Vključenost kot kritiški program? Hvala, ampak ne, hvala!

Pred približno desetimi leti se je v Pragi odvila burna razprava, katere vrhunec je bil dogodek z malodane simbolno, srednjeveško formo žive razprave na študentsem kampusu Karlove univerze. Eno stran širokega razpona mnenj je zagovarjal pesnik in esejist Petr Král, nasproti pa mu je stal kritik Jiří Trávníček. Tema razprave je bilo vprašanje, ali naj češka literature še naprej sledi ekskluzivnemu visokemu idealu ali pa naj postane bolj »odprta bralcem«. Jiří Trávníček (takrat kritik in univerzitetni profesor) je razvnel literarno javnost s članki, ki so vsebovali izjave, kot so denimo: »Roman za petdeset bralcev? Hvala, ampak ne, hvala!« ali »Joycev Ulikses je spoštovanja vredna napaka,« hkrati pa spodbujal češke pisce naj »končno začnejo pisati kakovostno »mainstream« literaturo za resnične bralce, ne le za svoje prijatelje in nekaj čudakov«. Pesnik Petr Král je, po drugi strani, zagovarjal tradicionalnejši pogled: literatura naj bralca privzdigne in naj se ne prilagaja splošnemu okusu. Vzdušje razprave je bilo napeto in neprijetno tekmovalno. Igra se je nazadnje končala neodločeno in dvoje bojnih čet se je razdelilo po dveh različnih lokalih, kjer – v prenesenem pomenu – sedijo še danes. Le uredniški odbor literarnega časopisa Host (enega izmed dveh najvplivnejših literarnih časopisov na Češkem) je tako zvesto prevzel pogled profesorja Trávníčka, da od takrat v Hostu skorajda ni intervjuja ali recenzije, ki ne bi vsebovala razprave o vpoklicu solidnega »mainstreama« ter dostopnosti za bralca. 

Tovrstna kampanja proti literarnemu snobostvu se morda na prvi pogled ne zdi napačna, vendar pa je pri njej nujna določena stopnja preudarnosti. Omenjeni princip je seveda lahko  uporaben kot eden izmed možnih poudarkov v določeni recenziji, če ga le nenehno in pazljivo soočamo s konkretnim umetniškim delom. Vendar pa – v trenutku, ko ga posplošimo v doktrino, se pojavi nevarnost pretiranega poudarka na bralčevem udobju, slavospevov trivialnemu jeziku in izraznim sredstvom ter tako nagnusne duplikacije strategij blagovne menjave, trgovine, torej ideologije denarja …

Podobna zanimiva debata se je odvila nekaj let kasneje – govora je bilo o t.i. »angažirani poeziji«. To razpravo je prav tako vzpodbudila kritika, ki je izpostavila v nebo vpijočo težavo majhnega bralskega zanimanja za izvirno češko literaturo (v tem primeru poezijo), prav tako pa občutek, da je književnost preveč zaverovana sama vase in ne odseva vprašanj današnjega časa. Eden izmed mladih čeških kritikov se je spogledoval z manifestom določene pesniške skupine in se nato precej provokativno označil za njihovega programskega kritika. To je bilo do neke mere zanimivo, vendar pa mislim, da se je polagoma začel preko besedil premikati drugače: ne kot nekdo, ki se sprehaja po gozdu z odprtimi očmi, poln zanimanja za to, kar ga bo morda našlo, temveč zgolj kot nekdo, ki se sprehaja po gozdu in nabira gobe. Če jih ne najde (kar, mimogrede, ne pomeni, da gob tam ni), je razočaran in razglasi svoj izlet za izgubo časa. Veliko piscev se je vključilo v debato o »angažirani poeziji«, vključno s tistimi, ki jih je ideja »angažmaja« strašila, saj je bil spomin na razne partijske linije in družbene komisije iz časa komunističnega režima še kako živ. Razprava se je nazadnje razpršila, ne da bi obrodila kakršenkoli oprijemljiv rezultat. Ostala pa je vsaj ena drobna, a opazna posledica: vse od takrat so knjige, ki prejmejo nominacije za vsakoletne literarne nagrade, večinoma tiste, ki se osredotočajo na politična vprašanja – bodisi zgodovinska, bodisi aktualna. Naenkrat je videti, da tematika nosi večjo težo kot literarna vrednost …

