Paradoks

Pes mi spi v naročju.
Po tresljajih sodeč – ima nekaj nepredelanih akcij.
Moj prijatelj je nekoč omenil – epilepsijo
v navezavi na ples. Zakaj bi človek
tresel svoje telo, ko bi zato ne obstajal motiv
neke bolezni (zakaj bi metali kamenčke v mirno jezero
in saj jezero nikoli ni povsem mirno).
Deviantne reči so še posebej privlačne.
Mogoče je Hitler iztrebil, čemur se ni zmogel upreti (simboli – simbolom).
Podčrtujem in barvam vse, kar se zdi pomembno
– da slučajno ne pozabim.
Ampak to ni mogoče. Otroške zaobljube so večne.
Opozarjajo nase z neuspelo lažjo ali z umikom neke ljubezni.
Jesen se obnavlja vsako jesen.
Da se zacelijo vprašanja – izvrtane luknje minulega dne.
Prostor bi bil osebno prizadet, če bi vedel,
kaj sem storila …
Zato sem jih prekrila z laneno tkanino in upam,
da poletja še ne bo – prav kmalu.