Pasti. /Utrip (P. #6?)

Gašper Torkar

Ne prisilim jih več s pištolo na temenih, da spregovorijo geslo, ki bo sčasoma zbledelo, in spet in spet in spet do mojega konca, ko se bo razgradilo samo vase v meni in bom s piskom v samo svojih ušesih in z bliskom v očeh odstrl platno za platnom, za katerimi se skrivajo barve in geometrija, v katero se povrnemo.

Ne dajem jim več človeškega obraza. Dvojnost mojega izraza se suka kot organ.

Posledice nas bodo preživele, čeprav to ne bomo mi, odrečeni. 

Opustim lahko vrline, lahko sem človeški, in potem nisem. Njihove in nasploh, do njih in nasploh.

Pustim, da mi utrujenost olušči obraz vseh plasti in me prisili videti lepoto z roba uničenja, lepoto na robu uničenja. V celoti odvzet sem se prezrl v lastni očaranosti, se podvojil v pogledu in se počutil praznega in se naveličal strmeti v praznino, skozi njo na drugo stran v temo, razsvetljeno z domišljijo naših zahtev in preklinjanj, želj.

Ne posedujem več nobenega znanja. Počakaj:

Krožiti. Plen.

Sem nerodno prehajal.

misliti odrečeno …
z obvezo …
poskusiti stlačiti …
kar tolerira telo …

po robu joka in …
slačiti do ponovitve …
še vedno si živ …

potuha dlanem …
besede …
nezmožnost časa …

kar ni nujno …

da si prinesemo popačene podobe raja čez temo sem, kjer se dan poslavlja tako kot že neštetokrat prej, se tako nespretno postavlja.

Besede se razumejo bolj, kot se razumemo mi sami, in v svoji materialni brezbrižnosti vedo, da jih ne moremo prisiliti, da govorijo namesto nas, in da je v tem nekaj … končnega? Nekaj na drugi strani jecljanja.

Če verjameš, ali sploh še lahko govoriš? Kot tveganje, ki ga je treba sprejeti. Tokrat zares: nekaj na drugi strani jecljanja.

Torej: spati in pustiti vizije za takrat, ko smo se jim pripravljeni končno odreči: pustiti dlanem, da izražajo nesigurnost, skozi katero se gledajo preroki v svojem plesu, ki mu nihče ne verjame, še sami sebi ne verjamejo, ampak vedo, da ni treba verjeti, ampak storiti nujno dejanje in ga sprejeti vase, kot da si prišel na to točko v prostoru ob točno tem času, da ponoviš nekaj ponovljivega: življenje, in se izstrelil v neskončnost z dvomom in teatralnim varovanjem svojega časa.

Kdor ima besede za talce.

O avtorju. Gašper Torkar je pesnik in glasbeni producent. Prihaja iz Novega mesta in živi v Ljubljani. Leta 2013 je izdal svoj pesniški prvenec Podaljšano bivanje pri LUD Literatura. Deluje kot član uredništva IDIOT in gledališkega društva DivinaMimesis.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica