Kritik kot šerpa

Opravičujem se za svoje besede, ki so morda malce preproste; plazijo se ali pa so se pravkar naučile hoditi, držijo se na nogah, negotove, naslanjajoč se na predmete. Tak je zame odnos z nekim jezikom, na primer z angleščino, ki ni rasla z menoj od malih nog, vendar me vrača v otroštvo. Je stanje, v katerem se med dvema besedama, med besedo in predmetom, odpirajo presledki, v katerih lahko slišim tišino tistega izvornega jezika, ki nas povezuje. Jezik, ta izjemno stara snov, ki izvira v nas, stopi iz naših ust in dobi življenje in pomen, ki smo ga sami izbrali. Je »testo«, ki smo ga dobili v dar od naših prednikov; iz roda v rod ga ohranjamo pri življenju, ga varujemo in oblikujemo s svojo toploto. 

Ko pišem poezijo, se pogosto nagonsko vračam k izvoru jezika, ko je bila beseda še kretnja, obred celotnega telesa, ki se sooči z neznanimi silami, zlom in strahom, da bi ponovno vzpostavilo ubranost. Poezija ima v sebi moč, da preoblikuje nas same in stvarnost; je pravo ustvarjalno dejanje (poieo), saj ohranja »čarobno vrednost besede« (Pavel A. Florenski), ki je bila lastna vsaki civilizaciji v njenih začetkih. Naša osredotočena pozornost razpira špranjo, skozi katero se stvarnost predstavlja v svoji najbolj avtentični in živi vlogi, kot droben prah v večnem gibanju. Pesniška beseda ima v sebi energijo in možnost, da seže stvarem do srca. Zato izgubiti pesniško seme jezika pomeni izgubiti lastne možnosti delovanja v svetu. Jezik, ki ga danes govorimo v Italiji, izhaja iz tiste povprečne italijanščine, ki se je, kot je spoznal Pasolini, oblikovala v sredini šestdesetih let preko množičnih občil, na podlagi tehnično-podjetniškega jezika, ki se je širil in tako odvzemal bogastvo in vitalnost narečij in krajevnih govorov. Prevlada tega nepremičnega jezika, ki nas razlašča človečnosti, je eden od simptomov kulturnega uniformiranja, ki ga producira potrošniška družba. Ta je pripeljala do progresivnega razpada humanistične tradicije, na kateri je stoletja temeljilo znanje. Ta propad ni značilen zgolj za Italijo, temveč za celoten Zahod, za svet, ki se ukaluplja po svoji lastni tržni logiki. Osnovne zmožnosti, kot sta denimo zbranost in opazovanje, so vedno bolj ohromljene. Živimo v stanju podaljšane anastezije, prikrajšani za tisti del naše osebnosti, ki se ga najbolj bojimo in je najbolj živ: našo zmožnost čutenja, naša čustva in vse tisto, kar se skozi ta čustva odpira – srečanje z našo resničnostjo, stik z lepoto in njeno čudežno močjo, ki je zmožna usmeriti našo pot in preusmeriti tok stvari. Predani smo površinskosti, trajno smo povezani z ekrani, ki oddajajo zmaličene in popačene drobce našega obraza, odmeve tistega »množičnega avtizma« (Franco Arminio), ki se izraža na družbenih omrežjih. 

