*
Franca Mancinelli
telo, žlica v snu,
zajema noč. Dvigujejo se roji,
potopljeni v prsih, razpirajo
peruti. Koliko živali se preseljuje v nas,
potuje skozi srce, zastane
v gubi boka, med
rebri, koliko
jih ne bi hotelo biti mi,
biti vpetih v našo
človeško obliko.
*
kožo pustiš na rjuhi
kot kača ob menjavi letnih časov
in vrečko semen
za puščavo, ki prihaja,
onstran mrež, jezov
plim brez povratka.
Moraš se vkopati,
spet postati vroča korenina.
*
strel puške
in spet zadihaš. Z gobcem na tleh
brez prelite krvi.
Stvari, gledane s končkom
očesa, ki drsi,
medtem ko je drugo že potopljeno, in vse
se oddaljuje. Drevesa
se nagibajo na bok
izgubljajo glas v vsakem listu,
ki se uči od ptic
in nekaj trenutkov leti.
Prevedla Nadja Dobnik
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.