Reka je izdolbla skalo

Andrej Grilc

nanesla je skupaj drobir,
čigre gnezdijo v skladih.
V podzemlje se vozijo ljudje
črnih obrazov, črnih dlani,
v vozičkih, polnih premoga.

Danes so ptice letale nizko,
morje se je penilo od sonca
in beton je bil utirjen pod njim.
Elektrika se je vklapljala in izklapljala.
Trajekti so vozili redko, počasi,
polni besed.

Nekdo je potegnil gasilni aparat,
vse je bilo belo.
Lažni preplah.

Dobro se spomnim starca,
kako se je svetil v temi.
Ljudje so se lovili in otroci skrivali.
Nobenega strela, dežja,
nobenega reza.

Zašli smo v gostilne in nihče ni zaspal.
Bili smo beli, nič drugega.
Samo beli.

O avtorju. Andrej Grilc, rojen 1984 v Kranju, pisatelj in fotograf. Pri svojem delu raziskuje področja migracij, religije in povezovanja znanosti in umetnosti. Leta 2011 je postal doktor veterinarske medicine. Od leta 2007 je bil predsednik Društva za sodobne umetnosti Aggressive Theatre, v okviru katerega je v petih letih izvedel več kot … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →

Izdelava: Pika vejica