Kritika v klozetu

Naj začnem s kratkim pojasnilom o motivaciji za pisanje tega prispevka, ki izhaja iz povsem osebne dileme, a take, ki je hkrati prerasla v profesionalno. (Ali pa je morda obratno?) Pred enim letom sem se – kot kritičarka in kot lezbijka, ne pa avtomatično tudi lezbična kritičarka – znašla pred nalogo, kako kritično pisati o romanu gejevskega avtorja, ki je izšel pri gejevski založbi. Eden redkih slovenskih gejevskih romanov je torej izšel pri edini domači gejevski založbi, ki ji je v približno istem času Javna agencija za knjigo s problematično, diskriminatorno utemeljitvijo zavrnila sofinanciranje za literarna branja, torej na neki način promocijo svojih knjig in kulture, o čemer smo obsežno brali tudi v medijih.

Marsikdo bo – upravičeno – vprašal, koliko ima to sploh opraviti z literarno oceno nekega dela. In moj odgovor bi se glasil, da prav toliko, kot se mi zdi kot bralki pomembno, da ima publika LGBT možnost prebirati (čim bolj kakovostno) domačo produkcijo, ki ubeseduje njeno izkušnjo. (Kar seveda velja tudi za druge subkulture.) Kar pa je pri nas v končni fazi pogojeno z državno subvencijo, ki omogoči izid takega dela. Ki pa je v slovenskem sistemu navsezadnje podprt (tudi) s poročanjem o delih posamične založbe, kjer kot člen verige nastopimo (tudi) literarne kritičarke.¹ Pa je naša praksa vključevalna ali izključevalna? Se res povsem zavedamo svoje družbene odgovornosti (do bralca in knjige, do sebe, do avtorja), ko z literarno kritiko vstopamo v javni prostor?

Kritičarka, ki se odloči, da bo v imenu avtonomije kritike ocenjevala zgolj umetniškost, torej pavšalno rečeno estetskost dela, ne pa tudi njegovih družbenih učinkov, lahko danes ostane zaprta v svojem slonokoščenem stolpu – nihče je ne bo pogrešal. V dobi izganjanja kritične misli iz javnih občil bodo namreč slišani le tisti, ki bodo pripravljeni odkrivati nove interpretativne prostore, namesto da bi se obremenjevali, komu dopustiti vstop v posvečene stare. Skratka kritičarke, ki bodo pripravljene izključujoči estetski elitizem zamenjati za refleksijo našega skupnega vsakdanjika, četudi bo ta refleksija sprva tipajoče okorna, (samo)raziskujoča in – kar je še najbolj dolgočasno – pretirano politično korektna. Taka je bila namreč prva različica moje kritike prej omenjene gejevske knjige, ki me je bolj kot katerakoli prej prignala k prevpraševanju mojih kritiških stališč.

Zelo kratek uvod

Znotraj svojih stališč mora kritičarka najprej opredeliti, kaj sploh razume pod oznako literatura LGBT. Vprašati se mora, kaj določa neko delo kot lezbično² – zgolj dejstvo, da ga je napisala lezbijka (in kako določimo, kdo je lezbijka?)? V najširšem konsenzu je obveljalo, da lezbično literaturo pišejo lezbijke, da govori o ženskah, ki jih seksualno privlačijo ženske, da opisuje lezbične like z lezbično eksistenco. Smiselno je pomen lezbične eksistence oziroma izkušnje razširiti s pojmovanjem Lillian Faderman,³ da ne gre le za željo po spolnem stiku, ki je navsezadnje lahko tudi odsoten, temveč »odločitev dveh žensk, da skupaj preživljata večino časa in druga z drugo delita večino življenjskih aspektov«. Adrienne Rich⁴ prav tako v izogib kliničnim definicijam lezbičnega poudari, da gre med drugim tudi za »deljenje bogatega notranjega življenja, povezovanje proti moški tiraniji, dajanje in prejemanje praktične in politične podpore itd.«. Ni nepomembno opozoriti na prizadevanja postmodernih pristopov v osemdesetih letih 20. stoletja, ki pokažejo na problematičnost enotne definicije lezbičnega oziroma lezbične identitete, saj se tudi v literaturi vse bolj kažejo razlike v etnični, rasni, tudi za naš prostor aktualnejši razredni perspektivi.

Katere so torej bistvene teme in motivi, podobe in stereotipi, ki zaznamujejo literaturo LGBT, navsezadnje kritičarka svoje interpretacije ne more zreducirati zgolj na zgodovinske in biografske dokaze? Avtorji in avtorice tovrstne literature se o razmerjih, spolnosti, telesu in identitetnih vprašanjih praviloma izražajo drugače, manj normativno kot preostali (heteroseksualni) pisci. Izraze ljubezni in bližine, nič manj pa bolečine, v njihovi pisavi zaznamuje dejstvo, da v realnosti njihovi odnosi v družbi nimajo enakopravne veljave, da njihovi želji ni dovoljeno biti enako svobodna kot želja večine. Ob tematiziranju razmerja do (ne)moči dominantne kulture in homofobije so v tovrstnih delih pogosto prisotni občutki tesnobe in osamljenosti, ki so bodisi posledica osebne individualne stiske ali ljubezenskih razkolov.

Ti se pogosto zgodijo v prostorih skupnosti, v klubih, na paradi ponosa. Pomemben del estetike LGBT tradicionalno prestavlja tudi v naši sodobni produkciji sicer manj prisotna igra s spolnimi vlogami in kostumi, s tradicijo draga in campa, s karnevalom. Zato pa niti pri nas ne umanjkajo kulturne reference, denimo na literarne ustvarjalke, kot je bila Djuna Barnes, televizijske serije, kot je bila Queer as Folk, publikacije, kot sta bila za razvoj slovenskega LGBT gibanja kultna Lesbo in Revolver. Obenem velja, da naj bi bili pisci literature LGBT zaradi lastne izkušnje diskriminacije posebej pozorni na zatiralske prakse, tudi v odnosu do drugih manjšin, zato je njihova literatura pogosto družbeno kritična ali pa ima celo močno izražen politični naboj. Del boja predstavlja za avtorje tovrstne literature tudi preizpraševanje jezika, ki največkrat izkazuje moško ali heteronormativno prevlado, v upor temu pa sta se lezbična in gejevska produkcija v zgodovini pogosto zatekali k eksperimentiranju z literarnim slogom in formo, pogosto k nelinearni, fragmentirani pripovedi.

