Kosti, oblački in podzemlje

Kostja je umrl. Ne vem, zakaj, res je rinil že proti osemdesetemu, a videti je bil preklemansko živ, ko je posedal nasproti svojega ateljeja na koncu Trubarjeve, s kot njene risbe skodrano Kamilo za mizo, v leder lajbiču, z očmi, skritimi za temnimi očali, in zgornjo ustnico za belimi bajkerskimi brki. Okrog sebe ni gledal prav lepo in še zlasti zadnja leta je bil do vsega novega še prav posebej tečen, a kdo bi to zameril liku, ki ga je pri sedemdesetih nekdo tako grdo zbil z gorskega kolesa, da se je moral vse naučiti na novo. Ko sva skupaj postavljala njegovo razstavo v Pritličju, se je pod črnino kmalu zasvetila lučka in za godrnjavo fasado si zlahka prišel do mehkega, občutljivega in kot grob papir nezapacanega srca.

Ampak Kostje v prvi vrsti nismo imeli radi zaradi tega. Radi smo ga imeli zaradi njegovega imena. Res. Eno od treh imen na seznamu za mojega prvorojenca je bilo prav Kostja. In verjeli ali ne, v Sarajevu te dni pero vihti mlad alter stripar po imenu Nenad, ki se podpisuje s psevdonimom Kostja Ribič. Ime našega mojstra mistično odmeva širom juge.

Hecam se. Kostjo smo imeli radi zaradi tega, kar se je izza tega imena in iz tega srca otipljivega in črnega in pisanega točilo na liste v našem skupnem svetu. Ja, starejša generacija ga je častila zaradi njegovega stripovskega prispevka in je tako kar naprej glasno obžalovala njegov poznejši poton v otroško ilustracijo – toda kot dete osemdesetih sem ga sam najprej spoznal prav prek slednjega. In učinek je bil močan in trajen. Precejšnje vprašanje je, ali bi sam danes res risal stripe, če kot otrok ne bi bil obkrožen s slikanicami, ki so jih slikovno opremili minuli mojstri stripa. Ciciban in poljudnoznanstvene knjige so v mojem detinstvu kipeli od Kosa, pesmice in kratke zgodbice so sršele s črtami Marjana Mančka, in na kile slikanic, brošur in bukel se je šibilo pod frfotavo težo Kostjevih divjih oblik in linij.

Težko je opisati, koliko mi je kot otroku pomenilo, da sem lahko štorije, mišljene za mojo starost, bral ne le ob sličicah, od katerih so veli marcipan pastelnih barv in nežno senčene rdečice na ličkih ali romantično zelenilo cipres in bledih obražčkov, pač pa so lahko na njih veselo, uporniško, frikovsko  gruvale mastne črne črte, podivjani, po strani vijoči se repki, kape in copati; ploskih barv, privihanih nosov in divjih, drobnih oči. Strip proti sladkobi; rokenrol proti rokabaju; elektrika proti gosti vodi.

Gal v galeriji verjetno kljub mojstrski poeziji Svetlane Makarovič ne bi bil tak zimzelen hit, če škrat svojih opomb pod okvirje klasičnim slikarijam ne bi dajal tako brezsramno podtalno, v ostrem kontrastu z vsem tistim uveljavljenim oljem. Jure Kvak Kvak bi svojo preobrazbo v žabca izpod čopiča kake Jelke Reichman bržčas opravil precej bolj estetsko zasanjano ter manj groteskno dinamično. In psi z očmi kot mlinskimi kamni iz Andersenovega Vžigalnika v nas ne bi nikdar buljili tako pošastno in obenem prijazno, če jih ne bi na papir treščil Kostja.

Čim sem izvedel, da so tako on kot moja druga dva strip idola, Muster in Lavrič, svojo obrt študirali na ljubljanski likovni akademiji, sem si v glavo vtepel, da s kako drugo izobrazbo sploh ne moreš biti slovenski stripar, in se takoj po gimnaziji odpravil po njihovih stopinjah. In Kostja je bil, kot vsi ostali akademski striparji, izjemen študent in pozneje tudi odličen slikar. Tako tehnično kot vsebinsko je prekašal marsikaterega profija, kar je dokazal tudi s kratko, a uspešno galerijsko prodajno kariero v ZDA, kamor ga je odneslo nekje med stripovsko in slikaniško. Občutek imaš, da si je umik v strip in pozneje ilustracijo izbral ne zato, ker v bolj spoštljivem slikarstvu ne bi bil dovolj dober, ampak ker se mu je zdelo, da je glavni tok umetniškega udejstvovanja preveč kalen od kakcev svetih krav in da se da z robne pozicije delovati precej bolj iskreno, čeprav manj v oči bijoče.

In v Magna Purgi, če se končno ustavimo še pri tem po mnenju nekaterih najbolj prelomnem Kostjevem dosežku – ki pa sem ga sam odkril šele pozneje, kot najstnik, ko je galerija Equrna ob občem godrnjanju tozadevno dotlej privilegiranih starunklov v čast ponovni izdaji podzemne klasike priredila razstavo izvirnih tabel iz legendarne bukle –, ravno v Magna Purgi, skratka, razpon Kostjeve akademsko natrenirane, klasične likovne veščine pride zares do izraza.