Kakšna je vloga kritika v družbi, ki razveljavlja izkušnjo vsake avtentične besede oziroma jo želi izkoreniniti? Morda ta vloga ni bila še nikoli tako zapletena in obenem tako temeljna kot v naši sedanjosti, v kateri se zdi edina sled kritičnega mišljenja negotov in kompulziven »like«. Kot je v uvodu mednarodnega kritiškega simpozija Umetnost kritike zatrdil Andrej Hočevar, moramo o vlogi kritike nedvomno vnovič premisliti. Avtorjeva in bralčeva realnost sta se tako oddaljili druga od druge, da mostu med njima grozi, da se bo zrušil. To opažam, kadar pomislim na odnos, ki ga ima naša vsakdanjost do klasikov, do tradicije in do tistih sodobnih avtorjev, ki so jo podedovali in tako še naprej ohranjajo pri življenju naš jezik. Če pa pomislim na vedno več piscev, ki so uspešni in prepoznavni zahvaljujoč omrežju in prilagajanju založništva splošnemu okusu, vidim podobo dveh bregov, ki sta se združila na nedefiniranem ozemlju, tako da so od nepotrebnega mostu ostale zgolj razvaline. Tako se, če pretiravam, a vseeno zajamem tudi nevarno stvarnost, ki je prirojena mehanizmom omrežja, »namišljeni avtorji« izkažejo hkrati za bralce, kritike in založnike (samih sebe). 

Kakšno vlogo lahko prevzame kritika v tem scenariju, kaj lahko naredi poleg tega, da si želi lastne »evtanazije« (če povzamem naslov pamfleta Maria Lavagetta)? Menim, da je njeno preživetje možno v tolikšni meri, kolikor je zmožna prisostvovati svojemu času kot »nehvaležna gostja« (Franco Fortini) in preživeti v svoji marginalni vlogi, ki ji dopušča, da ubrani lastno svobodo pred pogojevanjem založniške industrije in množičnih občil. Preživeti pa tudi ob množičnem pritisku akademskega področja, vedno bolj birokratsko usmerjenega in podvrženega ocenjevalnim parametrom, ki spodbujajo pogubne mehanizme »esejistične produkcije«. Dandanes je glavna naloga literarnega kritika, kot tudi vseh tistih, ki v življenju iščejo avtentičen odnos do lepote, ustvarjanje »uporniških skupin« (John Berger), majhnih skupnosti, kjer je to, kar je najbolj nebogljeno in krhko, priznano in obvarovano. V mislih imam bralne krožke, pesniška srečanja, ta simpozij, ki nas je pripeljal sem, v Ljubljano, kot jato ptic selivk na nekajdnevnem postanku, ki si izmenja nasvete o smereh in znanje o vetru ter se potem znova porazgubi, ko se vsak vrne na svojo pot. 

V mislih pa imam tudi šolo, pomembnost tega, da otroke popeljemo k izkušnji književnosti kot srečanja z glasom, ki lahko med stenami naše vsakdanjosti odpre nepričakovana vrata. Poslušati ta glas prinaša zmožnost, da slečemo lasten jaz, da se razorožimo lastne obrambe in da se odpremo gostoljubnosti drugega. Prinaša pa tudi sposobnost prebivanja v času do trenutka, ko se ta prekine in prispemo do vrat. V tem stanju čistega zaznavanja se začne dialog z drugim, ki nam povrne najbolj globok del nas samih. Na to izkušnjo naletimo tako v samem začetku branja, ki hrani in oblikuje našo človečnost, kot tudi pisanja, ki ni nič drugega kot poslušanje glasu. Prav k tej temeljni izkušnji – k ponovni prilastitvi zmožnosti zaznavanja, ki kot magnet usmerja naše korake – mora voditi kritika in z njo del čuječe zavesti naše družbe. Ta izkušnja zadeva tako odnos med kritiko in bralci kot tudi tistega med kritiko in avtorji, ki se, ko ne čutijo več potrebe, iz katere izvira pisanje (ki izhaja iz izkušnje), pridružijo razvedrilni igri trga z negotovnim izidom. Kritiku pripada naloga varovanja tistih vrednot, ki so bile v središču minule humanistične tradicije, ter iskanja oblik in možnosti za njihovo trajnost v sodobnosti. Te vrednote se nahajajo v marginalnem položaju, ki ga moramo bolj kot zatočišče ali izgnanstvo razumeti kot položaj, iz katerega lahko sprejmemo tisto »lahno znamenje«, tisto »komaj zaznavno napetnost«, preko katere se, po besedah Ludwiga Hohla, zgodi »ustvarjalna prenova«. Ko bo kritik odstopil od gotovosti, ki so jih ideologije in interpretativna orodja ponujala v prejšnjih desetletjih (marksizem, psihoanaliza, semiotika, strukturalizem, tematska kritika in mnogo drugih smeri in tokov), se bo moral, brez zavetja in ogrodij, karseda odpreti tistemu, kar ga približuje tej notranji nalogi, ki je nujna za izkušnjo lepote. 

