Velike majhne stvari

Po vsej sili živ, »razkuštrana pripoved«, kot jo označi pripovedovalka, je resda spletena iz različnih krajših doživljajev, misli, skorajda bi lahko rekli prilik, a nikakor ni spisana brez načrta – skuštranost je v tem primeru prej stil kot pa pomanjkanje nadzora. Vse, kar zraste in naraste v tem razmeroma kratkem delu, namreč izhaja iz istega tematskega vira in je hkrati precej jasno usmerjeno proti isti tarči ali cilju: bralki oziroma bralcu. Če nekatera literarna dela svoj družbeni angažma izžarevajo bolj implicitno – na primer tako, da se v skupnem zmnožku predstavljenih stališč tehtnica nagiba proti določenemu moralnemu zaključku, hkrati pa delo vendarle nekako odmika pogled od bralstva in se nikoli ne spogleda z njim iz oči v oči –, dobimo ob branju dela Po vsej sili živ občutek, da govori neposredno nam; morda sicer ne uporablja zaimka ti ali vi, vsekakor pa govori vsaj v množinskem »mi«, s katerim tudi bralca in bralko jasno sprejme v krog tistih, ki naj se počutijo nagovorjene.

S tem, da smo kot bralci in bralke aktivno nagovorjeni, sovpadajo določene narativne tehnike, ki bi jih lahko s pridom uporabili tudi govorci in govorke v živem govornem nastopu. Po vsej sili živ se lahko pohvali s pretanjenim občutkom za menjavanje pripovednih ritmov, za preskakovanje iz opisov neposrednega dogajanja v splošnejše »prelete« situacij, pa tudi z občutkom za menjavanje daljših in krajših odstavkov; med slednjimi se pogosto najdejo tudi enostavčni, ki dvignejo napetost in pripravijo teren za naslednjo učinkovito podobo. Pripoved se zato resnično zdi ne le izpisana, temveč pristno pripovedovana; predelava v kakšno gledališko monodramo najbrž ne bi predstavljala hudega izziva.

Eno najpogostejših retoričnih sredstev, ki jih delo uporablja – morda bi lahko celo rekli, da gre za osrednji narativni prijem besedila –, je naštevanje. Pri tem ne gre nikoli za pripovedno maniro, ki bi »tekla v prazno«, brez pravega materiala, temveč se v kolesju vselej znajde specifično besedišče, ki priča o resničnem poznavanju obravnavanega področja, o zares izživeti izkušnji. Naštevanje se pojavi v najrazličnejših kontekstih, denimo pri naštevanju najrazličnejših nasvetov za nadobudne ekološke kmetovalce: »Travni mulč, slamni mulč, mulč iz starega papirja. Koprivina gnojevka. Čilijev posip. Cimetov prah in ricinusovo olje. Listje s svetega drevesa neem. Materina dušica in sladki pelin. Semenske bombice. Sušene alge. Tobakovo listje. Živo oglje. Kamena strela …« Po drugi strani se lahko na isti naštevalni način nad bralstvo zgrnejo ukrepi in metode intenzivnega kmetijstva: »Proizvodnja hrane in hranil in prehranskih dopolnil v sterilnih laboratorijih, kontroliranih atmosferah, visokotehnoloških rastlinjakih, hidroponskih stolpnicah, digitaliziranih hlevih, masovnih vzrejah, avtomatiziranih klavnicah, gensko spremenjenih monokulturah, tretiranih plantažah, inertnih substratih, mehaniziranih procesih, tovarniških gojiščih, preciznih poljih, nadzorovanih in škropljenih z visokozmogljivimi traktorji ali avtonomnimi droni (z umetnimi gnojili, širokospektralnimi antibiotiki in sistemičnimi neselektivnimi herbicidi) …«

Sploh v primeru take uporabe – ko gre za naštevanje robotskih, avtomatskih, artificielnih pristopov, ki skušajo iz naravnih danosti iztisniti kar največji presežek, ne oziraje se na naravne ritme in zmožnost obnavljanja okolja – je vtis, ki ga pusti besedilo, precej visceralen: dejanski bralski odpor. Občutek abotnosti industrijskega kmetijstva postane še močnejši ob citiranju nekaterih ultraracionalističnih formul, denimo te, ki opisuje hranilnost določene krme (ki mora biti seveda kar največja, da bo kar največji tudi doprinos mleka in mesa goveda, ki se s to krmo hrani): »krmni obrok za optimalno realizacijo zmogljivosti dnevnega prirasta žive mase za doseganje želene klavne teže in obenem želene spitanosti, klavnega izkoristka, razreda zamaščenosti in razreda mesnatosti klavne polovice«.