Izpustiti ne smem tudi dejstva, da je ena ključnih tem gejevskih avtorjev, še bolj pa lezbičnih avtoric, da so – kot poudari Zimmerman – pod pritiskom homofobne in mizogine družbe »prisiljeni v rabo kodiranega in nejasnega, zabrisanega jezikovnega izraza, pa tudi v samocenzuro«.⁵ Četudi je bila tovrstna praksa v zgodovini pogostejša – spomnimo se na Byrona, Barthesa itd.–, pa zagotovo ni izkoreninjena. V našem literarnem polju na to kažejo predvsem pogosto problematični ali domala napačni prevodi literature LGBT iz jezikov, ki nimajo kot slovenščina, denimo, nedvoumnega glagolskega spola, kar utegne biti za prevajalca nepoznavalca težava. Že »neposvečen« kritik pa se sicer utegne spotakniti ob avtorjevi rabi izrazov, ki so znani zgolj v skupnosti LGBT. Kot primer naj navedem izraz bučarka (v pomenu maskulina lezbijka) ali taška (strejt ženska, ki prijateljuje z gejem, ta jo kot torbico povsod vodi s sabo).⁶ Našla sem ju v pesniški zbirki Ostani (2014) Nataše Velikonja in romanu Piknik (2015) Nataše Sukič.

Tisk, splet, radio?

Omenjeni deli sodita med literaturo, ki jo v sklopu tega prispevka analiziram z namenom, da bi raziskala odnos aktualne kritiške produkcije do literature LGBT, s čimer poskušam upravičiti tudi zgornji kratek in zagotovo površen, a nujen vpogled v osnovne značilnosti tovrstne knjižne produkcije, ki je zaradi zgodovinske spregledanosti posebej pozorna na nov premislek literarnega kanona. Naštete značilnosti je namreč mogoče v večji ali manjši meri najti tudi v romanu Braneta Mozetiča Objemi norosti (2015), pesniški zbirki Uroša Praha Tišima (2015), zbirki Petre Hrovatin Poletni volkovi (2015), zbirki Milana Šelja Gradim gradove (2015), romanu Vesne Lemaić Kokoška in ptiči (2014), pesmih Cirila Berglesa, zbranih v Cuerpo plural (2014) ter v antologiji evropske lezbične poezije z naslovom Brez besed ji sledim (2015). Gre seveda za slovenske avtorje (antologija je izjema) in dela, ki se posvečajo identitetnemu raziskovanju, ljubezenskim odnosom, homoerotiki, aktivizmu, dinamiki skupnosti LGBT. Z izjemo zbirke poezije Uroša Praha so izšle pri založbi Škuc, ki ima specializirani zbirki za gejevsko in lezbično literaturo. A tudi to, da je Tišima izšla pri Centru za slovensko književnost, ni ključnega pomena, nad obema založbama namreč bdi urednik Brane Mozetič, obenem najbolj uveljavljen slovenski gejevski avtor. Kot je mogoče sklepati po letnicah izdaje, sem jih izbrala, ker je kritiška recepcija teh knjig pretežno zaključena.

Prek kvantitativne analize kritik o izbranih delih sem iskala odgovor na vprašanje, kako aktivno so se kritiki ukvarjali s temi knjigami in v kakšne vrste publikacijah so kritike izšle, da bi lahko rezultate vzporejala s povprečno pokritostjo preostalih primerljivih slovenskih knjig, ki so izšle ob podobnem času. Moja analiza je zajela nekatere od med bralci priljubljenejših publikacij, kjer danes še gojijo kritiško misel – največja dnevnika Delo in Dnevnik, tednik Mladina, specializirane literarne revije Literatura, Dialogi, Sodobnost, postaji Radio Slovenija in Radio Študent ter spletne portale www.literatura.si, Airbeletrina in Koridor. Žal zaradi razmeroma kratke forme tega prispevka nisem vključila tudi nekaterih drugih dragocenih publikacij, kot so denimo Apokalipsa, Poetikon in Mentor ali ugasli Pogledi, a obširnejša analiza bi zagotovo prinesla še več odgovorov.

Na primeru 28 kritik kaže Tabela 1 predvsem na to, da pri kritiškem pokrivanju knjižne produkcije LGBT med vrstami medijev ni velike razlike. Morebitna domneva, da bi se lezbičnih in gejevskih knjig v nasprotju z bolj tradicionalnimi tiskanimi mediji (s starejšimi bralci) prej lotili novejši elektronski portali (z mlajšimi bralci), kjer naj bi bila uredniška politika manj stroga in kjer kritike med drugimi objavlja več mlajših oziroma zaenkrat manj uveljavljenih kritikov, je napačna. 

V primeru tiskanih medijev bi se lahko nekoliko bolje izkazale specializirane literarne revije, med dnevniki in tedniki Delo izbrane knjige obravnava bolj aktivno kot Dnevnik ali Mladina, a je to deloma tudi posledica dejstva, da zadnja dva redko ali nikoli ne objavljata kritik poezije. Poleg tega se tovrstni mediji produkcije LGBT lotevajo tudi na druge načine – prek intervjujev, portretov avtorjev in drugih novinarskih žanrov, ki imajo sicer povsem drugo funkcijo od recenzentskih tekstov.

Še najbolje sta se pri pokrivanju izkazala radia. Tako nekoliko bolj klasičen Radio Slovenija kot bolj alternativen Radio študent sta v tem obdobju skupaj objavila več kritik (9) kot ostala področja: dnevnika in tednik (7), literarne revije (5), elektronski portali (7).

Nehvaležna primerjava

Drugi del kvantitativne analize prinaša vzporejanje izbranih knjig s primerljivimi deli, ki ne sodijo v kategorijo LGBT. Namen takega početja motivira vprašanje, ali so, kot je mogoče zaslediti v posameznih komentarjih, knjige lezbijk in gejev v primerjavi z večinsko produkcijo spregledane. Ali pa jim, kot trdijo drugi, zaradi njihove javne izpostavljenosti v času nenaklonjene družbene klime (npr. družinski referendum leta 2015) kritiki izkazujejo celo več pozornosti.

Vnaprej naj opozorim, da je primerjanje pri tako majhnem vzorcu seveda tvegano početje, saj so tudi moje izbire zaznamovane s subjektivno oceno, a sem se obenem trudila, da bi dosegla čim večjo reprezentativnost, kot bom v nadaljevanju pojasnila ob posameznih primerih.