V obeh zgoraj omenjenih primerih je kritika poskušala z enim zamahom reformirati in modificirati celotno literaturo. Za tem trudom se je skrivala nekakšna tesnoba, da ne bi nehote poglobili razkola med t.i. novo fikcijo in bralci. Izhodiščno vprašanje simpozija Umetnost kritike zveni bolje, saj skromno meri na kritko samo. Konec koncev bi naš cilj moral biti precej podoben: iskati nove, boljše poti za kritiko. Ali pa morda iskanje nove doktrine?

Ali naj se namesto zapiranja v izključujoči estetski elitizem posveča strategijam za odpiranje prostora in akceleracionističnim taktikam vključevanja? Si naj prizadeva za vključitev čim več različnih umetniških praks? Naj pomaga k večji slišanosti nerazumljenega in zatiranega, ali pa naj še naprej povzdiguje izključujoči ideal zaključenega in popolnega? Kako naj deluje kot pozitivna ojačitev različnih manjšinskih diskurzov, ne da bi pri tem sama podlegla pastem apropriacije? Kako naj sodeluje pri refleksiji – in pospešitvi – družbenih sprememb?

Ta vprašanja med drugim ponujajo premislek ne le o tem, da v [slovenskem] literarnem prostoru še obstaja močna in vplivna kritika, temveč tudi o tem, da ima morda dovolj moči in volje do samorefleksije. To je odlično! To ni tako samoumevno, kot se morda zdi. V zadnjih desetih letih je na Češkem literarna kritika prenehala obstajati – s tem ne mislim, da kritik sploh ni, vendar opaznega števila kritiških osebnosti, ki bi bile zmožne redno pisati kritike ter o njih med sabo tudi plodovito razpravljati, dandanes pri nas preprosto manjka.

Kako je sploh prišlo do tega?

Dolga desetletja (do leta 1989) je bila literatura (vključno s kritiko) razdeljena v uradni tok na eni strani ter izgon in samizdat na drugi strani. Na srečo so se novembra 1989 te absurdne igre moči končale: Čehi so začeli navdušeno raziskovati ne le dela čeških pesnikov, pisateljev in mislecev, ki jih je režim do takrat prepovedoval, temveč so prav tako začeli brati prevode avtorjev, ki jih prej iz ideoloških razlogov niso objavljali. Literarne revije so vznikale kot gobe po dežju in literarne legende so se vrnile k literaturi iz kotlovnic in vratarnic – vse to se je zdelo kot srečen konec. Vendar pa ena stvar sredi vsega tega srečnega mišmaša po vsem tem času še vedno pušča grenak priokus: piscem ni uspelo vzpostaviti institucij, ki bi učinkovito branile njihove interese ter se brez zadržkov odpovedale denarju, ki so ga predhodne institucije leta prej nabirale in z njim upravljale. Razlog za to niso bile zgolj njihove naivne ideje o trgu in demokraciji, temveč tudi globoko vsajen (ter v tistem času popolnoma razumljiv) odpor do kakršnihkoli uradnih struktur ter z njimi povezanega denarja. Tretji ter morda najbolj pokvarjen dejavnik, ki je oblikoval slabe pogoje današnjega literarnega okolja, pa je bila (paradoksalno) dolgotrajna navada bolj zanimivih avtorjev, da so delovali na skrivaj, ne da bi pričakovali kakršnokoli finančno kompenzacijo. V devetdesetih letih je bilo zahtevati plačilo za članek v literarni reviji, ki jo pri življenju drži le prostovoljno delo dveh ali treh zavzetih urednikov, smatrano za precej netaktno. Na žalost se je tudi novi sistem navadil tovrstnega altruizma piscev – ministrstvo za kulturo (ki je do dandanes edini zanesljiv vir prihodka literarnih revij), založbe ter na žalost tudi literarne revije same – vsi našteti nimajo nobenega interesa spremeniti etablirane ureditve kritiških honorarjev.

