Stopiti v natančen odmerek bolečine

Ni vse v pripravi kovčka. Treba je spakirati sebe, se dobro obleči. Stopiti v natančen odmerek bolečine. Kretnje v edini cilj. Ko bomo obuli čevlje, ki niso nikoli pritisnili ob zemljo, bomo spali v središču pogleda, kakor dojenčki.

Včasih kratko obvestilo spomni na rumeno progo, drugič je le hrup, ki se približuje. Razporek, ki zazija, je treba takoj omejiti z rokami, ki se nečesa oprimejo, oči zaprte. Stisnemo se h klopi, k stvarem, ki jih imamo s seboj, dokler vlak ne gre mimo nas. S trepetom nečesa ogromnega, zaradi česar moramo še vedno čakati.

Glej jo, reko, ki širi moj pogled, ki gre mimo mojega čela. Vsakič jo pričakujem. Vem, da prihaja ob nenavadnem hrupu, ki ga ustvajajo tiri na mostu. Ob sedežu mali kovček. Pripravila sem ga z zavestjo, da odhajam. Za trenutek sem odložila kretnje, s katerimi sem pregibala in zlagala, požrla in odstranila okus. Tako delajo odrasli, skrivajo, da gredo lahko dalje.

V tejle pokrajini lahko zaprem oči in spim brez očitka, da sem prekinila pripovedovanje vlaka: kako je živeti, kako so razporejena drevesa in hiše, kaj delajo ljudje.

Pripoved se tiho nadaljuje, medtem pa razmišljam in zasledujem druge glasove. Večkrat prehojena pot, z lahkoto jo prepoznam. Le v reke zrem. Hrup tirov na mostu me prebudi.

Prevod: Primož Sturman