Revija Apokalipsa (211-212, maj/junij 2017) je izbor mladih ustvarjalcev naslovila Literarna generacija devetdesetih, kot urednica je delovala Anja Grmovšek. Avgusta istega leta so Dialogi pod naslovom Nekega dne se nekaj premakne (Almanah poezije avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980, ki še nimajo pesniškega prvenca) in uredniško taktirko Petre Kolmančič izdali še obširnejši nabor mladih pesnikov. Kaj pomenijo takšne generacijske antologije in kaj prinašajo?

Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

Kritiku pripada naloga varovanja tistih vrednot, ki so bile v središču minule humanistične tradicije, ter iskanja oblik in možnosti za njihovo trajnost v sodobnosti. Te vrednote se nahajajo v marginalnem položaju, ki ga moramo bolj kot zatočišče ali izgnanstvo razumeti kot položaj, iz katerega lahko sprejmemo tisto »lahno znamenje«, tisto »komaj zaznavno napetnost«, preko katere se, po besedah Ludwiga Hohla, zgodi »ustvarjalna prenova«. Ko bo kritik odstopil od gotovosti, ki so jih ideologije in interpretativna orodja ponujala v prejšnjih desetletjih (marksizem, psihoanaliza, semiotika, strukturalizem, tematska kritika in mnogo drugih smeri in tokov), se bo moral, brez zavetja in ogrodij, karseda odpreti tistemu, kar ga približuje tej notranji nalogi, ki je nujna za izkušnjo lepote.

Kritika zagotovo ne bi smela pristati v sferi elitizma. Kritika seveda ne sme a priori zavračati kakršnihkoli literarnih smeri ali umetniških praks ter dajati prednosti le tistim, za katere meni, da so sposobne izpolniti le najvišje estetske ideale. Po drugi strani pa ne sme nekritično aplavdirati kakršnemukoli umetniškemu izrazu ali smeri le zato, ker je nova, manjša ali ker se trudi ujeti trenutne težave sodobnega sveta.

Zato bi si sam želel, da bi kritiki dopustili kolegom, da razvijejo lasten način pisanja, ne pa od njih zahtevali literarnovedne, sociološke-filozofske, poetične ali kako drugače zamejene kritike, temveč le – tako kot pri vsakem literarnem delu – kvalitetno in vznemirljivo branje.

Nekdo bo strah pred Drugim premagoval s Slovensko popevko, kdo drug s Čudom. Ni važno. Važno je, da bo tega strahu vse manj in da bodo nekega lepega dne ljudje s posebnimi potrebami dobili priložnost in postali vidni del najširše družbe. Taki, kot so, zvesti samim sebi.