Na eni strani ta bajeslovna izdaja seveda vsebuje vse ponarodele bisere s strani Tribune, kot so slavni Urbanov razmislek o smislu življenja, posvečenega servisiranju obeh koncev črevesja, muzanje dveh amorfnih knedlov o tem, kdo od njiju ima res prst v riti, ali pa polet čez prestolnico na domačem žganju brez potrebe po težjih mamiljah. Vse te so čudovite in prelomne in polne cajtgajsta. In vse so zrisane v Kostjevem standardnem stilu, ki ga bo pozneje izpilil tudi v ilustraciji: veliko črnin, perorisba s par različnimi debelinami in stripovska stilizacija, ki rahlo spominja na ameriške underground mojstre a la Crumb, a ima dovolj izvirnosti, da stoji povsem sama.

Toda tisto, kar je zares drugačno od vsega po svetu, kar Kostjo v stripu dela zares posebnega in kar ti zares odpihne glavo kot priča njegove širine in kreativnih cojones, so denimo strani iz Strašnega suma, kjer so vse ribe, zenice, robčki in po vodi špancirajoči se zamorci postavljeni na stran v popolnem obvladanju realizma, nato pa vešče povoženi z na videz mehanično stilizacijo, izvedeno z nemogoče natančnimi šrafurami, da moraš prav stresti z lici in iti študirat originale z lupo, da se prepričaš, da je model vse to risal na roko. In vsa ta tehnična popolnost toliko bolj bije v oči ob kontrastu s povsem noro, asociativno in klišeje romantičnih fotostripov brezsramno parodirajočo prozo. Ob branju Suma ti jemlje sapo ob misli, da se je Kostji res ljubilo tako prisrčno montypythonovsko neumnost dopolniti s tako mukotrpno pikolovsko grafiko. To je norost, genialna, manično predana norost. In Sum zato ostaja eden mojih najljubših stripov vseh časov, ki je obiskovalcem od vse kolekcije gate najbolj zanesljivo trgal tudi na razstavi slovenskega stripa v Washingtonu pred par leti.

Podobno posebno je tudi Srce, ki ljubi, odsotno iz izvirne Magna Purge, a dodano v ponatisu, kjer Kostja spet en parodično čezmeren sentič najprej grafično obleče v popoln simulaker psihedeličnega poparta, nato pa se spravi dekonstruirat še tega – s foto kolaži, gostovanji drugih slikarjev in zgodbenimi metaintervencijami. Hudi, hudi preboji v slovenskem stripu, ki ga je prej ali pozneje le redkokaj pretreslo tako temeljito .

Škoda je samo, da je bil Kostja tak unikat in da njegova revolucija ni prerasla v gibanje, ki bi slovenski strip res prelomno potisnilo v novo obdobje in navdihnilo cele generacije novih striparjev. Toda to je večni problem domače strip scene: pojavi se zvezda, ki zažari s svetlobo na ravni svetovnih mojstrov in nato, osamljena, spet ugasne. A bodimo hvaležni vsaj zanje in se ne pritožujmo preveč.

Vsebinsko so se Kostjevi strip premiki vendarle poznali vsaj v kasnejši sceni okrog Mladine. Povečini se je Magna Purga sicer zelo cajtgajstovsko zaganjala v malomeščanstvo in druge ustaljeno varne načine bivanja, ki so šli v nos šestdesetim, a zares daljnosežno radikalna je bila vsaj zame predvsem v bolj razpotegnjenih zgodbah, kjer je svojo poanto lahko razvila v vse smeri in dodobra prebrskala vse plasti načete tematike. Slavni serial Ooopa tako skozi medplanetarno samoiskanje osvežilno nemanekenske glavne junakinje temeljito razišče vse stranpoti in protislovja tako feminizma kot šovinizma. In Peter Klepec se spravi konservativo sesuvat prav skozi pretirano konservativnega slovenskega superjunaka, ki sprva jezno melje LGBT-jevce in druge grožnje tradiciji, na koncu pa prileze ven prav na nasprotnem koncu črevesja. Brez tega tipa hecev bi deset let pozneje verjetno zaman čakali na Kasteličeve akrobacije v Partizanih in Domobrancih, kot tudi še kasnejše TBC-jeve v Sokolu in golobici.

A kot je v uvodu v ponovno izdajo obžaloval Max Modic: ponatis že že, ampak zakaj Kostja ne nariše še kakih novih stripov? Zakaj vsi naši veliki striparji oblačke polnijo le kratek čas, nato pa se umaknejo v ilustracijo ali animacijo? Tu Kostja ni osamljen, podobno usodo so utrpeli tudi Manček, Lavrič, Muster in drugi. Žal je slovenski trg tako droben, da striparja skozi leta vzdrževati ne more. In našim biserom je usojeno, da se par let junaško mečejo pred svinje, nato pa se počasi umaknejo delat kaj, kar jim obstoj omogoča malo bolj zanesljivo. Vsaj upamo lahko, da se je z porastom bralstva stripa v zadnjih letih to dovolj spremenilo, da bo naslednji Kostja v tem krasnem mediju vztrajal kaj dlje. Ker kljub vsej čudovitosti Kostjevih ilustracij in slikarij tudi jaz trdim, da je najlepše in najbolj preroško žarel prav v kvadratkih in oblačkih.

Toda Kostjeve tostranske zgodbe je zdaj žal konec. Nehamo lahko čakati: dokončno je odložil pero in novih stripov od njega ne bomo dočakali. Njegove gate so obležale v predalu, kosti počasi romajo pod zemljo, nazaj v undergraund, s katerim se je vseskozi spogledoval. In njegova duša bo enkrat za vselej zaplavala v bele, bele, s črnimi znaki popackane oblačke tam v stripovskih nebesih, kamor spada. Ja, posthumno si ga prisvajamo v imenu devete umetnosti. Ima kdo kaj proti?

Srečno pot, Kostja, in hvala ti za vse črnilo.

V Ljubljani, 16. 8. 2022

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS