V bližini kopnega
Glorjana Veber
Ko primem za svinčnik se poeziji zmrači obraz
Zvečer se iz morja vračajo pijani potapljači
kar potrebujejo ne morejo prinesti iz globin
1988. leta v berlinski filharmoniji Jevgenij Kissin lovi svoje roke
zaigra prvi klavirski koncert Čajkovskega s Karajanom
Bom še kdaj videla kopno?
Vsako leto si sledijo enaki dogodki
zima prihaja ob cestah raztrgajo svinje
glave trupi bedra in pivo zahtevajo da smo vsi umetniki
Sem pa prebrala da je v mehiki slava pokopala rudarje
zatem ko so preživeli trimesečno reševanje
Poznaš tisto ukano ko pijancu potisnejo v roke morilsko orožje?
Pred 18 leti mi je v grlu obstal sadež s slivovega drevesa
pod njim me je zagrabila božjast
Takrat sem prvič slišala Orffovo Carmino Burano
kasneje sem izvedela da je bila zaščitni znak tretjega rajha
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
En sam “pompozen” pesimizem…
… pompoznost? pesmizem? wow! ful fino, da poezijo berejo tudi ljudje, ki o poeziji zadnjega stoletja in pol ne vejo kaj dosti … poezija torej ni samo kul, poezija rulz! …
oooo,poezija epileeeeptikaaa, ho
ne, le zelo zanimiva, dobra pesem … in bi bila še vedno, četudi bi si lirski jaz pripisal kako drugo bolezen … ti, draga/dragi rulz/lydia pa očitno ob tečaju iz pesništva rabiš še tečaj iz osnovnega spoštovanja ljudi in njihovega dostojanstva … eh ja …
ravno to je patetično, da si lirski jaz pripisuje takšno bolezen in s tem dela sramoto piscem, ki so to živeli… eh ja…
lirski jaz in avtor nista eno in isto – ali ima avtorica to ali kako drugo bolezen ne vem, lirski jaz jo s tem, ko si jo je pripisal, ima … skratka ob tečaju iz pesništva in bontona, bi, Rulz, rabil očitno še pouk iz razlikovanja med fikcijo in realnostjo …