 

Piknik Nataše Sukič sem primerjala s Kardoševim romanom Veter in odmev (Franc-Franc, 2015), ki se je istega leta znašel med petimi nominiranci za nagrado kresnik, pa tudi z romanom Lucije Stepančič V četrtek ob šestih (Študentska založba, 2011), ta se je med peterico za kresnika znašel nekaj let prej. Sukič in Kardoš sta bila sicer tudi pred tem že večkrat nominirana za kresnika (Kardoš ga je 2008 za Rizling polko tudi dobil), Stepančič pa je bila kot tudi Sukič poprej že nominirana za nagrado fabula. Glede na opisano je torej nenavadno ne le, da je Piknik prejel manj kritik od Kardoševega romana, temveč da je dobil tako malo kritik tudi sicer. A enako velja za V četrtek ob šestih.

Nataša Velikonja je za zbirko Ostani prejela najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana, poleg tega je bila njena knjiga v fokusu na Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Z dvojezično zbirko Čečíca, motnjena od ljubezni (KUD Ivan Trinko, 2014) je bila istega leta za Pranger izbrana tudi Barbara Korun, ki – kljub temu, da je bila v preteklosti prejemnica Veronikine nagrade (Pridem takoj, 2011) – za Čečíco ni prejela nobene kritike. Primerjam ju še s Cvetko Lipuš, ki je leta 2016 za zbirko Kaj smo, ko smo (Beletrina, 2015) prejela nagrado Prešernovega sklada, a Velikonja po številu kritik prednjači tudi pred njo, četudi sta bili obe zbirki istočasno nominirani za Veronikino nagrado.

V Tabeli 4 primerjam tri uveljavljene pesnike, ki sicer pripadajo različnim generacijam, a so ob bogatem in nagrajenem (vsi trije Jenkovi nagrajenci, Dekleva in Čučnik tudi Veronikina) pesniškem opusu v zadnjem času izdali roman. Najmanj odzivov je dobil Čučnik za Otročjost (LUD Literatura, 2013), in sicer kljub temu, da je med tremi najbolj viralen, medtem ko je Mozetič za Objeme norosti doživel podobno število kritik kot Dekleva za Telo iz črk (Beletrina, 2015), in to kljub dejstvu, da se je Dekleva tistega leta uvrstil med desetico za kresnika.

Praha primerjam v Tabeli 5 z Blažem Iršičem in njegovo Poezijo za avtomehanike (LUD Literatura, 2016) in Kajo Teržan z Delto (Center za slovensko književnost, 2015). Ob generacijski pripadnosti je avtorjem skupna nominacija; Prah se je s Teržan lani znašel med nominiranci za Veronikino nagrado, Iršič pa se je ob Prahu znašel tudi z nominacijo za Jenkovo nagrado. Kot je vidno, so avtorji – Teržan celo za prvenec – prejeli enako število kritik. 

Za Kristino Kočan sta – kot tudi za Petro Hrovatin – dve pesniški zbirki, Narekovano iz postelje (LUD Literatura, 2011) pa je prvenec Ivane Komel (če ne upoštevamo gimnazijske zbirke Izkrivljene podobe, 2001). Razlika med avtoricami, ki sodijo v isto generacijo, je zanemarljiva; zbirka Kolesa in murve (Zavod Itadakimasu, 2014) je doživela celo eno recenzijo manj.

Šeljevo zbirko Gradim gradove sem v Tabeli 7 primerjala z Deklicami (KUD Apokalipsa, 2016) Ane Porenta, ker sta avtorja podobno stara in je za njima podobno obsežen pesniški opus. Nekoliko mlajši avtor s podobno obsežnim opusom je David Bandelj, ki za zbirko Odhod (Mladika, 2012) ni prejel bistveno več kritik. Kljub temu da sta Bandelj in Porenta na literarni sceni nemara celo bolj prisotna, denimo v vlogi nastopajočih ali piscev spremnih besed ipd., v številu kritiških odzivov med tremi torej ni večjih razlik.

Tabela 8 prinaša romane treh odmevnih avtoric. Kokoško in ptiče Lemaić primerjam s Kakorkoli (Beletrina, 2014) Polone Glavan; slednja je bila tokrat med desetico za kresnika in nominirana za kritiško sito, istega leta pa je bila za sito nominirana tudi Lemaić. Poleg tega sta se obe že znašli med nominiranci za fabulo, Lemaić pa jo je 2010 za Popularne zgodbe (2008) tudi prejela. Vzporejam ju z zbirko literariziranih potopisov Brez zidu (Cankarjeva založba, 2014) Nataše Kramberger, ki je bila sicer za roman Nebesa v robidah (2007) nominirana za kresnika, prinesel pa ji je nagrado Evropske unije za književnost. Napisanemu navkljub je pričakovano, da je Kramberger že zaradi zvrstne oznake knjige prejela nekaj manj odzivov, medtem ko sta deli Lemaić in Glavan prejeli visoko število tudi zato, ker se s tematiko protestov močno navežeta na tedanjo slovensko družbeno realnost. Vprašanje sicer ostaja, ali je kakšno vlogo odigralo tudi dejstvo, da je lezbična tematika v romanu Lemaić ves čas prisotna, a je le v ozadju romanesknega dogajanja.

Leta 2013 preminulega Cirila Berglesa je smiselno primerjati le z njim samim, v letu po njegovi smrti sta namreč izšli kar dve njegovi zbirki – Cuerpo plural in bistveno manj gejevsko zaznamovana Lazar se odpravlja domov (Mladinska knjiga, 2014). Kljub temu da je bila slednja izbrana tudi za obravnavno na Prangerju, je doživela le en kritiški odziv, Cuerpo plural pa nobenega.

Za primerjavo ostaja še antologija sodobne evropske poezije Brez besed ji sledim, ki ni dobila nobene kritike, mediji so o knjigi več poročali prek drugih predstavitvenih žanrov. To glede na antologijski format niti ni nenavadno, mnogo bolj aktivno nista bili zastopani niti antologija mlajše slovenske poezije Mi se vrnemo zvečer, ki je sicer izšla že leta 2004, pa tudi ne antologija slovenske poezije 75 pesmi od Dekleve do Peratove (Litera, 2013), in to kljub dejstvu, da prestavljata zgolj slovenske avtorje (lezbična antologija pa ne).

Po zgornjem pregledu lahko sklenem, da ne moremo govoriti o spregledanosti oziroma diskriminaciji pri izbiri del LGBT v kritiško obravnavo, vsaj ne v izbranem obdobju, kar obenem priča o uredniški politiki, ki se vsaj na ravni razdeljevanja nalog ne zdi izključevalna, skratka knjig LGBT niti ne zapostavlja niti ne izpostavlja. Ker iz lastne prakse ugotavljam, da vsaj pol del, ki bi prišle v poštev za kritike, urednikom predlagajo kritiki sami, priča ta podatek pozitivno tudi o njihovi aktivnosti. A odločitev za pisanje kritike o neki lezbični ali gejevski knjigi ne pomeni avtomatično tudi »vključujoče« kritiške prakse.