Te naloge se bo lotil s preseganjem nihilizma in razvalin 20. stoletja, tako kot ga opisujejo naslednji verzi Ko Una: »Če ceste ni, / jo gradim med hojo naprej«. Ti koraki, ki se v popolnem zaupanju dopolnjujejo eden za drugim, dajejo vtis, da v praznini ustvarjajo nit, na kateri obvisijo. Morda se mora kritika ponovno zasnovati prav na tej poetični moči in tako spet vzpostaviti odnos z resnico in pristnostjo besede kot »ustvarjalke stvarnosti«, »sadu Žrtvovanja tišine, iz katere je vstala« (Raimon Panikkar). Naša sedanjost je zasičena s podobami in besedami, ki so zgolj navaden odsev in odmev površine: napolnjujejo našo domišljijsko predstavo, ne da bi odprle katerakoli vrata, celo onemogočajo dostop do tistega zaznavanja, ki nam dopušča, da preoblikujemo sami sebe in našo stvarnost. 

Tako kot se je po desetletjih pustošenja in malomarnosti začela uveljavljati kultura trajnostne potrošnje in zavest o pokrajini kot vrednoti, ki jo moramo zaščititi, je zaželeno, da dozori tudi zavest, pozorna na prostor naših domišljijskih predstav, ki je kot sveti kraj, v katerem se poraja naš pogled, smer naše poti, energija, ki je prisotna ob rojstvu vsake stvaritve. Še vedno živimo v trenutku evforije zaradi možnosti izražanja, ki nam jo je dalo omrežje; pripeljalo nas je do razstavljanja našega zasebnega življenja, do takojšnjega poročanja o vsaki naši težnji, kot da bi poskušali ubežati odnosu resnice s samim sabo, na koncu pa bi se tesnoba zaradi osamljenosti še bolj izostrila. Nismo še ozavestili, kako jalova je vsaka beseda, ki se ni porodila v naši notranjosti, v tišini, kot vabilo k poslušanju. To je tako, kot da bi hodili in med hojo posipali zemljo z odpadki, z ostanki našega jaza, s strupenimi okruški naše intime. Ta gluha tesnoba ob komunikaciji izpodbija velik del tistega, kar bi lahko postalo ustvarjalni izraz. Posledica tega je tišina, ki nastane zaradi prekrivanja šumov v ozadju, koščkov povedi, ki nikoli ne uspejo preseči ovire zvoka – nikoli nas ne morejo doseči z žarom izkušnje pomena. 

Italijansko besedo senso, pa tudi v špansko sentido ali angleško sense, lahko razumemo v fiziološkem smislu, ki je povezan s telesnim čutenjem in zaznavanjem, ter v smislu »pomena«, ki ga neka stvar lahko ima ali pa nima. Brez zaznavanja ni pomena. Besede, ki se ne porajajo iz neke izkušnje, so prazne lupine, navadna sredstva breztelesnega sporočanja, ki oddajajo šibek in napačen signal nečesa, kar izvira iz naše notranjosti. V španščini in italijanščini je beseda senso oz. sentido ohranila tudi pomen »smeri«. Kritik (in z njim zavestni del družbe) bi nas moral usmeriti k avtentičnemu odnosu z besedo in nas pospremiti po poti, tudi če se zdi težka in samotna, z gotovostjo in gibkostjo šerpe.

Prevedla Meta Lenart Perger