Tako je zadnjih trideset let literarna kritika na Češkem dejansko prostovoljno delo, in to je velik problem. Nesmiselno se je pritoževati nad denarjem (ali njegovim pomanjkanjem), vendar kjer ni denarja, ni časa, ni moči, ni socialnega statusa, in – navsezadnje – ni ljudi. To dejstvo je bilo širši družbi dolgo časa neznano, knjige in časopisi so se še vedno tiskali, na površini se je zdelo vse, kot mora biti.

Vendar pa je v zadnjem času nekaj dejavnikov še povečalo bedo literarne kritike: opazno število starejših kritikov, ki so se dobro spominjali slabših časov ter bili hvaležni le za priložnost objavljanja svojih mnenj brez strahu pred preganjanjem, je umrlo. Mlajša generacija je svoj položaj vzpostavila na univerzah in si prenehala prizadevati za kritiko: novo vzpostavljeni birokratski sistem vrednotenja (ter financiranja) znanosti je odrezal strokovno akademsko skupnost od kritike. Posamezniki iz akademskega okolja so prisiljeni k pisanju le za t.i. vplivne revije. 

Posledično so literarni strokovnjaki izginili s polja literarne kritike, obenem pa so zaradi tržnih razlogov literarne kritike skoraj izginile iz dnevnih časnikov in družbenih revij in s tem se je celo prostor za resno uredniško kritiko tragično zožal. Na Češkem je tako le nekaj ambicioznih študentov ter čudakov, ki še vedno pišejo kritike. Večino objavljenih kritik napišejo pesniki, ki obravnavajo delo svojih kolegov. Od časa do časa se kdo iz akademske skupnosti nekoliko upre, vendar je to navadno le marginalen pojav manjšine. Pristne strokovne kritike lahko preštejemo na prste ene roke. 

Sama ne mislim, da so avtorji fikcije nesposobni pisati kritike – pravzaprav to občasno celo sama počnem. Seveda ima lahko pesnik-kritik boljše znanje o mehanizmih pisanja, kot bi jih imel ›čisti‹ kritik, saj ima boljši uvid v zgradbo stavkov in zgodb ter morda celo poseduje več empatije. Vendar pa to velja le za tista umetniška dela, ki se skladajo z lastnim umetniškim ustvarjanjem pesnika-kritika. Ne pozabimo, da je za pesnika njegovo lastno ustvarjanje veliko bolj pomembno kot ustvarjanje kritike. Pesnikovo kritiko lahko označimo kot zaželeno začimbo v literanem prostoru, vendar, kot vsi vemo, se večerja ne skuha zgolj z začimbami. Prava kritika je nekaj popolnoma drugega. 

Kot prvo je takšna kritika sistematična dejavnost, ne zgolj naključna in občasna aktivnost. Kritika bi morala biti zmožna umestiti ovrednotedno delo v kontekst prostora in časa v najširšem možnem pomenu. Kritik bi moral biti zmožen stati za svojii sodbami s polno težo svoje osebnosti in z vsem svojim razširjajočim se ter poglabljajočim se znanjem. Kritik je lahko verodostojen le, kadar dokazuje svoje vrednotenjske standarde preko bolj ali manj kontinuiranega zaporedja kritiških prizadevanj, skozi svoja individualna soočenja z določenimi umetniškimi deli. Kadar v določenem okolju obstaja dovolj veliko število ljudi – šele takrat se lahko pogovarjamo o kritiki. Kadar pa je poročanje o knjigah v izbranem jeziku v rokah amaterjev, ki to počnejo v svojem prostem času, temu na žalost ni tako. Kar pri tem manjka, je opazno število robustnih kritiških osebnostih z relevantnim znanjem, ki bi bile sposobne ne le pisati o trenutnih literarnih izdelkih, temveč bi bile zmožne razpravljati ter se soočiti z različnimi mnenji (ter tako ustvariti nekaj, čemur lahko rečemo kritiški establishment). Manko kritiškega establishmenta s seboj prinese druge neugodne posledice, kot so na primer pretiran vpliv naključnih ter psevdokritičnih glasov – s tem ne mislim prej omenjenih pesniških kritik (te so vsaj odkrite ter večinoma relevantne vsaj za specifična umetniška dela). Kar imam v mislih, je širok razpon vzajemno prijateljskih uslug in še posebej ogromno število besedil, ki se pretvarjajo, da so kritike, medtem ko so v bistvu oglaševalska besedila, le rahlo prilagojena s strani založnikov ali, še hujše – s strani avtorjev samih.  Literarno okolje tako postane nestrukturirano odlagališčee dobrih in slabih knjig, prek katerih seveda lahko naključno deskate ter upate, da boste odkrili dragulj, vendar pa je večina ljudi, ki literature ne požira v velikih odmerkih, razumljivo razočarana nad tovrstnim kaosom ter bi se raje zabavala kako drugače. 

Kritika zagotovo ne bi smela pristati v sferi elitizma. Kritika seveda ne sme a priori zavračati kakršnihkoli literarnih smeri ali umetniških praks ter dajati prednosti le tistim, za katere meni, da so sposobne izpolniti le najvišje estetske ideale. Po drugi strani pa ne sme nekritično aplavdirati kakršnemukoli umetniškemu izrazu ali smeri le zato, ker je nova, manjša ali ker se trudi ujeti trenutne težave sodobnega sveta. Vsekakor pa literarna kritika v državi, kjer velja svoboda govora, na srečo ni homogena institucija, ki bi slepo sledila vnaprej zastavljenim pravilom, temveč je skupek mnenj in rezultatov medsebojnih spopadov posameznih kritikov.

Toda na kaj se potem lahko kritik resnično zanaša, če resno jemlje svoje delo? Naj bi to bile njegove izkušnje ter erudicija? Temu ni ravno tako. 

Prav tako, kot je umetnik absolutno sam s svojimi izdelki, je kritik absolutno sam s svojimi. Soočena z umetniškimi deli morata oba pozabiti ves kontekst ter vse literarne klasifikacije ter začeti znova iz nič kot majhni otroci, ki imajo le svojo človečnost, občutljivost ter radovednost kot orodje za opazovanje realnosti sveta ali realnosti teksta, ki se trudi izraziti, za kaj sploh gre. To v zen praksi imenujemo um začetnika. 

Če kritik pristopi k literaturi na tak način – kar pomeni, da delo preuči temeljito in brez predsodkov preden razglasi svojo sodbo – potem mu ni treba reševati problemov, kot so v kateri literarni tok delo spada in če ga je primerno hvaliti ali ne. Le v globini teksta lahko vidi, kako besede delujejo, le tam ima možnost razumeti avtorjev namen in uvideti morebitne pomanjkljivosti  – le takrat lahko izve, kaj avtor dolguje svojemu delu. V tem trenutku kritik ne le da mora, temveč je malodane prisiljen upoštevati  svoje lastne estetske ideale – tiste, ki izvirajo iz njegovega lastnega bistva, občutka ter znanja –, in ne le niza meril, pridobljenih iz nekakšne zunanje estetske doktrine.  Naknadno vrednotenje, prav tako pa umestitev izdelka v kontekst ali ustrezen literarni tok, ki ga upravičeno pričakujemo, iz tega vidika tako postane razmeroma drugotnega pomena. Prav tako, kot je umetnik odgovoren za svoje delo, je kritik odgovoren za svojo kritiko – odgovoren je za to, da je storil vse v svoji moči, da bi razumel specifične lastnosti dela, ki ga vrednoti. Kadarkoli se mu uspe globoko povezati z objektom svojega vrednotenja, tedaj razni tokovi mnenj in druge zunanje stvari enostavno niso pomembne. Zanima ga zgolj literarna vrednost, ki odseva njegove lastne estetske ideale – vendar bolj kot svetla točka uvida kot pa kakšna vnaprejšnja teza. Paradoksalno lahko kritik tako razširi svoj prostor delovanja in sprejme posamezna besedila katere koli smeri ali toka le, če se poveže z globinami posameznih umetniških del in hkrati sijem svojega lastnega  estetskega sonca, če si – po kritikovi lastni vesti in presoji – literarni nivo konkretnega besedila to zasluži. 

Kot sem omenila prej, sem sama precej skeptična glede programov in doktrin v literarni kritiki. Celo najbolj iskren literarnokritiški credo posamezne kritiške osebnosti se lahko obrne proti literaturi in kritiki sami: ko kritik sam ali ljudje okrog njega začnejo kritiko jemati preveč resno, se lahko to dejstvo kaj hitro spremeni v nekakšne zunanje zasluge, ki olajšujejo kritikovo delo s tem, da se mehansko nanašajo na katerokoli literano delo, tako da kritiku ni treba vsakokrat iskati umetniške resnice v določenem delu. Na kratko – to omogoča kritiku, da mu ni treba vedno znova premišljevati ter prebirati določene knjige ter o njej razmišljati, saj lahko nanjo zgolj aplicira predhodno pripravljene standarde ter preveri ustrezne postavke.

Seveda umetniki občasno pripravljajo skupinske manifeste ter umetniške programe – to je le nekaj drugega. Kritik ne sme izgubiti svoje kritične perspektive in mora ovrednotiti katerikoli program, ne glede na to, če z njim simpatizira ali ne. V trenutku, ko postane zagovornik določene smeri ali skupine (ki ima neizogibno omejen ter zožan pogled na literaturo) ter je hkrati še dovolj karizmatičen, da mu v literarnem okolju zmanjka močnih nasprotnikov, lahko njegov glas kaj hitro prevlada. Posledično lahko celotna nacionalna literatura za določen čas postane ozka in omejena. To je nekaj podobnega kot prevlada skrajne (ekstremistične) stranke v politiki. 

Veliko bolje je, kadar je prvi in najpomembnejši kritikov manifest naslednji: ohranjajo naj se kritična distanca in perspektiva, osebna integriteta in iskrenost, bralska občutljivost in zanimanje za širok razpon raznolikih umetniških izrazov, ne le enega literarnega toka – tako se kritik lahko izogne tveganju, da bi postal le plitek oglaševalec. Vendar je navsezadnje vse to kritikova lastna odločitev, kajne? 

Ne želim reči, da vprašanja tega simpozija niso pomembna, vendar – ali so zares pomembna le za kritike? Mislim, da ne. Morda so še bolj pomembna za uredniške odbore in urednike literarne kritike, za tiste, ki odločajo, kakšne knjige bodo oglaševali in jim zagotovili možnost prodaje na svojih straneh.

V tem pogledu je vloga urednika kritike morda celo bolj pomembna kot odnos posameznih kritikov, saj uredniška ekipa deluje kot nekakšen požarni zid pred poplavo nesmisla, obenem pa deluje kot most med literaturo in kulturno javnostjo. Le bežen pogled na strani literarnih revij bralcu nemudoma pusti vtis, da je kritika preveč elitistična, nerazumljiva in ekskluzivna. Urednik naj bi po mnenju nekaterih le urejal, torej v besedilo posegal z namenom, da kritiko razjasni ter, če je le mogoče, očisti literarnega žargona, ki ga kritiki občasno uporabljajo, da si dvignejo samozavest. Vendar pa to še zdaleč ni konec uredniških nalog, saj je urednik hkrati tudi tihi meta-kritik, ki naj bi predvsem spremljal literaturo v vsej svoji širini, vključno z manjšinskimi tokovi ter marginalnimi žanri, ter naj bi bil – zahvaljujoč svoji dobro razviti intuiciji – sposoben izbrati in pregledati knjige, ki s svojo kvaliteto presegajo dani žanr. Ne nazadnje so uredniki tisti, ki krojijo ekskluzivnost ali inkluzivnost literarne kritike.

Prevedla Katarina Ana Rakušček