Že dneve in tedne in leta čakam, da bi mi sporočili.
To je to. Kar koli. Vsako sporočilo bi bilo
dobrodošlo. Zato na koncu stavkov postavljam
tropičja in bedasto gledam, kar mi štejejo

v prid. Bedasto gleda, rečejo, gotovo je vodljiv.
Pokimam, z nekakšnim avtocestnim nasmehom,
pa so še bolj zadovoljni. Saj, rad ustrežem,
mir je dragocen, potem jih pa lahko izza voglaPreberi

Vsakič moraš pesem, ki je samo
en verz, potem zvezati narahlo kot
vrv za obešanje, ko v resnici hočeš,
da te najdejo prej. Prej, preden zares
ugotoviš, da je poezija slepa veja
človeštva, morda celo literature,
mogoče celo slepa veja fuka.
Preden bo vojna, za katero
nimaš dovolj močnih živcev.
Izgovarjanje na glas je ogromno
tveganje za smisel, manjše
za pomen. Preveč analogij
iz istega sveta, celo istega
dneva. Prej, preden povežeš
premočno. Padeš kotPreberi

Posaditi krompir.
Organizirati skupnost.
In si zastaviti
neodgovorjeno vprašanje.
Se človek lahko dobro počuti
v kateri koli politični združbi?
Človek pleše, človek piše.
Je veza? Je.
Kultura je izvorno s človekom
in je izvorno pred družbo.
In če rečem svet,
je to pretenciozno,
kot je svet pretenciozen
v najbolj pretencioznem smislu.
Potem pa pride tista
ponotranjena logika napredka,
ki ima rada 21. stoletje,
in je čisto začasen pojav.
Ampak verjamem.
Očistiti gozd. Odpadle veje.
PodrtePreberi

Nemirni fant v prevelikih hlačah.
Ko se zgrne nadte oblak praznine
in prične deževati truma deročih misli.
Zakorakati drugam. Zakorakati stran.

Zankasti hudourniki bingljajo
kot svarila iz nedosegljivih višav.
Korakati skozi noč podivjanih prisluhov,
ko trop sestradanih volkov ječi v daljavi.
Kakšen svet se skriva za prekati
pretečih kulis, ki jih lahko le slutiš?Preberi

ko ne potujem kuham in ko ne
pišem tudi veliko kuham takrat tudi pečem in
razmišljam o kolesih in murvah
murve so včasih rasle pred hišo
v kateri sem odraščala
oče je vedno vedel za rabutanje
zaradi temno rdečih sledi
okoli ust in širokega nasmeha
pred hišo je bila ravno ena murva
za vsakega otroka iz soseske
srečni tisti ki so izbrali belo nobenih madežev
v življenju vedno izbiram stvari ki puščajo sledi
rdečo murvoPreberi

Medtem ko sedanjost neusmiljeno teče
lahko o njej govorim le v prihodnjiku.

Pravijo da se za večno razdvojiš ko se vidiš v zrcalu ampak kaj ko
se to ne zgodi le enkrat
v življenju marsikdaj treščiš v svojo že razbito podobo in
te strezni za razmislek pa si čas ne vzame časa.Preberi

Pejsaži mest in ptic so vlekli krajce,
na mokri šoti se kamenje lomi,
samí smo smešni, sami smo fantomi,
v vulkanih iščemo železne srajce.

Mesec porabi svilo, hrome zajce,
bojijo se mrež, kupček listja dvomi,
njih mastni kremplji, vest in mrest aromi,
ki polni polne žepe moje srajce.Preberi

Tu sem Požrl sem pokvarjen jogurt Lizal pokvarjeno pičko Poslušal pridigo nečesa v halji za krompir In kalodontom na nosu Ocenil vse skupaj kot nesmotrno

Najkrajša pesnitev se začne
danes. V tem trenutku
ko sneg pada že tretjič letos.
To je leto 2013. Februar.
Ko včasih prestraši podatek.
Najprej je bilo grmenje.
Še prej se je zabliskalo. Enkrat.
Samo enkrat. Potem se je stresla
zemlja. In rodil se je strah.
Ampak kmalu je minil. Skozi
odprto okno je vame butnilo
življenje. Takšno kot je. Ptičje
petje šumenje z oddaljenih cest
sonce ki tali. Sneg. Take stvari.
O žalosti bi rajePreberi

pizda, saj nič ne vidim. tega se ne ve. to so nove leče, to megleno valovanje, ki ga opažam na robovih svojega obzorja. in to je novo sonce in še vse ostalo, kar spominja na svetlobo v kroglicah s čisto norimi obstreti.