Ptički brez kletke
Lucija Stupica: Magnolija. Njena zgodba. Novo mesto: Goga, 2024
Veronika Šoster
Vsako leto se, ko cvetijo magnolije, mestne ulice obdajo v sladkorno peno belo-rožnatih cvetov, velikih za dlan, ki se v vetru pozibavajo kot ladjice ali nežni flamingi. Magnolija velja za simbol ljubezni, zvestobe in moči, nasploh pa je zelo navdihujoče in izstopajoče drevo – tokrat je ena zacvetela še na papirju, pri Luciji Stupici. Nazadnje smo leta 2019 brali njene Točke izginjanja (LUD Literatura), zdaj pa nam ponuja nekakšen eksperiment, posebno pesniško knjigo. Kakšna zgodba bo to, katera magnolija nas bo začarala in kdo je ženska iz naslova? Vse to se razpira že ob prvem stiku s to knjigo, sestavljeno večinoma iz pesmi v prozi, ki se razraščajo in brstijo. Pripovedni tok je rahlo razlomljen, a še vedno mehak, bolj kakor kot zbirka poezije se knjiga bere kot poetična novela. Deluje kot dialog z nekaterimi velikimi pesniškimi mojstri in mojstricami, ki jih avtorica tudi citira (Adam Zagajewski, Louise Glück, Tomas Tranströmer). Nič čudnega ni, da nekje naletimo na nasvet: »Beri pesnice, pomagale ti bodo razumeti, kako obleči besede, z njimi prekriti telo in se hkrati odkriti. Kako zaupati besedam, ljubeznim drugih, kako zaupati svojim.« Subtilnost, eteričnost, posebna nežnost, ki smo je vajeni iz avtoričine poezije, lahko v takem formatu še posebej lepo zazvenijo. Knjiga po eni strani spominja na primer na Papirnata mesta Dominique Fortier (prev. Saša Jerele; Cankarjeva založna, 2022), ki si za osebo v fokusu vzame Emily Dickinson, vendar pa je Stupičina pesniška vrlina tako bolj izdelana in prefinjena, da zares ne potrebuje primerjave, toka, smeri, osvobojena je tako kletke kot iskanja ptiča zanjo.
Pesniška govorka v prvi pesmi v prozi nagovori Odbor za tesnobo, od katerega pričakuje sodbo, še prej pa bi odbornikom rada povedala zgodbo. Začne se z rojstvom deteta in spremljevalno zasaditvijo drevesa: »Naslednje jutro bodo na sosedovem vrtu posadili magnolijo. Še preden bodo zasadili lopato za temelje nove hiše, bodo posadili drevo.« Ne vemo, kaj točno naj bi bil ta Odbor, čeprav kasneje ugotovimo, da gre bolj za osebno zadevo, za lastno tesnobo, ki se bo nekako poskušala razpršiti. Deklica skozi pesmi raste in odrašča, se sprašuje o svoji svobodi: »Zakaj se je rodila kot človek? Zakaj ne kot ptica? Včasih je sanjala o avtomobilu kot o golobu, ki lenobno ždi sredi dvorišča.« Z družino živi na kratki ulici, na kateri so le tri hišne številke, njen svet je majhen in točno določen, zaokroža ga šumenje listov magnolije s sosednjega vrta. Naselje je prikazano skoraj idilično, žepno (»Nihče ne zaklepa vrat. Povsod otroci. Avtomobili vozijo počasi in poredko«), je preblisk nekih drugih, mirnejših časov, a tudi ti niso zares taki, v ozadju ves čas tli nasilje, nad ljudmi in stvarmi, in napoveduje bolj tragično noto zgodbe, ki bo povedana.
Zdi se, da se različni tokovi časa v knjigi počasi mešajo in prelivajo, da lahko gledamo vanje in skoznje kot skozi migotavo ogledalo. Že dolgo ni več psa, ki je preganjal otroke po livadah, ali oslička, ki jih je pozimi popeljal s sanmi, pa vendar sta oba odmeva njune prisotnosti še vedno tukaj, pravi pesniška govorka. Vsi ti okruški se zbirajo v dlaneh kot cvetovi magnolije, krhki in žametni, in hočemo se jim prepustiti, hočemo se prepustiti. Vsaka stvar dodaja svoj odtis, ima svoj vpliv, tako kot stari koncertni klavir, ki ga njen oče pritovori iz sto kilometrov oddaljene prestolnice. Odlomke povezuje odraščanje deklice, ki se počasi spreminja v žensko, in cvetoče magnolije, ki vsako leto znova očara: »Magnolija pa je na vrtu pred knjižnico rastla in vsako leto za kratek čas gole veje obsula s cvetovi, ki so spominjali na majhne ptice. V vetru so razpirali krila, v nekem trenutku pa odleteli.« Tudi dekle bi odletelo, pa ne zna. Ptice so za knjigo ključne, pojavljajo se v raznih oblikah in poudarkih, pomenijo željo po svobodi, pa tudi pripadnost, dom (kletko, ki jo ptica potrebuje zaradi varnosti). Ko v lopi gnezdi kosovka, se ji vsi umikajo, dokler ne odleti – magnolija in dekle ne moreta odleteti, čaka ju drugačna usoda.