Kritika pod drobnogledom

V nadaljevanju prispevka sem vzela pod drobnogled vseh 28 kritik, da bi prek analize kritiškega diskurza ugotovila, na kakšen način kritiki pišejo o produkciji LGBT. Zanima me, ali in v kolikšni meri na kritiški aparat posameznega kritika vpliva sama tematika literarnega dela in kritikov intimni ter naš skupni kulturni kontekst. Ali prihaja do primerov, v katerih so kritiki neko knjigo z LGBT tematiko obravnavali negativno skozi kriterije, ki presegajo literarno vrednotenje in so nemara bolj stvar kritikovih osebnih nazorov? So zaradi upoštevanja nenaklonjene družbene klime in političnih okoliščin obravnavana dela nemara ocenjevali pretirano naklonjeno, skozi očala svojevrstne »pozitivne diskriminacije«, četudi so dela literarno (pod)povprečna? Bolj kot pozitivna ali negativna ocena kritike me, skratka, zanima argumentacija, ki naj bi se v neki meri naslanjala tudi na uvodoma očrtano opredelitev literature LGBT.

Nepomembno, odvečno, preživeto?

»Zadnja Šeljeva pesniška zbirka Gradim gradove mi je bila dana v branje z oznako, da je ena intimnejših zbirk gejevske poezije. Počutila sem se nekako tako, kot bi mi dali v roke knjigo, ki jo je napisala pesnica, in dejali, da prestavlja krasno žensko poezijo. Bi mi kdo ponudil v branje knjigo kakšnega slovenskega pesnika in dejal, glej, to je eno izjemnih del moške poezije? Ne, ne bi. A po prebranih čutnih (homo)erotičnih pesmih je ta oznaka dobila pozitivno konotacijo,« piše v uvodu kritike omenjene zbirke, kar se mi zdi – kljub prepričljivi dobronamernosti, ki jo kritičarka izkaže tudi v nadaljevanju – alarmantno. Priča bodisi o homofobnosti predajalca knjige bodisi o kritičarkini izjemni družbeni občutljivosti, po nekajletnih izkušnjah na slovenski literarni sceni si vendarle upam trditi, da je oznaka »gejevska poezija« vrednostno nezaznamovana. Kritičarka nadaljuje, da je »opomba, da je Šelj gejevski pesnik, kljub vsemu deloma pomembna, kot je pomembno to, da že vrsto let živi v Londonu in občasno na Krasu …,« kar kaže najmanj na zadrego. Ta opomba je za Šeljevo zbirko več kot zgolj deloma pomembna; ko kritika poroča o »mostovih k razumevanju drugačnosti«, o »pogumni izpovedi o drugačnosti« in o »spoštovanju do vseh, tudi do samega sebe«, najbrž ne govori o tistih, ki so pogumni, ker živijo v Londonu, ne v Mariboru.

Medtem ko torej piše ena kritičarka v skorajšnjem strahu pred poimenovanjem, ki bi domnevno lahko povzročilo škodo, »trpi« druga za podobno vrsto skrbi za skupnost LGBT, očitno se ji zdi pomembno, da jo eksplicitno podpre. Kritičarka, ki ocenjuje Poletne volkove, denimo sočustvuje z jezo lezbične pesniške subjektke, ki je »čisto upravičena, sploh po razočaranju, ki ga je decembra povzročila nestrpnost slovenske družbe [najbrž misli na neuspeli referendum]«. Tovrstna naravnanost pa kritiki ni vedno v korist, saj lahko – kot potrjuje tudi moja v uvodu opisana izkušnja – izpade kot pravičništvo namesto kot kritičnost, vidna denimo na primeru kritiškega zapisa: »Laično in stereotipno prikazovanje predstavnikov družbenih manjšin ne pripomore k boljši percepciji le-teh v širši javnosti.« Pred tovrstno »evangelizacijo« in »politično korektnostjo« pa v devetdesetih svari tudi lezbična teoretičarka Sally Munt.⁷

Po drugi strani del kritičark poimenovanja sploh ne skrbijo. Kar dve od štirih kritičark Prahove Tišime v kritiki ne navedeta, da gre za gejevsko poetiko (homoseksualnosti sploh ne omenjata), četudi je iz dodanih primerov očitno, da dejstva nista spregledali. Podobno je pri eni kritiki Mozetičevega romana; dodatno zanimiv je zaradi diametralnih interpretacij, saj ga ena kritičarka bere kot »zgodbo o pisateljskem vsakdanjiku«, druga kot »zgodbo o gejevskem seksu«. 

Se zdi torej nekaterim kritičarkam oznaka, da gre za literaturo LGBT nepomembna, odvečna, preživeta? Tovrstna »normalizacija« bi bila v drugačnih družbenih okoliščinah najbrž dobro sprejeta, a za vzpostavitev in kontinuiteto literarne tradicije, ki je kot lezbična in gejevska predolgo živela v senci, je, kot je pred tridesetimi leti poudarjala Bonnie Zimmerman,⁸ »naming names« ena prioritet.

Povsem poseben primer je v tem kontekstu roman Kokoška in ptiči, v katerem je, kot sem že omenila, lezbična ljubezenska zgodba »le« v ozadju, primat ima protestniško gibanje. Četudi vse kritičarke omenijo zvezo med glavno junakinjo in njeno partnerko, ostalim lezbičnim elementom pa se razen izjemoma ne posvečajo, bi iz napisanega le težko sklepala, da vidijo roman Vesne Lemaić kot lezbično delo. Povezavo med protesti in lezbično ljubezensko zgodbo najbolj eksplicitno artikulira kritičarka, ki uvidi, da se »balansiranje med političnim in intimnim razreši, ko spoznamo, da ravno v intimnem leži najmočnejši politični naboj, s katerim lahko svoje želje in potrebe politično mobiliziramo.«

Pomen razlike, razlika pomena

Da kritika še ni prosta svoje straže pri praksah »vključevanja«, sklepam tudi po zapisu Nataše Velikonja, ki se v spremni besedi lezbične pesniške antologije med drugim naslanja na Martho Nell Smith. Ta zgodovino lezbične poezije razdeli na tisto, ki so jo nevidne lezbične pesnice pisale pred šestdesetimi leti 20. stoletja, in visoko politizirano lezbično poezijo zadnjih desetletij, ki »spremeni zgodovino poezije in s tem samo kulturo, saj vanjo vnese nujni spoznavni popravek: v doslej (hetero) seksualno monolitni literarni kanon vnese razliko, in sicer (homo)seksualno razliko«.⁹

