D. G.

umrl si neslišno.
kot jelen, s kostmi, sploščenimi ob mah,
lesketajoč se v noči kot komaj slutena prisotnost.
umrl si mirno.
kot pohištvo, oblečeno v organdi.
le nenaden tresk je pospremil
trenutek plutja elementov tvoje duše; enega v ivje,
drugega, najbolj zdrgnjenega, k Bogu,
tretjega v levo veko moje mame.

umrl si tihotno kot najnežnejša luč,
a nekaj v Beogradu je prišepetavalo noči,
naj zgane čeljusti kioskov,
pozimljeno slino Donave,
škrlatno paspulo tramvajev,
moje sanje, tisto noč nastrgane med kolesa, balkone in tahometre.
prisegali so, da se je hiša vznemirila.
še prejšnji dan si vstal.
jutro v nezakurjeni goloti
je grmadilo žile fotografij, svitke časopisov,
eno hčerko v Sloveniji,
drugo v sobi na drugi strani, ženo v postelji.
Ciprijanova molitev.
tretjini želodca si daroval, kar si lahko,
kruh in rakijo in ostalim steklovino,
ki je okrog travnih oči
rodila kaldero. umrl si takšen, kot si zmeraj bil.
dober. tanek kot lutka, ki jo preoblačijo.

umrl si z belo brado. fosforne žice obraza
so pomočile nogo v temoto februarske smrti.
še zdaj jih slišijo mrmrati
Dušanka, umrl sem mirno,
nič strašnega, 
le dah, ki ga prereže na pol kot kutino. 

to belo brado, polnečo prostor, sem iskala na pogrebu.
zamenjala sem te za tvojega brata
s tvojim obrazom in drugim, robatim imenom.
navsezadnje se Dragan
vtiskuje v govorico skoraj prebaročno, prečisto,
kot halva, morda velur.
rada zate iščem materiale, ki si jih ljubil,
četudi si mrtev in jih najdem le z besedo.
čudil si se elektrodam, ki v moderni svet tihotapijo ekstazo.
ljubil si Boga, elektriko in usedline kave,
bolščal vanje,
medtem ko je morje v Sitgesu premetavalo mulj.
a umrl si mirno. bolj kot sanjska slika v kavi.
manj kot elektrika, zaradi katere se je moja mama
desetletja bala, da se ne boš vrnil z dela.

umrl si neslišno.
pok, ki je zgrbančil mesto,
je Bog, ki pokliče brez povratka.
ostajajo sij imena,
fotografija, mesec, ki jih z revno gesto zlagam v to pesem.