Iz Panove piščali Josipa Ostija

uredništvo

Ob smrti Josipa Ostija objavljamo par haikujev, ki bodo sicer v kratkem, v družbi mnogih drugih, izšli v zbirki Panova piščal.

 

Med sadeži v
mojem vrtu najljubši
so mi haikuji.

 

Napisal sem
tisoč in en haiku.
Še več jih nisem.

 

Ljubezen piše
haikuje. Pogosto
jih tudi briše.

 

 

*

 

 

Danes plapola
modra zastava neba –
na njej bel oblak.

 

Neberljiva je
pisava kril lastovk po
papirju neba.

 

Danes je nebo
sivo, jaz pa sem prepoln
kraške jasnine.

 

 

*

 

 

In je vsak zapis,
bodisi prej ali slej, iz
mrtvega doma.

 

Vse moje hiše
so prazne. Razen zadnje,
ki bo to tudi.

 

Vsaka moja
pesem o smrti hvali
večno življenje.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Albini Pandur

    Tibor Hrs Pandur

    Kako povzet življenje človeka v parih stavkih, v nekaj besedah? Kako se zahvalit, kako se oddolžit, kako povrnit desetletja ljubezni nekomu, ki je svoje življenje … →

  • Sarajevska elegija

    Uroš Zupan

    beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

Izdelava: Pika vejica