Fragmenti noči

***

njegovi udi so kot šivi,
kjer zemlja poka na tektonske plošče.
že drugič se stekava na isti kraj,
figura voščene lutke v estuariju polnočnega molka,
morska žival,
ki premika temo kot snovnost.

je kot bitje, plešoče med
blatom in algami. potiska kolo.

ko se premikam k tebi kot list papirja,
ni zaradi doge pri sosednji mizi,
ogromne senčne skale,
srebrne kot granit.
pordevam in se tresem,
zate oblačim taft, milino,
vidne žilovode,
lokvanjaste oči. cedim se,
darujem agregatno stanje.
uprizarjam nespregovorljivo:
vsa se ti dajem in polna sem duplin.

vsa se ti dajem in polna sem duplin in
Ljubljana molči kot že tristopetinšestdeseti dan.
količnik je tisoč krat tisoč,
obrabljeni jeziki,
kape,
zasukane nazaj kot zbledele rikše,
pol-noč,
napol prebledela noč,
mikro-smrtnost mesta, ki si mu uspel ubežati.

morda si me zato tako pretresel,
morda so se tvoje beločnice navzele vlage obrabljenih lestencev,
pripek betona,
podobnih preperevanju limon,
drugačnih obrazov,
jezika kot kavatine, prevrete v med,
dramoletov s Sieno.

vsa se ti dajem. ne vidiš, da
sem kapljevina v trdnem stanju? ne pusti se ukaniti mesu,
ki zaradi tebe zboleva za tresavico.

ko J. M. puli iz grla vso svojo silo,
skušam reči,
da se ti dajem vsa,
da v resnici poje o meni okušati tvoje ime in
o meni misliti robnost,
ki te pripaja v betonski pejsaž.

I’d cut off all my fingers just to touch you,
pot kozarca mi oplazi prste,
gledava vse vožnje, ves mir,
vse drevenenje, ki je mir le zate –
ki odhajaš z glasom kavne usedline –
in ki je smrt zame.

zemeljsko sestopa k Bogu. le kako bi drugače imenovali
to smrtno tišino, v kateri gledam
luči fosforeti skozte,
če ne spanje v krsti, poslednje oblačilo,
mirovanje temne sljude Vesolja.

ljudje govorijo skozi stetoskope.
predihavava mesto,
kot bi prestavila pljuča v stene,
pozabljava na dva
in dvesto tisoč.
embria, pomakana v sladkor
motnih luči.
implozija. od tvoje povrhnjice mi telo
pogine samo vase.

fant s pločevinko pljune na tla.
ob takšni uri sem najbolj nenavadna,
saj zmeraj govorim, koliko let sem bila nezmožna spati,
tudi tebi sem povedala,
kako zdaj cele večnosti preždim speča
in kako je že sama noč brez spanja
zame, kakor
da me je pogoltnil pesek.

najlepše je takšno mučenje,
delirično,
s tvojo čeljustjo kot rojstnim krajem Stvarnosti.
tako se ti darujem,
s časom in prostorom in pekočimi
očmi.
ne streljaj. sem le streljaj od prepustitve.