Leto

bila je koža iz bledega voska
in zjutraj se je kot rana odprla portugalski zlatenici.
gledal si jo spati in jesti.
zvezde so se trle od sesipanja prahu pod vlaki,
imela sta ribez, pretisnjen od sonca,
pivo,
lokum iz tujega mesta,
kjer še zdaj nekje
tapiserije tvojih senc
presunjajo domačine.

güzelliği gölgesine düşmüştü,
povsod koder greš,
podplati tiskajo glasbo, ki odmeva.

imela je avto.
ko ga je prižigala, si slišal stikanje
kastanjet, in ko je odšla,
si šival njeno ime v svoje kovance in
brisačo. kdo bi vedel, da lahko lok dveh temnih obrvi,
okronanih v pantanalski ptici,
spraska tvoja usta v reko? gledaš jo v čelo,
ki se razbakri v pripeki.
za nikogar nisi tekel, kot si tekel zanjo,
razlit v neznano vodo v vesolju.
gledal si njen glas,
pripet v noč kot žebelj,
in prvič si nekomu nekaj kupil iz ljubezni.
njen utrip je s škarjami obrezal
nočno razsvetljavo. ure plesa pod šibkimi lučmi.
hodila sta kot senci, izgnani iz sveta,
in dišalo je iz rute,
podaljšane v drevorede.
imela je lase iz železnih opilkov.

koliko lepote je v lepoti,
ki jo je razklalo, da se podvoji.
gledaš jo v oljno stezo, ki so njene oči,
da je edina hagiografija, ki ostane,
ta trenutek.

sonce odteka s sveta in njegov prvi verz
mi poješ zdaj,
stuširan in miren kot jagnje.
v svoji jezernati tinkturi
se ohrid odseva sam vase. stanovanje moje sestre.
pralni stroj prekupčuje s tišino.

ugasneva luč.
koliko spomina je v sanjskih slikah,
iz katerih sem izgnana? tvoje veke so šatulje
z intarzijo bibličnih pošasti.
v sanjah jo gledaš bedeti na drugem koncu sveta.
kot ikona se tvoja ukrivljena rebra
bleščijo v temi.

ko te držim v dlaneh,
prevelikega za moj trup, ki se te oklepa
kot relikvije,
hlapiš v čezatlantski duh.