Jutro ponoči
Ana Svetel
Tine igra drobce Glassovih Metamorfoz,
Ines je spodvila noge, išče prenočišča v Rimu,
narahlo se giba naprej in nazaj, skuhamo čaj in
gledamo osvetljeno ohišje nasprotnega bloka.
»Ti imaš res srečo s stanovanji,« reče Tine in poboža tipke,
preden zaspimo, na glas berem Mladinine Alternative.
Žižek, Makarovič, Perat, uspavanke za leve intelektualce,
je zadnjič rekel Blaž. Noč se mi zdi čista in sveža,
nič zapletenega ni v njej, zaspim kot otrok,
voham baby šampon in mamin glas.
Zjutraj me zbudi zatohel, trikrat predihan zrak.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Opletanje z označevalci
“modernistični skladatelji.
čaj, osebna imena.
levičarstvo.
intelektualci.
prva oseba množine.
obrat v prvo osebo ednine.
bistri. slaboumni. weltschmerz.
nova. erotična. levica.
neznosno kaj brutalnost.
predavanja. plakati.
intelektualizmi.
blabilon citacij.
truizmi komu.”
kolikokrat predihan zrak?
“kocka z nalomljenimi
steklenimi stranicami.”
vrzi jo in izveš, veš.
eš.š.šššš …
Da se tebi – ali pač komurkoli – pesem ne zdi v redu, me ne moti, tako kot me ne moti, da se meni – ali pač komurkoli – pesem zdi še kako v redu! Bolj me preseneča, da ne razumem, s katerimi merili jo meriš – učinkovitost neke pesmi vendar ni odvisna zglj od sredstev, ki jih uporablja, ali svetovnega nazora, ki ga izreka, ali pripadnosti temu ali onemu gibanju … Ni res?
Živjo,
naj poudarim, da pesmi nisem meril. V odziv sem zabeležil nek tekst v kvaziverzih, ki je mogoče kritičen, ni pa kritika. Kot tak ni mišljen polemično. In ni odziv samo na zgornjo pesem.
Če pesem ni odvisna ‘zgolj’ od sredstev, ki jih uporablja, pa je odvisna od tega, kako jih uporablja, pri čemer je treba vsaj ohlapno pojem sredstva vsakič sproti definirati. Sredstvo tukaj vidim kot korpus nekih označevalcev, ki ne premorejo simbolne vrednosti, je zanje težko najti kontekst, v katerem bi jih standardizirali, in ki je, pri ‘nas mladih’, ‘milenijcih’ pogosto vzpostavljen in uporabljen kot poskusno sredstvo poetičnega, avtopoetičnega mapiranja nekega solipsističnega miljeja, v katerem se vedno težje znajdemo.
Ozvezdja čaja, koles, osebnih imen prijateljev, javnih osebnosti ipd. so podedovana, pri tem pa uporabljena v čisto drugačnih ‘materialnih okoliščinah’ kot v pesmih srednje, starejše mlajše generacije … Razlika vidim (zelo približno) takole: oni so podedovali modernistično in postmodernisitčno tradicijo, mi smo podedovali od tistih, ki so podedovali modernistično ali postmodernisitčno tradicijo. Njihova dekonstrukcija ni naša dekonstrukcija – kar se zdi tu dekonstrukcija je v bistvu neka ne restavracija kakršnegakoli ekonomsko-političnega sistema, ampak restavracija ega. Včasih tudi z neko golo, vulgarno distinkcijo med nami, pišočimi, umetniki, intelektualci, in ostalimi. V času, ko tekstualno večina debat o socialnih, filozofskih, političnih vprašanjih stagnira na spletu ter drugih nežlahtnejših miljejih in je akademija permisivno svoj status uveljavlja tako, da se do njih odpor prenaša v predavalniške debatne krožke, nam je težko razločiti med različnimi nivoji ideologije; že tako razsrediščeni , v hlastanju po, samovzgojenm pridobivanju nekih intelektualnih stališč, nas najmanjša zmeda, vse to morje mnenj, v katerih se vedno skrivajo zrna resnice, kakor tudi ogromnokrat ponovljeni vzorci zablod spravlja iz tira. V weltsmerz? V pretirano samozavest? Premalo se sprašujemo, od kod nebroj mnenj izhaja. Težko je slediti označevalnim verigam.
Podobno je tudi s pojmi kot sta ‘nova erotična levica’, ‘brutalni realizem’ z njihovim sumljivim teoretskim, manj zgolj historičnim virom. Te besede imajo tako izpostavljene več konotacij, kot je bralcev nekega manifesta; njih morebitne topologije in topologije je treba šele izdelati. Če se sklicujejo na neke sublimne zgodovinske dogodke, če odražajo neko polnost mišljenja, pisanja, se morajo zavedati tudi okoliščin; nič ni novo, dokler ni novo in verjetno še nihče ni stopil skozi zid.
Anina pesem je kratka in opisuje neko določeno situacijo. Konča se zelo dobro: “Zjutraj me zbudi zatohel, trikrat predihan zrak.” S tem avtorica pesem obrne od navadnega seštevanja oseb in dogodkov do razmisleka o svetu, današnjemu trenutku, o tem, kaj je prav in kaj narobe. In to je to. Ta drobna ptica – pesem ne želi nikomur nič hudega. Ne razumem in tudi ne morem sprejemati vtikanja političnega in dnevno-časopisnega v literaturo.
Vsakdo ima pravico razmišljati v svojo smer. Marsikdaj ni vse tako črno-belo, kot se lahko vidi ali prebere na prvi pogled. Po mojem mnenju je eden od medijev, ki bi ga morali ignorirati, ker podpihuje in sovraži, tednik Demokracija. To je moje osebno mnenje. Imam pravico do osebnega mnenja? Sem zaradi tega neposredno slaba oseba?
Ne vem, zakaj se je moralo takoj obregniti v Mladinine Alternative.
Kljub vsemu … Rajši vidim, da Ana bere Alternative, kot obiskuje spletne strani ultra desničarskih spletnih strani.
Podpiram pesnico in urednika te spletne strani.
Samo spomnim … Ker Demokracije ne morem niti videti, tudi ne pošiljam raznih komentarjev na njihovo stran.
Tony in Bron, tudi vidva, oz. ti ne spiješ vrelega čaja v sekundi, kajne?
Dejan, le kateri komentar si ti v tem primeru bral?
Bron, predvsem sem pisal svojo refleksijo na prvi komentar.