Geneza

I.

Počasi, po gumbih odpeti telo
ko hlastaš za zrakom
kot zrela kostanjeva ježica
razklene svoje bodeče pesti.
Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah
žil
utrujena ladjevja so zakopana v njihovem pesku
in se iz njih iztrgajo kot strdki,
šopki maka, ki veni
se začnejo zlivati
od vratu proti trebuhu
in rdeče polje
tvojega odpetega telesa
trepeta v hladnem vetru jutra.

II.

Ko hlastam za zrakom,
vdihnem življenjsko sapo
spominu na maternične tekočine.
Na vratu spet zrastejo škrge
plavuti poganjajo na bokih
puh ščemi na hrbtu,
ne človek ne riba ne ptica
iščem svoj spol.
Potem se spusti angel
s košaro
obešeno na levo perutnico,
čisto na njenem dnu moja duša
obira uši z njegovega perja.

III.

Izplava
iz maternične tekočine
zajoka,
prvi požirek zraka
obudi spomin
na pretekla življenja.
Zamotajo jo v plenice,
roke in noge ji povežejo
s škrlatno pentljo.
Spomini, ki jih je prinesla s seboj,
z leti zakrnijo
in vsak del odpetega telesa
se prepusti drugačnim sanjam:
stopala brodijo po zelenečih travnikih
morski ptiči sedijo na dlaneh
in zares ne razumem več
kdo šiva srajco,
ki odpenja gumbe na telesu.

Prevedla Barbara Pogačnik