Albini Pandur

Tibor Hrs Pandur

Kako povzet življenje človeka v parih stavkih, v nekaj besedah?
Kako se zahvalit, kako se oddolžit, kako povrnit desetletja ljubezni
nekomu, ki je svoje življenje posvetil ohranjanju tvojega? Nekomu, ki je
nešteta leta skrbel zate, te hranil (pa ne samo s hrano), te poslušal, te
omogočal in razumel.
Nekomu, ki je svojim najbližjim omogočal svobodo, ki je sama kot otrok
ni imela? Kako?
Albina, babi, je bila in je, nenehna sila podpore,
najvztrajnejša sila radodarnosti, kar sem jih poznal.
Preživela je vojno kot otrok, poskus okupacije, preživela je socializem in
še eno vojno, nepredstavljive travme smrti najbližjih, njena milina in
blagohotnost pa sta ostali.
Ni klonila, kljub vsemu, ni obupala, svojega dostojanstva ni predala,
za nobeno ceno.
Bila je priča vseh mojih sreč in nesreč, spremljala jih je, spremljala me je.
Mislila je name, tudi ko jaz nisem mislil na njo.
Zaradi nje vem, kaj je radodarnost, kaj ljubezen, kaj srčnost, kaj dobrota,
kaj skrb,
kaj glas, kaj pesem, kaj stik.
Zaradi nje vem, kaj pesem lahko povzroči,
kako pesem svet naredi. Kako uspava, kako lahko pomiri.
Eden od mojih prvih spominov na njo je, kako me miri kot otroka,
ne vem zaradi česa, me boža in poje: »Na oknu glej obrazek bled …«
Mene pa prevevajo mravljinci, nepopisen užitek miru …
varen v njenem glasu, ki je ustvarjal svet.
Bila je vselej razumevajoča sila radodarnosti.
Bila je sila, ki je delovala v svetu.
Bila je sila, ki deluje v svetu.
Bila je sila, ki je sopoganjala svet, naš svet.
In še vedno je. In še vedno ga.
Ker vsi, ki so umrli, niso umrli, ampak živijo z nami v sanjah,
v spominih, v nas,
ker so del nas,
ker so delovali v svetu in se nepreklicno vpisali vanj,
v nas, v ljudi, ki so jih mislili, ljubili in z njimi komunicirali,
že s tem, kako so bili, z načinom kako so delovali, govorili in se delili …
Svet so ljudje iz katerih izhajaš, dobesedno,
pridemo iz njihovih teles, nastanemo iz nepopisnega čudeža
spojitve dveh teles,
utelesimo in utelešamo se preko njih,
njihova dejanja, njihove misli nas formirajo, oblikujejo in informirajo.
Svet so ljudje, ki nas formirajo, ki na nas vplivajo,
na katere medsebojno vplivamo.
Vsak človek je sila, ki poganja svet,
četudi ga svet poganja. Vsak človek je sila, ki poganja svet.
Ona je poganjala našega, četud izza kulis. Ali pa prav zato.
Zapisana je v nas, nepreklicno, absolutno živi v nas in skozi nas.
Bila je nevidno središče, varno sidrišče, za katero se je vedno zdelo,
da ne bo nikdar izginilo.
Ni naključje, da je Livija izbrala citat in Dantejevega Raja za njeno
osmrtnico:
»Ljubezen, ki poganja Sonce in druge zvezde«
Brez nje in njene želje po Lepoti, se Tomaž in Livija ne bi nikdar zaljubila
v gledališče.
Brez nje nikoli ne bi postali to, kar smo.
Rodila se je v Stoprcah pri Majšperku, pod Donačko goro, enem zadnjih
pragozdov v Evropi, v veliko družino Taciga, mami Antoniji in očetu
Maksu, imela je tri brate: Toneta, Feliksa, Maksa in štiri sestre:
Vladko, Danico, Marico in Ireno.
V mladosti je bila športnica, igrala je košarko, delala je kot šivilja in
tehnična risarka, vem pa, da si je zelo želela postati pevka. Ves čas je
pela, četudi sami sebi.
A morda še pomembneje od tega in ne glede na vse, kar je uradno počela:
ohranjala nas je. Bila je sila, ki življenje ohranja.
Ko se je poročila z mojim dedkom Lacijem, mi je rekla, da si je za poročno
darilo želela samo, da je ne bi nikdar več v življenju spet zeblo.
In mislim, da je, hvala bogu, ni.
Ves čas sem se spraševal: kako naj se ji odkupimo, za vse, kar nam je dala,
kako?
Na koncu smo se ji lahko samo tako, da smo ji čimbolj olajšali trpljenje
teh zadnjih dni
da smo spoštovali njene želje in ji omogočili čimlažji prehod na
drugo stran.
Nekoč sem pisal o »Babicah, ki skrbijo za hrano in ti šivajo gumbe,
ki so vojne živele in ki jočejo vsakič, ko jih sinovi in vnuki od obiskov
zapuščajo«
in mislil na njo, predvsem pa na
»transcendentalno sočutje in radodarnost žensk, ki je nikdar ne bom
zmožen doseč«, in mislil na njo …
Mogoče pa se ji zares lahko oddolžimo samo tako:
da jo končno dosežemo.

 

II.
(Iz Šli skoz Dimenzije)

 

Šele na koncu
ko je ena punca pela
uspavanko otroku
nepretenciozno
in si sproti izmišljala tekst
ne da bi mislila publiko
se nam je posvetlo kako se to dela
nas je vrnilo, je melodija odprla
časovne stroje zavesti
vezi skupnosti
ki smo jo nekoč bili in smo
spet lahko
Kok dotikov
Kok melodij je potrebnih
da se človek nardi
da se v miru podoji
Kok časa, kok spoštovanja
ljubezni spontanih instinktov žensk
(tud moških, ampak predvsem žensk)

ki so mirno z glasbo svojega glasu počasi
zapele vse te otroke
sformirale z zvoki nežnosti
iz mase možnosti
v ljudi
Tkale z zgodbami
s takšnimi snovmi kot sni
Zgradile z biti
spomine teh bodočih ljudi
mislit so nas učile
nam mir kodirale v telo
da se jih kadarkoli
aktivira lahko
»podobno odmevu
ki potrebuje motnjo
da se ga lahko prikliče v obstoj«

Z zvočnimi vzorci
so nas nardili
s posnemanji obnašanj
nas z uspavankami zagovorili
kako naj bomo
kako se naj živi
in smo nastali
in smo bli

 

Prebrano 24. 3. 2022,
na pokopališču Pobrežje v Mariboru.

O avtorju. Tibor Hrs Pandur (1985) je pesnik, prevajalec, dramatik in dramaturg. Leta 2008 je bil v gledališču Glej uprizorjen njegov dramski prvenec Sen 59, za katerega je leta 2013 na 43. Tednu slovenske drame prejel nagrado za mladega dramatika. Leta 2010 je izšel njegov pesniški prvenec Enerđimašina (Center za slovensko književnost), … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sarajevska elegija

    Uroš Zupan

    beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

  • Iz Panove piščali Josipa Ostija

    uredništvo

    Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.

  • Počutiti se neumno in nedolžno

    Sara Nuša Golob Grabner

    V tej generaciji smo se naučili / hlastati za vsako pomirjujočo posplošitvijo. / Iz vsega se znamo delati norca, / ker so nas naučili, / da je na / koncu vsake ceste prepad / in do tja se lahko vsaj smejiš.

Izdelava: Pika vejica