Kdaj bo kritika stopila na Luno?

Umetnost kritike, mednarodni kritiški simpozij, ki ga organizirata LUD Literatura in Društvo slovenskih literarnih kritikov, je tokrat potekal že šestič. V fokusu so bile kritiške transformacije, ki jih je s seboj nezadržno pripeljalo 21. stoletje, a se jih veliko kritikov in kritičark še vedno (bolj ali manj) neuspešno otepa – tu je govora predvsem o prehodu s papirja na splet in strahu pred tem, da bo kritika zaradi svoje nekonkurenčnosti na prostem trgu izgubila vso veljavo. Štirje udeleženci in tri udeleženke (četrta, Martina Potisk, zaradi bolezni ni nastopila) so se na temo odzvali precej različno, večinoma pa premalo radikalno oziroma s premalo konkretizacije, kar se je pokazalo tudi v pogovoru, ki ga je po predavanjih vodil Aljaž Koprivnikar. 

Diagnoza: kriza

Prispevki so – z izjemo Gaje Kos – večinoma popisovali stanje, v kakršnem se je kritika znašla danes, niso se toliko ukvarjali s tem, kam se trend obrača in kaj začrtana smer pomeni za prihodnost kritike. Stanje so sicer res izvrstno diagnosticirali, kar je bilo tako ali tako pričakovano, a namesto idej in predlogov je bilo zaznati precej nezadovoljstva (kar je v tem poklicu žal čisto razumljivo). Konstantin Ames (Nemčija) in Ivan Tomašić (Hrvaška) sta se precej ukvarjala s kritiškim delom kot takim, prvi s specifikami kritike poezije v nemškem prostoru in drugi z vprašanjem ideološkosti in populizma, njuna prispevka bi se z zastavljeno temo lahko ukvarjala manj ohlapno. Nikolaia Duffyja (Velika Britanija) so zanimale nove vloge kritike v svetu vedno bolj zanima površinskega zanimanja. Urška Jurman, ki prihaja s področja vizualne umetnosti, je predstavila specifike kritike na svojem področju in poudarila, da bo potrebna njena redefinicija. Podobno je tudi na področju gledališke kritike nekaj posebnosti izpostavila Ana Perne, a obenem ponudila nekaj rešitev, predvsem večji poudarek bi moral biti na povezovanju. 

Gaja Kos je v svojem orisu stanja med drugim izpostavila pojav knjižnih blogerjev, ki so ga ostali zgrešili (morda tudi zaradi dejstva, da gre za pojav, ki je v Sloveniji šele v zadnjem času zares dobil krila). Gre za aktualno in perečo temo, ki je tesno povezana s selitvijo na splet in predvsem z izvajanjem promocije preko družbenih omrežij, blogerji in blogerke pa pogosto igrajo na populistično karto razumljivosti v slogu: »Mi nismo literarni kritiki, nas boste razumeli.« Škoda, da se ni razpravi o tem pridružil še kdo, saj gre za pri nas relativno novo razmerje, ki še ni čisto razjasnjeno. Medtem pa je Vincent Sauer samokritično prepoznal problem ustvarjanja mehurčkov. Literarna scena se namreč sklicuje sama nase in deluje znotraj mehurčka, sama pa bi še dodala, da s(m)o v mehurčku tudi kritiki in kritičarke, ki bi lahko zagotovo naredili še kaj več in kaj drugačnega, da bi se ta omejujoči prostor razpočil, a si ali ne drznejo ali pa nimajo volje, kar spet v vodi v slabo stanje in družbeno nesprejetost (celo zavračanje) poklica, in začaran krog je sklenjen. Večkrat se je pojavil izraz »kriza kritike«, kar ni nič čudnega, je pa bila v tokratni ediciji Gaja Kos edina, ki je bila ne samo pripravljena sklepati kompromise, ampak jih je za nekaj projektov že sprejela, pri tem pa uspela ohraniti standarde v zadanem okviru. Zavedanje, da mora kritik poskusiti sam poiskati publiko in pri tem ohraniti odprto glavo, je razmišljanje 21. stoletja, pa če nam je to všeč ali ne.