Citat navajam, ker prihaja v posameznih kritikah do svojevrstne »univerzalizacije« ljubezni oziroma de-centralizacije homoseksualnosti. Tak primer je že naslov ene od kritik Piknika »Ne za lezbištvo, za ljubezen gre«. In zapis ene od kritičark v zvezi z istim romanom: »Večino pozornosti resda namenja opisovanju vzponov in padcev v homoerotičnem razmerju, toda pri tem ne gre za izpostavljanje lezbičnosti, temveč za kazanje, kako lomljiva in krhka je lahko ljubezen …«. Kritika zbirke Ostani prav tako vztraja, da gre za zbirko, »ki kar kliče po identifikaciji, lezbičnost gor ali dol (navsezadnje je vse v razredu in rasi, mar ne?)«, nadaljuje pa, da bi jo lahko brali kot manifest o ljubezni (in ne lezbičnosti). Podobno navaja ena od pisk kritike Poletnih volkov, da zbirka »služi kot zapisan spomenik ljubezni, kakršnakoli že je«.

Ob napisanem ostaja jasno, da so bili nameni kritičark vključevalni, a obenem se zdi, da bi utegnili biti s pretirano skrbnim »zabrisovanjem« razlike nemara kontraproduktivni. Velikonja v enem od intervjujev¹⁰ pove: »Geji in lezbijke se premalo zavedamo, da smo civilizacijske pošasti, da je naša naloga konsistentno in izrecno poudarjanje te razlike, ne pa da jo skušamo izničiti, saj s tem zgolj prispevamo k družbeni monolitnosti.« Poudarja, da je prav razlika tista, ki je navsezadnje vzpostavila gibanje LGBT, v istem intervjuju pa je kritična tudi do literarnih nagrad, ki pravzaprav uporabljajo iste mehanizme kot nekatere kritike: »Želela bi, da bi pri posledični medijski izpostavitvi in družbenem pripoznanju prihajalo do večjega poudarka homoseksualne umetnosti in sploh kulture kot razlikovalne, kritične pozicije. Najpogosteje se namreč ob nagradah slavi integracijski moment, po katerem naj bi bila nagrada dokaz, da živimo v vključevalni družbi. Namesto da bi nagrada izpostavila kritično razliko, jo najpogosteje požre in nevtralizira. Lezbična pozicija je pri vseh navedenih umetnicah [npr. Suzana Tratnik] kritična, ne pa mozaična, kritizira družbo, v kateri je, ne pa zgolj nemo in neproblematično sobiva v njej.«

Ne ljubimke, prijateljice

Med problematične točke, ki jih je moč zaznati v nekaterih kritikah, so še nenatančnost ali nedoslednost pri označevanju razmerij med literarnimi osebami, ki so v obravnavanih delih namesto kot ljubimke kdaj označene tudi za »prijateljice« ali »duhovne tovarišice«. Razen če kritičarke nostalgično obujajo čas »romantičnega prijateljstva«¹¹ iz 18. stoletja, pričajo taki primeri bodisi o nenatančnem branju bodisi o kritiški vkalupljenosti v hetero-normo, ki lahko vlada branju. 

Zaradi nepoznavanja kulturne zgodovine lezbičnega in gejevskega gibanja nekaterim kritikam uidejo pomembne reference, kar siromaši branje. Če namreč ena kritičarka ugotavlja, da se Uroš Prah očitno rad poigrava z besedami, kar »sporoča že naslov zbirke, ta čudna tišima, ki se skozi pesmi nekako ne pojasni, ampak še bolj zaplete. Tudi druge pesmi so naslovljene čudaško, da se človek včasih vpraša, ali niso besede morda samo zatipkane …,« druga kritičarka nima težav z dekodiranjem. V Tišimi obenem najdeva glagol tišiti v pomenu pomiriti, zapolniti, zašiti, pa narečno štajersko dvojino v končnici glagola, obenem pa spomni, da »naslov zlahka aludira na kontroverznega japonskega pisatelja in režiserja Jukia Mišimo, ki je svojo homoseksualnost ne nazadnje tudi izpovedal v literaturi …«

Nazadnje naj izpostavim še mestoma nezadosten kritiški uvid v jezikovne in slogovne postopke lezbičnih in gejevskih avtorjev. Če ena kritičarka na primeru Mozetičevega romana razume, da avtor seks popisuje tehnično, realistično, že skoraj reistično, »kot da bi bilo treba način pisanja o seksu v slovenski literaturi na novo definirati, ga prečistiti, opisati skorajda tehnicistično, preden sestopi v kakršnokoli metafiziko,« druga komentira, da najdemo v vrhunski slovenski literaturi neposrednost pri opisih seksa le redko. »Gotovo ne gre le za to, da se pisatelji bojijo, da bi preplašili spodobne bralce. Uravnoteženemu pisanju največkrat sploh ne pristoji, da bi iz njega štrleli kakšni ›tiči‹,« problematično zapiše, a nadaljuje, da je Mozetičeva proza vendarle nekaj posebnega, ker ne deluje vulgarno, temveč nežno.

S poezijo je še več težav. Narativnost, dokumentarizem in »razrešenost intime« pri poeziji Velikonje kakšna od kritičark še pripiše »distanciranosti v smislu kritičnega pristopa«. A če se spet vrnem h primeru Prahove poezije – veliko kritičark pravilno detektira razpadanje verzov in jezikovne neologizme, ne zmorejo pa nadgradnje v smislu razlage, v kakšni funkciji so tovrstni manevri. Nemara prav taki, ki jo ponudi natančna kritičarka Tišime, češ da se pesnikov jezik »razkraja, da bi se iz njegovih ostankov, […] lahko tvorili novi, natančnejši, ustreznejši, še neobremenjeni označevalci. Želja po opredelitvi spremenjene družbene stvarnosti in posameznika v njej na novo, z novim besediščem, je seveda stara, a očitno vedno znova izzivalna.«

Dobrohotno ali izključevalno?

Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj zapišem, da sem zgoraj kot primere navedla le posamične, a dovolj zgovorne kritiške prakse, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Kar naj služi kot pojasnilo, da namen tega teksta ni kazanje s prsti (kritičarke zato niso izpostavljene z imeni), temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

Večina kritičark namreč dovolj temeljito popiše osnovne teme izbranih gejevski in lezbičnih del: življenja LGBT oseb, izpostavljenost ljubezni med osebama istega spola tako prek čustvene bližine kot prek seksa, ne izpuščajo pomembnosti želje, strahov, bolečine, osamljenosti. Opisujejo socialni položaj in družbeno delovanje likov, posvetijo se pomenu telesa, ki »je na meji nelagodja« in hoče biti svobodno, ne polaščeno, čemur služijo tudi nazorni opisi spolnosti in tabuiziranih seksualnih preferenc, eksperimentiranje z drogami, ekscentrični načini zabave …

Razumejo, da gre za politična in družbenokritična, mestoma avtobiografska dela, za »underground«, ker bralcem prek upesnjevanja intime omogočajo »vpogled v nekaj širšega in večjega – vsaj stanje neke margine, če ne že kar slovenske družbe v odnosu do istospolno usmerjenih«. V skladu s tem so kritičarke pozorne na »preplet zasebnega in javnega«, aktivno držo zavzemajo tudi ob avtorskih popisih homofobije in družbene represije ter nasilja patriarhata, boja z oblastjo in »nasilja konvencij«, uvidijo »krhko in ogroženo, a temeljno identiteto, ki so si jo [subjektke] izgradile v desetletjih svoje lezbičnosti«. Zapopadejo s tem povezan pomen prostorske umestitve, »fizičnega ali duhovnega prostora«, saj so dela umeščena na parado ponosa, na lezbično sceno, v lezbični klub Monokel ali gejevski Tiffany na Metelkovi, med drugim zato, ker se javni prostori zapirajo.

Opažajo, »kako se praksa in teorija smeta in zmoreta pomešati« v teh knjigah, denimo najdevajo povezave s Foucaultom. Pozorne so na širši kulturno-umetniški kontekst, kamor denimo sodijo navezave na Patti Smith, Virginio Woolf, Suzano Tratnik, revijo Lesbo, film Oblaki nad Sils Mario, na več mestih opozorijo, da je strategija vztrajanja in preživetja literarnih likov, nemara pa tudi avtorjev in avtoric prav ustvarjanje, največkrat pisateljevanje »mimo vseh binarnih delitev sveta«, tudi kot upor uveljavljenim družbenim normam torej. »Diskurza o drugorazrednosti in drugosti« kritičarke ne zaznavajo samo v odnosu kapitalistične sedanjosti do članov skupnosti LGBT, ampak navsezadnje denimo tudi do beguncev, izbrisanih, duševnih bolnikov in drugih predstavnikov spregledanih skupnosti ali skupin.

Nevarna kritiška dogodivščina

Ko se torej vprašam, v kakšnem razmerju je kritika do obstoječih družbenih problemov in premikov, ugotavljam, da s kritiko nimamo problema, a ga hkrati imamo. Kritika ni ignorantska in izključevalna, literature LGBT praviloma ne vidi (več) kot namenjene zgolj lezbičnim in gejevskim bralcem, skratka kot »ne-univerzalne«. Slovenske kritičarke si aktivno prizadevajo za večjo vidnost zatiranega, slišanost nerazumljenega, a so pri tem pretirano previdne in neodločne, redko diskriminatorne, večkrat »zgolj« površne. Dvomim, da v kaj večji ali manjši meri kot pri obravnavi literature, ki ne sodi na področje LGBT. Dejstvo je le, da so negativne posledice na tem področju zaradi – kot jo imenuje Nataša Velikonja – »zgodovinske amnezije«, ki geje in lezbijke še vedno omejuje pri (re)konstrukciji njihove umetniške tradicije, četudi retrospektivni, in zaradi družbene klime, ki jo sooblikuje nov vzpon fašizmov, bolj družbenopolitično zavezujoče. Zamenjati ljubezenski odnos med osebami v pesmi Nataše Velikonja za prijateljskega je pač precej bolj problematično in zavajajoče, kot če kritičarka stori isto na primeru ljubezenskega odnosa v pesmih Ivane Komel. In večinoma se zdi, da se kritika tega zaveda.

Bonnie Zimmerman je zapisala, da delo lezbične kritičarke pogosto obsega »kukanje v zatemnjene kotičke, branje med vrsticami, razumevanje tega, kar še ni bilo izgovorjeno, ali pa tega, kar si je še predstavljati težko. Gre za nevarno kritiško dogodivščino, ki utegne prinesi rezultate, ki kršijo norme tradicionalnega kritištva, a utegnejo obenem preoblikovati naše pojmovanje možnosti, ki jih ponuja literatura.«¹² In čeprav govori Zimmerman o lezbični kritiki, se jaz sprašujem – ali ni to, ne nazadnje, delo vsake kritike? Če bo kritika želela sodelovati pri pospeševanju družbenih sprememb, ji torej preostane le, da krši, da preseže lastne norme. Da torej tudi sama pride »iz klozeta«, če ne želi pristati na klozetu zgodovine.

Seznam kritik:

Ciril Bergles: Cuerpo plural (Škuc, 2014)

• /

 

Petra Hrovatin: Poletni volkovi (Škuc, 2015)

• Dragičević, Nina. »Poletni volkovi Petre Hrovatin.« Radio študent. 16. februar 2016: https://radiostudent.si/kultura/kosilo-nekega-molja/poletni-volkovi-petre-hrovatin
• Šoster, Veronika: »Pleše z volkuljo.« literatura.si. 3. marec 2016: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/plese-z-volkuljo/

 

Vesna Lemaić: Kokoška in ptiči (Škuc, 2014)

• Bogataj, Matej. »Predborzni kokošnjak.« Mladina. 15. maj 2015: http://www.mladina.si/166417/vesna-lemaic-kokoska-in-ptici/
• Harlamov, Aljoša. »Eksperiment, ki posnema življenje.« Delo. 27. maj 2015: http://www.delo.si/kultura/ocene/recenzija-knjige-eksperiment-ki-posnema-zivljenje.html
• Krivec, Aljaž. »Objektivno o protestih?« www.literatura.si. 5. marec 2015: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/objektivno-o-protestih/
• Krkoč Lasič, Sandra. »Krik lačnih in premraženih.« Dnevnik. 21. februar 2015: https://www.dnevnik.si/1042707379
• Leban, Barbara. »Boj. Za?« Literatura. 27.294 (2015): 181–184.
• Luknja, črna. »Pljuvam na zastave.« Radio študent. 11. junij 2015: https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/%C4%8Drna-luknja/pljuvam-na-zastave
• Stepančič, Lucija. Sodobnost. 79.6 (2015): 770–773.
• Šučur, Maja. »Razkužilo za fiskalne mozolje.« Dialogi. 51.5/6 (2015): 129–132.

 

Brane Mozetič (ur.): Brez besed ji sledim. Sodobna evropska lezbična poezija (Škuc, 2015)

• /

 

Brane Mozetič: Objemi norosti (Škuc, 2015)

• Bogataj, Matej. Radio Slovenija. 28. julij 2016: https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/brane-mozetic-objemi-norosti/399077
• Bogataj, Matej. »Utrujenost in brezstrastnost.« Mladina. 7. oktober 2016: http://www.mladina.si/176744/brane-mozetic-objemi-norosti/
• Sinanović, Muanis. »Tretjost.« Radio študent. 14. junij 2016: https://radiostudent.si/kultura/kosilo-nekega-molja/tretjost
• Smerkolj, Jaka. Koridor. 24. julij 2016: http://koridor-ku.si/recenzije/brane-mozetic-objemi-norosti/
• Šučur, Maja. »Računanje s potencami.« Literatura. 28.303–304 (2016): 213–217.
• Vrščaj, Tina. »O moški mesenosti.« Delo. 18. maj 2016: http://www.delo.si/kultura/ocene/recenzija-knjige-o-moski-mesenosti.html

 

Uroš Prah: Tišima (Center za slovensko književnost, 2015)

• Bešter, Vid. Koridor. 18. avgust 2016: http://koridor-ku.si/recenzije/uros-prah-tisima-2/
• Pungeršič, Diana. »›Glasovi razdrobljeni na koščke.‹« Literatura. 28.305–306 (2016): 2012–2016.
• Šoster, Veronika. Radio Slovenija. 8. avgust 2016: http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/uros-prah-tisima/399908
• Zorec, Matjaž. »Tišimin pisk.« Radio študent. 15. september 2016: https://radiostudent.si/kultura/kosilo-nekega-molja/ti%C5%A1imin-pisk

 

Nataša Sukič: Piknik (Škuc, 2015)

• Babnik, Gabriela. »Ne za lezbištvo, za ljubezen gre.« Delo. 25. februar 2016: http://www.delo.si/kultura/ocene/recenzija-knjige-ne-za-lezbistvo-za-ljubezen-gre.html
• Lasja, Jasna. Radio Slovenija. 13. junij 2016: http://ars.rtvslo.si/2016/06/natasa-sukic-piknik/

 

Milan Šelj: Gradim gradove (Škuc, 2015)

• Pregl Kobe, Tatjana. Radio Slovenija. 18. januar 2016: http://ars.rtvslo.si/2016/01/milan-selj-gradim-gradove/

 

Nataša Velikonja: Ostani (Škuc, 2014)

• Babnik, Gabriela. »Ljubezenski manifest.« Airbeletrina. 13. marec 2015: https://www.airbeletrina.si/clanek/ljubezenski-manifest
• Dekleva, Goran. »Od Metelkove do bureka na Miklošičevi.« Delo. 30. junij 2015: http://www.delo.si/kultura/knjiga/recenzija-knjige-od-metelkove-do-bureka-na-miklosicevi.html
• Liponik, Vesna. Koridor. 21. maj 2015: http://koridor-ku.si/recenzije/natasa-velikonja-ostani/
• Pungeršič, Diana. Radio Slovenija. 19. avgust 2015: http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/natasa-velikonja-ostani/372085
• Putrle Srdić, Jana. »Diagnoza sodobne družbe skozi oči marginalk.« literatura.si. 30. april 2015: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/diagnoza-sodobne-druzbe-skozi-oci-marginalk/

 

David Bandelj: Odhod (Mladika, 2012)

• Dekleva, Goran. »Vztrajati za drugega.« Delo. 55.41 (19. februar 2013): 16.
• Županič, Jernej. »Kamor se gre.« Literatura. 25.265–266 (2013): 219–223.

 

Ciril Bergles: Lazar se odpravlja domov (Mladinska knjiga, 2014)

• Kolšek, Peter. »Minula romanja po življenju.« Delo. 5. november 2014: http://www.delo.si/kultura/ocene/recenzija-knjige-minula-romanja-po-zivljenju.html

 

Primož Čučnik: Otročjost (LUD Literatura, 2013)

• Babnik, Gabriela. »Ko je pesnik pisatelj.« Delo. 18. februar 2014: http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/ko-je-pesnik-pisatelj.html
• Harlamov, Aljoša. »Tihotapljenje otroškega.« literatura.si. 11. februar 2014: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/tihotapljenje-otroskega/

 

Milan Dekleva: Telo iz črk (Beletrina, 2015)

• Bogataj, Matej. »Duhovni pred(hod)niki.« Mladina. 29. julij 2016: http://www.mladina.si/175605/milan-dekleva-telo-iz-crk-roman-o-almi/
• Bogataj, Matej. Radio Slovenija. 17. februar 2016: http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/milan-dekleva-telo-iz-crk-roman-o-almi/386014
• Bratož, Igor. »Dama z Eriko.« Delo. 20. januar 2016: http://www.delo.si/kultura/knjiga/roman-o-almi-tudi-o-almi-karlin.html
• Geršak, Ana. Sodobnost. 80.6 (2016): 790–792.
• Leban, Barbara. »Ženska z več obrazi.« literatura.si. 12. maj 2016: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/zenska-z-vec-obrazi/
• Radaljac, Anja. »Junakinja po črki.« Airbeletrina. 16. februar 2016: http://www.airbeletrina.si/clanek/junakinja-po-crki
• Rus, Žiga. »Roman iz citatov.« Literatura. 28.299 (2016): 178–181.

 

Polona Glavan: Kakorkoli (Beletrina, 2014)

• Babnik, Gabriela. »Dinamičen trk vrednostnih sistemov.« Delo. 17. december 2014: http://www.delo.si/kultura/ocene/recenzija-knjige-dinamicen-trk-vrednostnih-sistemov.html
• Bogataj, Matej. »Dva ekskluzivna pogleda na svet.« Mladina. 17. julij 2015: http://www.mladina.si/168036/polona-glavan-kakorkoli/
• Bogataj, Matej. Sodobnost. 79.5 (2015): 619–622.
• Harlamov, Aljoša. »Najbolj anojing knjiga ever – in nekaj najboljšega, kar lahko berete ta trenutek.« Airbeletrina. 26. februar 2015: https://www.airbeletrina.si/clanek/najbolj-anojing-knjiga-ever-in-nekaj-najboljsega-kar-lahko-berete-ta-trenutek
• Konjedic, Polona. Koridor. 28. januar 2015: http://koridor-ku.si/recenzije/polona-glavan-kakorkoli/
• Kozin, Tina. »Vse je resnično, nič ni življenje.« Literatura. 27.286 (2015): 148–153.
• Sivec, Nina. »Iz osebnega v družbeno, od naivnosti do streznitve.« literatura.si. 12. marec 2015: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/iz-osebnega-v-druzbeno-od-naivnosti-do-streznitve/

