Nekoč bom imela čas

Kaja Teržan

Domovinska

 

Pripravim se,
vstopim v telo – v kosti,
v sram.

Udobje nemoči se je zažrlo vame.
Lično darilce vseh mojih prednikov.

Mehur na rani nikoli ne poči;
ves čas pritiska na nežno povrhnjico.

Muhe me obletavajo, kakor da sem govedo
ali kakor da sem pojedla govedo;

zver ob popoldanskem počitku …
čez mojo glavo se kobacajo mladiči.

Svetlo rjav kožuh, utrjene šape,
čakaj – to nisem jaz.

Moja stopala so nežnejša,
skrbno zaščitena pred življenjem,

vzgojena v koritu votline.

Družina razpada pred mojimi, tvojimi očmi,
na stežaj odprtimi vrati v svet brez zavez.

Pesniki se motijo – svoboda ni ptica,

ni tako premišljena, ne čaka na ugoden veter,
temperaturo in spretno spremstvo.

Svoboden človek gre, ko mora, ker je čas.

 

 

 

Telesa in obleke

 

Trupla brez teles ležijo po ulicah.
Sesedena so vase kakor na hitro zložene obleke.

Svoje truplo sem podložila s papirjem.
Na njem zapisane besede donijo

v tem vakuumu prostora. Dotikajo se okenskih šip
in nežno potiskajo vrata, da bi jih odprla.

Osamljeno truplo na balkonu se bori za svoje telo,
za cigaretni dim – za vsako njegovo sestavino.

Hoče zboleti naravno – brez diagnoze.
Po cesti hodi obraz, ki se hrani s soncem.

Prepovedano je imeti obraz, ki se hrani brez ust,
žrela, prebavil in ki ne odteka nazaj v zemljo.

Izrezljana buča na okenski polici, izrezljana čeljust
šklepeta v jesenski dan. Listje se usipa na lica obleke.

Ta poskuša deliti svoje celice do kože,
do prve kože telesa, ki se ga spominja.

Nekoč sem imela telo, reče svoji mlajši sopotnici.
Bilo je čvrsto in mehko. Polno sladke bolečine.

Neverjetno je imeti telo. Čuti in misli hkrati.
Ali to počnejo drevesa, je zanimalo mlajšo.

Ali je zato na javorjevo deblo prislonjen star okvir
za vrata …

Ah, ne, je reklo truplo, drevesa vstopajo drugače.

 

 

 

 

Bili smo v gledališču.
Gradili smo nekakšno ladjo,
ki naj bi izplula.

Niti eden ni bil človek gledališča,
razen Blaža, ki je zadevo spremljal ob strani.

Uslužbenke javnega sektorja
so si med seboj podajale vloge in zadolžitve;
režiserk je bilo več in sporov prav tako.

Tudi jaz sem zdaj uslužbenka,
zato rečem ja nečemu, česar nočem.

Gozd je predaleč, pa grem do prijatelja,
mladega umetnika, ki živi v kleti
hiše svojih staršev.

Sprejmejo me z nasmehi,
ki se razlivajo čez obraze,
on pa me v trenutku prime za prsi
in govori in govori s premladim telesom.

Skrbi me, da se bo razvedelo
za podobe znotraj moje lobanje,
ker zdaj se že zbujam in slutim,
da tista ladja ne bo nikoli izplula.

 

 

 

 

Nekoč bom imela čas.
Z vseh koncev ga bom napraskala skupaj
in se kopala v njem.
Ne bo telesa v njem in čas ne bo v telesu.
Ne bo me, da bi trajala.
Nebo me ne bo vzelo.
Prevečkrat sem klela, ko so drugi fukali.
Ne zavidam potrebe po glasnosti
in širjenju v prostor.
Boli me le čas, ki gre zaman, v pizdo materno.

O avtorju. Kaja Teržan (1986) je zgodnje otroštvo preživela v Škofji Loki in predmestju Stockholma. Da imajo kraji poseben pomen, je spoznala skozi izkušnjo plesnega prostora, kjer je telo bolj ali manj avtonomno in lahko svobodno razmišlja. Tudi študij umetnostne zgodovine in sociologije je kot podrejen tej izkušnji kmalu poniknil med nepomembne izseke osebne … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Tadeja Logar

    prostor ki ga poseljujemo / smo najeli ne da bi prebrali drobni tisk / prepričani da nam pripada / smo založili listine

  • Ponte Rosso

    Anja Pečjak

    zadrgneš jo toliko da ji na usta privre pena / in se davi // davi se / oči padajo iz jamic // davi se / visi v zraku obešena za kolke / in se davi

  • Triptih za žalost

    Bojana Jovićević

    Iz odprtin za oči mi je prilezla velika debela vrv. / Bilo me je strah. / Ugotoviti poškodbe / poiskati škarje / zaviti v rjuhe / si rečem.

Izdelava: Pika vejica