Ob zgodbi o deklici se pojavi še Anton, najprej prek odtujene slike baročnega slikarja Luce Giordana. Skrivnost povezave med deklico in sliko je na začetku nejasna, lahko pa slutimo, da gre za biografsko zgodbo, kar zares razkrijejo šele končne opombe v beležnici. Tam najdemo Antona Stupico (1900–1973), umetnostnega zgodovinarja in muzealca. Ta družinska zgodba, za katero govorka nekje omeni, da jo užalosti, ko jo raziskuje, se skozi knjigo počasi razkriva, a ji nikoli zares ne pridemo do konca, vse ostaja v obrisih, kar je po eni strani škoda, po drugi strani pa edino primerno, saj so vrzeli v lastnih zgodovinah dejstvo, stvari se pozabijo, zbledijo. Dekle tako bere Antonova pisma, da bi ugotovila, kaj je na stvari, ki jo zaznamuje molk, morda molk prednikov ali tistih, ki so zgodbo poznali, pa so jo zamolčali, prikrili. Nekaj ji o njenem dedu pove tudi teta, ki ima polno mapo njegovih pisem in člankov o umetnosti.
Če prvi del knjige najbolj zaznamuje magnolija, ki ji je posvečen tudi slovarski sestavek na začetku, se torej drugi del knjige, kjer se zgodba na videz prelomi, obrne k Antonu, in zdi se, da bomo izvedeli še več o povezavi med njim in govorko. A preden se to zgodi, se moramo z njo odpraviti v odraslost, ki jo zaznamuje odhod v tujino (»Šli v svet in si domišljali, da smo ga vsega objeli«). Ta iztaknjenost iz prostora rojstne dežele in izguba domače magnolije jo spravljata v stisko, sprašuje se, kako naj v nekaj centimetrov prsti sploh zasadi drevo, ki je za povrh še hibrid, saj ne bo doživel prave pomladi, kot bi jo doma. Še celo v sanjah se vrača domov in poskuša zajeti duhove umrlih, da ne bi ostali pozabljeni, a nič ne pomaga, vse se počasi izgublja in bledi. Naleti še na eno oviro, v zgodbo namreč poseže vojna, skozi vrstice se začnejo viti nagrobniki in kruti vladarji premikajo figurice po šahovskem polju. Škoda, da se zgodba v tej zadnji tretjini preveč razlomi in razprši, težko je slediti vsem glasovom, ki sicer pripadajo isti govorki, a izhajajo iz različnih pozicij in gledišč v prostoru in času, kar ustvarja občutek izgubljenosti. A prav tako se počuti tudi sama, ostaja nemočna, brez podatkov, brez pravega vpogleda v preteklost, čeprav se trudi: »Sledim ti po dunajskih ulicah, vedno začasnim naslovom. Osebnim stvarem, ki jih lahko spraviš v kovček, pospraviš čez noč, pustiš za sabo, kadar je treba, izgubiš kot papirje, pisma. Vse, kar gori in leti. / Edini svet, ki ga ne znam popisati, odneseš s sabo. / Svet izgine. / Ime izgine.« Dokončno izginotje Antonove zgodbe jo prisili, da se sprijazni z izgubo, da jo prepozna kot odmev, vedno le odmev. Zgodba, ki se konča s padcem drevesa – zveni znano? Vsa drevesa, ki so padla zaradi spremenjenih okoliščin, vse zgodbe, ki so za vedno izgubljene. Morda jih lahko ohrani le papir, besede, ki se vijejo po njem in razraščajo kot sveži brsti pomladnega drevesa.
Bolj ko se je Antonova zgodba razpirala, bolj se je magnolijina končevala, drobila, razpadala. Bolečina ob izgubi drevesa in zgodbe o dedu se prelije v želje po novem začetku, ki pa ne ostanejo neuslišane – čisto na koncu zgodbe se magnolija ponovno posadi. Ponovi se namreč prva pesem o njej, ki je zdaj zapisana s sivimi črkami, le stavek o zasaditvi drevesa s črnimi. Morda pa se nekaterih stvari res ne da izbrisati, uničiti, razsekati na kose, tako kot v Strniševi »Vrbi« ne. Morda pa se vse skupaj res začenja znova in znova, čeprav tega ne moremo videti, lahko pa čutimo, lahko pustimo, da se nam na dlaneh razpirajo svetovi. Velika vrata se odpirajo in zapirajo, ptice gnezdijo, in magnolije – magnolije cvetijo.
Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 399.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.