 

Blaž Iršič: Poezija za avtomehanike (LUD Literatura, 2016)

• Dekleva, Goran. »Kako oditi v dobro noč?« Delo. 58.160 (12. julij 2016): 15.
• Lutman, Andrej. Radio Slovenija. 18. julij 2016: http://ars.rtvslo.si/2016/07/blaz-irsic-poezija-za-avtomehanike/
• Slovinič, Domen. »I am a passenger …« Literatura. 28.301–302 (2016): 217–220.
• Šoster, Veronika. »Pank je mrtev, angleška kraljica pa ne.« literatura.si. 3. junij 2016: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/pank-je-mrtev-angleska-kraljica-pa-ne/

 

Štefan Kardoš: Veter in odmev (Franc-Franc, 2015)

• Bogataj, Matej. »Ko se znebiš vsake teže.« Mladina. 2. september 2016: http://www.mladina.si/176141/stefan-kardos-veter-in-odmev/
• Bogataj, Matej. Radio Slovenija. 13. junij 2016: https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/stefan-kardos-veter-in-odmev/395596
• Jordan, Karmen. »Stvar interpretacije.« Literatura. 28.303–304. (2016): 218–221.
• Krivec, Aljaž. »Rilke in čarovniki.« Airbeletrina. 17. marec 2017: http://www.airbeletrina.si/clanek/rilke-in-carovniki
• Stepančič, Lucija. Sodobnost. 80.6 (2016): 782–785.
• Šučur, Maja. »Odmevna hribovska lekcija.« Dnevnik. 18. julij 2016: https://www.dnevnik.si/1042746899/kultura/knjiga/recenzija-romana-veter-in-odmev-stefana-kardosa-odmevna-hribovska-lekcija-
• Vrščaj, Tina. »Žalostinska burleska.« literatura.si. 19. maj 2016: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/zalostinska-burleska/

 

Kristina Kočan: Kolesa in murve (Zavod Itadakimasu, 2014)

• Pungeršič, Diana. »Čutna in sočutna.« Airbeletrina. 16. december 2015: https://www.airbeletrina.si/clanek/cutna-in-socutna

 

Ivana Komel: Narekovano iz postelje (LUD Literatura, 2011)

• Kernev Štrajn, Jelka: »Tvoj obraz jutri.« Delo. 54.83 (10. april 2012): 14.
• Petrič, Tanja. »O rojstvu, smrti in drugih ‘preprostih stvareh’.« Literatura. 24.253–254 (2012): 218–221.

(nisem upoštevala kritik, nastalih v okviru kritiške delavnice LUD Literatura)

 

Barbara Korun: Čečíca, motnjena od ljubezni (KUD Ivan Trinko, 2014)

• /

 

Matevž Kos (ur.): Mi se vrnemo zvečer. Antologija mlade slovenske poezije, 1990–2003 (Študentska založba, 2004)

• Kernev Štrajn, Jelka. »Evolucija se nadaljuje.« Delo, Književni listi. 46.145 (23. junij 2004): 13.
• Vončina, Danijel. Mladina. 29 (19. julij 2004): 74.

 

Nataša Kramberger: Brez zidu. Časopisna pripoved o Berlinu in drugih krajih 2004–2014 (Cankarjeva založba, 2014)

• Geršak, Ana. »Topografija topline.« Delo. 25. februar 2015: http://www.delo.si/kultura/ocene/recenzija-knjige-topografija-topline.html
• Leban, Barbara. »Doma v Evropi.« Literatura. 28.298 (2016): 148–151.
• Schnabl, Ana. »Prek vseh zidov.« Dnevnik. 16. maj 2015: https://www.dnevnik.si/1042712972/Knjiga/prek-vseh-zidov
• Štrancar, Tina. »Mesto Berlin piše.« literatura.si. 19. februar 2015: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/mesto-berlin-pise/
• Šučur, Maja. »Skoraj doma.« Dialogi. 51.10 (2015): 73–75.

 

Cvetka Lipuš: Kaj smo, ko smo (Beletrina, 2015)

• Babnik, Gabriela. »Spoprijemanje z gluhonemim vesoljem.« Delo. 16. junij 2016: http://www.delo.si/kultura/knjiga/recenzija-knjige-spoprijemanje-z-gluhonemim-vesoljem.html
• Breznik, Nada. Radio Slovenija. 30. julij 2015: http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/cvetka-lipus-kaj-smo-ko-smo/370673
• Vincetič, Milan. Sodobnost. 79.6 (2015): 763–765.

 

Ana Porenta: Deklice (KUD Apokalipsa, 2016)

• Potisk, Martina. Sodobnost. 81.6 (2017): 798–800.
• Pregl Kobe, Tatjana. Radio Slovenija. 19. junij 2017: http://ars.rtvslo.si/2017/06/ana-porenta-deklice/

(nisem upoštevala kritik, nastalih v okviru Prangerjeve Mlade kritike)

 

Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih (Študentska založba, 2011)

• Bratož, Igor. »Seks na eks in druge malenkosti.« Delo. 20. julij 2011: http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/seks-na-eks-in-druge-malenkosti-v-novem-romanu-lucije-stepancic.html
• Jurša, Barbara. Sodobnost. 75.10 (2011): 1345–1348.
• Radaljac, Anja. »Obrat od neživega k živemu.« Literatura. 24.258 (2012): 198–203.

 

Kaja Teržan: Delta (Center za slovensko književnost, 2015)

• Dekleva, Goran. »Zvesta sebi.« Delo. 58.15 (19. januar 2016): 15.
• Kogej, Katarina. Koridor. 14. junij 2016: http://koridor-ku.si/recenzije/kaja-terzan-delta/
• Koprivnikar, Aljaž. Radio Slovenija. 29. marec 2016: https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/kaja-terzan-delta/389331
• Šoster, Veronika. »Nikoli se ne izliješ v isto delto dvakrat.« literatura.si. 6. maj 2016: https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/kritika-komentar/nikoli-se-ne-izlijes-v-isto-delto-dvakrat/

 

Urban Vovk in Uroš Zupan (ur.): 75 pesmi od Dekleve do Peratove (Litera, 2013)

• Dekleva, Goran. »Samo brez panike.« Literatura. 26.276 (2014): 127–132.
• Krivec, Aljaž. Koridor. 7. marec 2014: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.si/2014/03/recenzija-pesniske-zbirke-75-pesmi-od.html