Spletišče / splet išče

Res je, da je kritika zaradi spleta javnosti laže dostopna, a je v taki vlogi še izgubljena, ne razume, kam bi se obrnila in kako bi na novo opredelila tako stanje, zato prednosti spletnega medija pogosto ostajajo neizkoriščene. Še vedno je veliko elitizma in prehitre sprijaznjenosti s tem, da se nagovarja zelo ozek krog ljudi, medtem pa kritiko vztrajno in uspešno izpodrivajo na primer knjižni blogi in drugi reklamni zapisi o knjigah – če so sploh o knjigah, če niso o čem drugem (včasih je že to mala zmaga). Me je pa navdušilo radikalno vprašanje, zastavljeno v pogovoru: Ali mora biti v dobi interneta res vse objavljeno v knjigi, da dobi svoj pomen? Res je še vedno prisotna močna tradicionalna navezanost na tisk, ki v zavesti bralcev in kritikov pomeni več in tudi velja več, čeprav ni nujno tako; že samo na ravni urednikovanja je jasno, da lahko imajo tudi spletni portali kompetentne urednike in da po drugi strani veliko knjig izide brez kakršnihkoli posegov v tekst. Inflacija knjižne produkcije je problematična, to se je pokazalo prav v vseh prispevkih, prav tako pa se je razbralo tesnobo kritikov, ki si želijo slediti temu pobesnelemu toku, a preprosto ne zmorejo več (Po podatkih statističnega urada je v Sloveniji leta 2016 izšlo 5.319 naslovov knjig – to znaša več kot 14 naslovov na dan!). Je pa to seveda simptom dobe, okužene s tesnobo ob preveliki možnosti izbire, strahom, da bi nekaj zamudili in slabo regulirano poplavo izdelkov, tudi knjižnih. Včasih se zdi, da kritika živi v vzporednem svetu, v tistem svojem mehurčku, od koder je laže zavračati tehnološke spremembe in se jih braniti z vsemi štirimi. Novo stoletje pa medtem prehiteva po desnem pasu.

Oh, te kritičarke!

Še ena poanta, ki je vredna razmisleka, je prišla s strani Urške Jurman, ki je (vsaj pri nas) prepoznala feminizacijo poklica; torej dejstvo, da postaja poklic manj spoštovan in posledično slabše plačani. Na to, da gre poklic v smer feminizacije, kažejo tudi nekateri podatki, pridobljeni z monitoringom literarne kritike, ki so ga lani opravile Pobunjene čitateljke in med drugim ugotovile, da v poklicu s 65 % prevladujejo kritičarke. Ne samo, da je žensk v tem poklicu vedno več, ampak ponekod že prevladujejo, zato je prav neverjetno, da se za kritičarke pogosto še vedno uporabi kar moški naziv – ravno na to se je, mimogrede, ironično in kritično odzvala četrta edicija simpozija leta 2017, ko so vsi sodelujoči in sodelujoče ne glede na spol dobili identifikacijske kartice z nazivom »kritičarka«. K tej temi bi dodala še razpaslo mizoginijo in z njo povezano uvedbo izraza »mlada kritičarka«, ki ima seveda pripisan slabšalen pomen in diskreditira vse, ki spadajo pod to oznako, kar je lani razložila tudi Pia Brezavšček. Taka sovražna naravnanost in zavračanje enakopravnosti sta seveda problematični, z vsem tem pa je – poleg drugih zunanjih dejavnikov, kot je finančna kriza – seveda povezan tudi padec honorarjev, kot se je to zgodilo nekaterim drugim poklicem, na primer učiteljskim in zdravniškim. 

