi odriva vodo.
Septuaginta sončeve luči govori iz tvojih premočenih lic.
Znaš iskati in sesati svetlobo,
kot da si, ko prihajaš iz vode,
že sama voda.
Jaz sem rudar, doma v senci.
Luč iščem preko tebe,
podobno
kot bi jemala tableto z vitaminom.
Gledati lesene križe na starem pokopališču:
vleka v središče.
Biti punčka s tabo, ne meneč se za to,
da so uteži pripisane že ob rojstvu.
Gledati tvoje beločnice,
spominjajoče na kitajski material.
Gledati prst. Poprijemati obliko deževnikov.
Biti eno – dvoje eno – z bitji vseh prekatov,
le da bi se jih kasneje bala.
Biti si tuja z Zemljo.
Gledati rake
le kot na fotografiji.
Pozabiti otroštvo s tabo.
Biti ženska,
biti kot ogledalo, ki ne zna odsevati.
Biti Speculum, kot v knjigi.
Utirati drugo pot, pozabljati te.
Postajati kaplja v aprilskih nalivih.
Misliti na glas pod tunelom.
Damast, poln vzorcev.
Misliti na to, da sva se slučajno našli v istem mestu.
Odrasla doba,
zmeraj suhe dlani,
vedenje in razumevanje, ki odklanja kreativnost.
Biti ženska na drugem koncu mesta.
Najini razmerji. Najini službi.
Podedovane slovanske čipke v obliki srca.
Vedeti zate čez nekaj ulic.
vsaka oblika življenja lahko pade
v eno izmed dveh skrajnih obnašanj svetlobe.
Otrok sem s tabo.
Iztezam roke izpod krošenj dreves, dosegam skrajno točko tvojega
obsijanega telesa.

Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.