Na tej točki je nemara že jasno, kaj si v delu Po vsej sili živ stoji nasproti: na eni strani kmetovalke in kmetovalci, ki si prizadevajo zemljo obdelovati ekološko, ohranjati naravno okolje, skrbeti za vrstno raznovrstnost in seveda za kakovost samih pridelkov, na drugi pa kmetijstvo, ki si kot svoj prvi cilj zastavlja čim večjo donosnost, zadovoljevanje potreb vselej lačnega trga, s tem pa tudi preživetje posameznih pridelovalk in pridelovalcev v konstantnem stanju hude konkurence in zaostrenih ekonomskih pogojev pridelave. Pripoved ob tem ni docela manihejska: čeprav se pripovedovalka močno jezi nad umetnimi gnojili, intenziviranjem vseh faz kmetovanja in vzvišenim ponosom, s katerim intenzivni kmetovalci opazujejo poskuse ekoloških prišlekov in »idealistov«, vendarle razume tudi proces, ki je do tovrstnih negativnih praks privedel, oziroma idejno podstat, v katero je vklenjena sodobna produkcija živeža: »[R]azumevanje kmetijstva kot industrijske panoge [nas je] pripeljalo do čudnega prepričanja, da je edini rezultat kmetijstva, ki šteje in bi nas moral skrbeti, hrana na našem krožniku, zato skrb za naravo v kmetijstvu, ki šteje, nima prostora.« Poleg tega razumevajoče opaža, da intenzivno kmetijstvo usodno intenzivira in zapleta tudi življenja kmetovalcev samih – več mehanizacije in več birokratizacije v resnici pomeni še več naprezanja in stalne vpreženosti v neusmiljen proces pridelave na visokih obratih.

Medtem ko »klasičnim« kmetovalcem nameni nekaj razumevanja njihove specifične situacije, pa si pripovedovalka – ki se kajpada bori na junaški strani ekoloških prizadevanj – na drugi strani ne pusti vsiliti zgodbe, ki ji jo prišepetava nasprotni breg, da so namreč njeni napori jalovi in da je vse, kar pridela, le neuspeh. Neuspešen je namreč njen pridelek le takrat, ko ga gleda skozi prizmo despotskih pričakovanj trga; ko ji uspe tovrstna pričakovanja izvzeti iz enačbe, se isti pridelek nenadno spremeni v pozitivno bilanco, konkretno v ječmen za tri leta kruha. V odsotnosti zgodbe, ki jo zapoveduje trg, so lahko tudi ekološki pridelki bistveno drugačne zgodbe.

Tako se navsezadnje zdi, da je spopad med dvema principoma obdelovanja zemlje hkrati spopad različnih zgodb o svetu in pripadajočih besedišč. Pripovedovalka zavzame – kot protiutež zgoraj navedenim primerom skrajno matematične, racionalistične retorike – skoraj magičen odnos do okolja, saj ji prikimavajo matere ježevke, izmenjuje si poglede s sovo ter posluša uporniške besede, ki jih izreka prav gruda sama. Namesto nadrobne kategorizacije, seciranja in znanstvene instrumentalizacije raje izbere napol mitološki pogled, ki ga zaznamujeta sobivanje in vzajemno razumevanje vsega živega in celo neživega. Ob koncu pripovedi se denimo v kleti pripovedovalkine hiše pojavi nižinski urh, ki neprestano izvaja svoj paritveni klic, ta pa se – ugotovijo pripovedovalkini bližnji – sliši prav tako kot škripanje zarjavele mize, ki jo uporabljajo ob kosilu. Tudi med živim urhom in neživo mizo nemara poteka nekakšna komunikacija. »In čas je bil zrel, da se nesporazum prelevi v novo zavezništvo,« zaključi pripovedovalka.

In rešitev? Pripoved je skeptična do kakršnegakoli »velikega zamaha«, ki bi stvari s silovito gesto znova postavil na njihovo mesto: tudi reševanje velike krize lahko namreč postane velik posel, morda celo posel prav tistih, ki so za krizo najbolj odgovorni. Zdi se, da rešitev pripovedovalka prej vidi v množici manjših, civilnih pobud in projektov, kot je tudi njena ekološka kmetija v Jurovskem Dolu. »To so takšne velike stvari. Le da takšne čisto majhne,« se kot refren nekajkrat ponovi v pripovedi.

V skupni bilanci – naj mi bo odpuščeno za ta bolj računovodski izraz – pripovedi ne moremo prav dosti očitati: na razmeroma majhnem prostoru, ki si ga vzame, literarno spretno in živahno preda svoje sporočilo. Eden redkih nekoliko manj nadzorovanih pramenov zgodbe se zdi pripovedovalkin obisk v Bremerhavnu, kjer je očarana nad znanstveno-razstavnim centrom o globalnem segrevanju, a je nato njen entuziazem spodsekan s kritikami, ki jih centru nameni občinstvo literarnega večera, na katerem gostuje: da gre za turistifikacijo podnebne krize, za podjetniški projekt, zahodocentrizem in še kaj. Trk teh dveh perspektiv oziroma dilema, ki je v njegovem jedru, bi nemara bolje prišla do izraza na več straneh ali kar v samostojni obdelavi.

Kot celota pa je Po vsej sili živ kot rečeno vendarle spretno spisan, osredotočen tekst, za katerega bi skoraj lahko rekli, da idejno bistvo ekološkega kmetovanja prenaša z zemlje v besedo. Nekakšna podobnost je med pripovedovalkino prakso pridelovanja – zaznamovano z natančnim »prisluškovanjem« zemlji in zavestnim vztrajanjem pri lokalnosti, in ne globalnosti – ter že omenjeno lastnostjo besedila, da se, čeprav razmnoženo s tehnologijo tiska in podaljšano do anonimnih bralcev in bralk, na te bralce in bralke obrača skoraj kot na tukaj in zdaj prisotne; skoraj kot bi šlo za transkribiran (pa kljub temu literarno dovršen) akt neposrednega »živega« izrekanja. Kar je gotovo tudi del njegove moči: ob občutku, da smo malodane neposredno nagovorjeni, nam besedilo tudi po koncu branja ostane v mislih – in se nemara onkraj platnic celo utelesi v kakšni lastni majhni praksi.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 398.