Strnimo čete

Vse probleme, ne glede na njihov izvor, pa je seveda težko reševati individualno, sploh če gre za širše družbene probleme. Tu se vidi nedvomno pomanjkanje organiziranosti kritiškega področja. Nobena izmed gostujočih držav nima kritiškega društva, smo izvedeli v pogovoru, pri nas pa jih imamo, a je njihovo delovanje zaenkrat še razpršeno po področjih (Društvo slovenskih literarnih kritikov, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, Slovensko društvo likovnih kritikov itd.). Škoda, da vsaj pri nas, kjer društva so, ni neke povezanosti med njimi, saj bi bili zagotovo bolj uspešni, konkurenčni, interdisciplinarni, laže in hitreje bi se lahko odzivali na probleme, imeli bi več dejavnih članov, pa tudi večje možnosti pri prijavah na razpise. Vse to bi seveda botrovalo bolj enotnemu (ali vsaj enotnejšemu) kritiškemu polju, ki bi lahko glede na višino honorarjev organiziralo tudi razne bojkote, stavke ali akcije, ki bi imele že zaradi številčnosti večji odmev in vpliv. Zaradi tega pa bi se sčasoma lahko tudi bolj suvereno uveljavljajo razne sistemske spremembe, pred katerimi posameznik pač ohromi. Nekaj se v tej smeri vseeno premika, kot je v uvodu simpozija povedal podpredsednik DSLK Tadej Meserko, saj je JAK sprejela pobudo, da bi se za kritiške objave v publikacijah, ki jih sofinancira, uvedel minimalni honorar. 

Več glav več ve, pravi star čebelji pregovor, in zagotovo bi se tudi nekateri okvirji hitreje podirali. Ni pa zanemarljivo, da ima tak simpozij, kot je Umetnost kritike, že nekaj vpliva – Koprivnikar je povedal, da so na Češkem ravno zaradi ideje, ki so jo dobili pri nas, že ustanovili stanovsko društvo, pa tudi ostalim tujim gostom je bila ideja precej všeč. Zato bo na dolgi rok povezovanja verjetno res več, kar je pozitivno. Nanj pa je vseeno treba gledati z malo manj idealizma in se zavedati, da je glede na specifiko poklica pač oteženo. Konec oktobra sem se udeležila mednarodne konference z nekega drugega področja, kjer so kontakti in povabila za sodelovanja s svetovno znanimi in priznanimi znamkami kar drčala po zraku, tu pa nas žal ločujejo že samo književnosti, ki se jim posvečamo, in s tem povezana jezikovna ovira, vseeno pa je pozitivno, da se do neke mere povezuje vsaj na takih dogodkih, kot je Umetnost kritike. 

Idealisti, defetisti in še kdo vmes

Vseeno pa je bil simpozij v svojem osrednjem delu usmerjen malo preveč ex cathedra – po predavanjih je sledila relativno kratka okrogla miza, pojavilo se je tudi do nekaj replik iz publike, kar pa je tudi vse. Ne bi škodilo, če bi bilo več časa namenjenega daljši debati ali celo nekemu »delovnemu sestanku« oziroma delavnici, na kateri bi skupaj naredili nekaj novega in drugačnega ali pa vsaj nekaj, kar bi se trudilo preseči meje. Konec koncev gre za ljudi z enakim poklicem in podobnimi profili. Zanimivi pa so bili sklepi, ki so nihali od defetističnih (nič se ne da narediti) do skrajno idealističnih; eden izmed takih je zagotovo predlog za uvedbo učenja kritičnega mišljenja v šolski sistem. To je sicer lepa misel, a tu se spet vrnemo v že omenjeni mehurček – očitno kritika res noče ozavestiti, da trenutni družbeni sistem res ne podpira (ali potrebuje) posameznikov, ki bi znali misliti s svojo glavo. Tako razmišljanje je pač utopično in nič kaj uporabno, bolje je, da se kritiško izobrazbo zagotavlja na višjih stopnjah, na primer na fakultetah (nekje je za to poskrbljeno bolje, nekje sploh ne) in v umetniških okoljih, kjer je vedno prisotno povpraševanje po kritiški izobrazbi. Pri nas zadnja leta zagotovo manjkajo dobro obiskane in dolgoletne delavnice LUD Literatura, ki so izoblikovale lepo število kritikov in kritičark. Moderator pogovora ni odnehal z iskanjem novih idej, a so se vsi rahlo vrteli v krogu – morda pa je »kriza kritike« tudi to, da je po eni strani užaljena, da ni bolj dostopna, brana in upoštevana, po drugi pa hoče za vsako ceno ostati v svojem mehurčku. Simpozij tako nedvomno uspešno zre preko meja in ustvarja nov prostor za dialog, dobro pa bi bilo premisliti glede naslednje poteze, ki bi morala biti vsaj majhen korak, če ne že véliki skok v 21. stoletje.