POSTSKRIPT K RECEPCIJI ZADNJEGA FILMA ORSONA WELLESA

Ostal je v njegovi glavi
s fleši fusnot in odrezanih scen
praznih mest po sili razmer
da jih lahk sam zapolniš
Kup smešnih nepovezanih scen
ki jih brez lastnega doprinosa
nikdar ne boš razumel
Ker to, kar manjka
kar se ti morda zdi, da manjka
je input tvojih možganov
ki jih morajo dosanjat
domaštat izfantazirat
in jih ne sodit kot objekta
konzuma predstave, da bi ga opisal
interpretiral ocenjeval
ampak podoživel kot tok teksta
ki teče s tabo
v tebi zdaj
Moje sanje so zgolj triger
za tvoje sanje
kot so bile moje sanje
zgolj triger za ta tekst
Tvoje potencialno zavračanje
ali ignoriranje teh sanj
je izogibanje sodelovanju
s tem tekstom
sveta
te vzajemne povratne zanke
teksta in mesa

Kako ta tekst doživljaš
ni odvisno tolk od teksta
in kako ga misliš, ko bereš
ampak bolj od tega, kaj sproža
ali kako te misli, ko ga bereš
Ne misliš, da si del njega?
Ne misliš, da ga tvoji možgani zdaj
igrajo zate in da ne sodelujejo
pri tem, kakšen se ti bo zdel?
Misliš, da se lahko izvzameš?
Ga sodiš kot preferenco glede na to, kar misliš
da bi z ozirom na tvojo specifično zgodovino branj
ta tekst po tvojem moral bit in ni?

Verjetno ti bo način, kako te sanje bereš
kako dopuščaš, da te berejo
razkril način kako engejđaš s svetom:
Kot s serijo nedokončanih flešov filma
ki ga Orson zaradi pomanjkanja denarja
ali zaupanja nikdar ni uspel končat
in potrebuje tvojo domišljijo, tvoj input
da lahko njegova zadnja neposneta mojstrovina
na veke vekov sklepa njegov magnum opus
sinhrono
v vsakih možganih posebej
vsakega pozornega gledalca sveta?
Ali kot kup skiciranih podob
ki so nekaj hotle in spušle
zdaj pa so zgolj artefakt, del zgodovine
nad katero lahko kritiki vihajo nosove
ali ga kujejo v zvezde
razvrščajo, indeksirajo, klasificirajo
ker jih glasnik za njim več ne ogroža
tako kot misterij narave
kot samopoganjajoča sila narave
ni več ogrožala Darwina
ko je v svoji zatemnjeni kamrici
skrivenčen nad petrolejko
z lupo razvrščal herbarije
mrtvih žuželk
da bi dokazal teorijo evolucije?

Kar torej manjka v teh fleših zgodbe
si Ti, ki si vkalkulirana vanjo
Zato ne opisujem detajlov
prevelikih maket, scen vlakov
ki jih lovijo konji kukluksklana
prepovedanih filmov rojstva naroda
Tilde Swinton in njene hčerke
ki živi za privatnimi kamerami
sobe njene mame
ker si lahko vse to sama namaštaš

Skratka:
Tekst je gorivo
ki teče na možgane bralke
in to takšno, da modificira
tako bralko in njene možgane
kot sebe (precej nepredvidljivo)
Vsak tekst torej ni več isti tekst
kot tekst, ki si ga začela brat
in tvoji možgani po tekstu
niso čisto isti možgani
kot pred njim
Čudovito pri tem pa je pravzaprav
da objektivno nihče ne bo nikdar zvedel
kaj in o čem ta pesem sploh je
ker je vsakič spoj sebe in tebe
torej tudi o tebi in tvoja
do enake mere kot je o meni in moja

Potemtakem lahko
na podlagi tega mirno sklenemo
da sta celotna kritika in literarna veda
kot se ju prepogosto površno prakticira
popolnoma neadekvatna
izzivu zadovoljivo doprinest k razvoju
ali sploh ustrezno mapirat kompleksnost
bralne izkušnje sanjavca 21. stoletja

In summa
Največji film, ki ga Orson Welles
ni nikdar posnel
teče zdaj simultano v možganih
njegovih neštetih gledalcev
ki se s tem bralnim dejanjem
pravzaprav šele zdaj
točno zdaj
neizbežno
absolutno
in neuničljivo
zdaj
bukvalno
šele rojevajo

Sodit o tej pesmi
torej pomeni
sodit zavest, ki jo bere
in o učinkih, ki jih sproža
tvoj organizem
Tebi
na podlagi
njene fuzije s tvojo zavestjo
v realnem času
vsakič neponovljivega
trenutka spoja
tega teksta in mesa
Iz česar neizbežno sledi:
Brez Tebe
te pesmi ni
Ta pesem si Ti