Krepki skoki, boleči pristanki

Zbirka kratke proze Škarje se sprva zdi kot tematsko nadaljevanje prejšnjega kratkoproznega dela Suzane Tratnik, torej zgodb, ki so zbrane pod naslovom Noben glas. V prvi (in naslovni) zgodbi »Škarje« se srečamo z najstniško pripovedovalko, za katero se zdi, da jo že poznamo iz zbirke Noben glas: v že znanem miljeju (Prekmurje okoli sredine preteklega stoletja) išče prostor v družbi svojih vrstnic in vrstnikov, odkriva svojo lezbično seksualnost in se spopada s precej problematično in disfunkcionalno družino. Odnos do družinskih članov – očeta, matere, deda in stare mame – je sicer v zgodbi »Škarje« še precej občudujoč in slavilen. Junakinjinemu dedu – tako trdi sama – nihče nič ne more, vključno s kamionom, ki ga domnevno povozi nekega opijanjenega večera; prav tako ni para njenemu očetu, ki se »ne pusti nikomur zajebavati« in nalomi vsakogar, ki se mu postavi po robu; mami ne gre nič narobe v življenju, ker je tako pazljiva; in pripovedovalkina stara mama je »strašna modrijašica«, ki je nihče ne more povoziti z besedami.

Kljub temu je ob branju otvoritvene zgodbe obravnavane zbirke že povsem jasno, koliko je v resnici ura: družina je daleč od idealne, v dejanjih in besedah družinskih članov pa lahko ves čas slutimo močen tok koleričnosti, brezumne kompetitivnosti, občutkov ogroženosti in asocialne agresije. Emblematičen za to je osrednji motiv pripovedi: kadar se oče v zelenem beemveju v opitem stanju odpravi na vožnjo po okoliških cestah in ga pri tem prehiti mercedes, se oče zapodi za tekmecem in ga želi na vsak način prehiteti, čeprav se z druge strani že bliža tretji avtomobil in bi se lahko situacija hitro spremenila v smrtonosen karambol. Oče v takih situacijah vselej zmaga, vedno na račun tega, da drugi vozniki popustijo; tudi to je v prvi zgodbi Škarij še predmet pripovedovalkinega slavljenja, očetova neuklonljivost pa je prikazana kot nekaj pozitivnega.

Prav tak neuklonljiv odnos do sveta se z njene neposredne okolice prenaša tudi na pripovedovalko »Škarij« samo: s svetom se spopada drzno in bojevito ter s precej poguma raziskuje njegove možnosti. Ko jo Miro, brat prijateljice Meri, s katero junakinja odkriva prve spolne izkušnje, ozmerja s »pederfrau«, se ga loti podobno nasilno, kot bi se ga na njenem mestu njen oče. Hkrati najde v drznosti in tveganju (naj gre za tveganje življenja ali tveganje ugleda v konservativnem okolju osnovne šole) tudi veliko mero užitka in draži, kot lahko vidimo takrat, ko z očetom znova prehitevata mercedese: »Škarje so se vse hitreje, nezadržno zapirale. To mi je naredilo nekaj med nogami, nekaj, česar mi Meri ni, ampak je samo obljubljala v prazno. Zdaj pa sem bila tukaj, na sovoznikovem sedežu, v beemveju, in stiskala sem mišice pred bližajočo se nevarnostjo – bila sem čisto napeta in varna v škarjah, ko je vozil moj ajta, najpreudarnejši voznik na svetu.«

Se pa ob koncu prve zgodbe Škarij tudi v perspektivi pripovedovalke že pojavijo prve razpoke – natančneje rečeno, pojavi se razočaranje ob razpokah, ki se pojavijo v prej neprebojni personi njenega očeta. Ko premineta tako stara mama kot stari oče in ko mamina življenjska previdnost prerase v bolestno paranojo, oče še bolj zapade alkoholizmu in nekega večera v solzah zapusti razpadlo družino. Junakinja to dejanje – in še posebej solze – občuti kot izdajo, a zgodbo zaključi ponosno, kljubovalno: »Imela sem svojih devet mačk, devet življenj, in nihče me ni mogel jebati v glavo.«

V znamenju dvoumnega odnosa do družine je tudi nekaj naslednjih zgodb Škarij. Tudi te zgodbe bi še vedno lahko tvorile tematsko celoto z Nobenim glasom, a se hkrati tudi počasi ločujejo od tega zaokroženega pripovednega sveta. Natančneje: svet otroštva se v njih pričenja prepletati ali stikati s svetom odraslih, največkrat na način takega ali drugačnega vdora fantazije. Ko se ob koncu zgodbe »Noge za milijon dolarjev« odseli podnajemnica sosedov Župarjev, dotedanja pripovedovalkina ljubezenska fantazija, se najstniška protagonistka uleže na posteljo in zbudi kot odrasla oseba, na istem kraju, a v poznejšem času. Nato tudi simbolno – z nadnaravnim skokom čez velik kotel kurje župe, ki jo kuhajo Župarji – zapusti svoje otroštvo. V naslednji zgodbi, »Pred sprožilcem«, otroštvo ni več niti osnovna točka, s katere se prične odvijati besedilo, temveč nastopa predvsem kot spomin, ki vznikne ob opazovanju fotografije, medtem ko se mora zdaj že odrasla pripovedovalka na sodišču bojevati za dediščino z očetovo drugo ženo, saj je oče pred kratkim preminil; tokrat je mladostna fotografija pripovedovalke in očeta tista, ki deluje fantazijsko in kot nekakšen sen – »kar tudi je«, pravi pripovedovalka. »Nekateri sni so namreč realni, zgodovinsko dokumentirani in unheimlich.«

Še tretji vdor fantazije doživimo v zgodbi »Kljuse«, v kateri se je pripovedovalka iz zgodnjega najstništva očitno premaknila v srednjo najstniško fazo, ki jo zaznamujejo beg pred mamo, alkohol in druženje z vrstniki, ki jih tako ali drugače zaznamuje marginalni družbeni status. Ko si pripovedovalka ter njeni prijateljici Ines in Zabita v odmaknjenem gozdnem kotičku priredijo piknik s pečenim krompirjem, ta pa se razvije v erotična zbližanja – prvič se pojavijo »škarje« tudi v pomenu spolnega položaja –, se pripoved znova razplete v fantazijsko, sanjsko prigodo, da ni več jasno, kaj od pravkar prebranega se je sploh zgodilo, vključno z nedavno erotiko. Ko se v sanjah pojavi še gimnazijski profesor obrambe in zaščite Milenko Todorović, ki vsem prisotnim naroči, naj se pripravijo na strelske vaje, je pripovedovalka prva, ki v tarče – strelja v fotografije svojega otroštva – izstreli vseh pet nabojev ter se kmalu zatem »izstreli v gozd«.

Zdi se, kot da se dve dobi življenja – otroštvo oziroma najstništvo na eni strani in odraslost na drugi – opazujeta vsaka s svojega brega, pri čemer lahko druga drugo dojemata le skozi nekakšen »fantazijski filter«. Simbolni »preskok« ali »izskok« iz otroštva in njegovih problematičnih okoliščin, ki se dogodi v kar dveh zgodbah – že omenjenih »Nogah za milijon dolarjev« in »Kljusetu« –, pa se pri tem res izkaže za (zgolj) fantazijo in sanjarijo, ki se ne more razplesti v trajno, realno stanje. Pripovedi, ki sledijo četverici začetnih zgodb o odraščanju, so namreč precej bolj trdno zakoreninjene v odrasli dobi, ta pa se ne izkaže za nikakršen happy end; zgodbe so zaznamovane z neharmoničnimi partnerskimi zvezami, s konflikti znotraj skupnosti LGBTQ+ in z življenji, ki se izgubljajo v odvisnosti od drog. Obdobja predaha od zapletenih odnosov, konfliktov in bolečine so le kratka in začasna: prinese jih denimo začasno poenotenje dveh idejnih polov skupnosti, ko je treba družno odgnati skupnega sovražnika v podobi homofobne evangelistke (zgodba »Zlata jama, drugič«), ali kratkotrajno izginotje medsebojnih razlik na romantičnem izletu (zgodba »Slovensko srce«), nikakor pa ni na vidiku tistega trajnega doskoka v idili, ki ga je obetal skok čez kurjo župo nekaj zgodb pred tem.

Ob tem se zdi, da pripovedovalko odločnost in borbenost, v znamenju katerih jo je v mladih letih vzgajal oče, na neki način utrdita, po drugi strani pa tovrstni refleksi trme in samozadostnega individualizma puščajo zareze v večini njenih odnosov; kadar se z druge strani pojavi ponudba še tesnejše partnerske unije (poroka, povabilo k skupnemu življenju), se ji junakinja vselej odpove, tudi zaradi načelne skepse do bližine in kakršnekoli dolgotrajne zveze. Hkrati pa to vendarle ne pomeni, da je vselej pripravljena stoično prenašati bolečino, ki je skorajda nujen učinek takih odločitev; v zgodbi »Intimental«, ki zaključuje zbirko Škarje in v kateri znova zaplujemo v fantazijske vode, je denimo zlomljeno srce razlog, na podlagi katerega pripovedovalka od zdravnikov zahteva storitev asistiranega samomora. Želji je po zasedanju zdravnikov skoraj ugodeno, a se zgodba kljub temu konča s protagonistkino odločitvijo za življenje, to pa znova iz nekakšnega samovšečnega uporništva, saj je pripovedovalko pri tovrstnem ukrepu prehitela prav ta, ki je njeno srce tudi zlomila. »Ni bilo dovolj, da mi je vzela voljo do življenja, zdaj mi je vzela še voljo do smrti. Zakaj umreti, če ona tega ne bo nikoli izvedela? Ne, ne bom se dala usmrtiti! Nobene Julije in Julije ne bo. Nobene post mortem, postmoderne lezbične romance ne bo tukaj,« so zadnje besede knjige.

Tudi nobenega posebnega razpleta zbirka Škarje ne ponudi – in težko bi bilo kako drugače. Tudi po tem, ko knjigo že preberemo, si lahko predstavljamo, da pripovedovalka onkraj platnic še naprej odločno rine skozi bolečo vsakdanjost, čeprav ji nikoli ne pride prav do dna. Morda je prav zato prvi, »mladostni« del zbirke bralsko bolj izpolnjujoč, saj konci zgodb pogosto izzvenijo v pomenljivi, skorajda zmagoviti fantazijski podobi. »Odrasla« polovica zbirke po drugi strani ne pušča podobnega vtisa, saj zgodbe druge polovice predvsem ponazarjajo nezadostno, odčarano eksistenco, pri čemer v tej ponazoritvi ni več čutiti posebnega narativnega razvoja, zato bi se lahko zbirka načeloma zaključila tudi zgodbo prej ali pozneje.

Poleg tega je res tudi, da je prvi del zbirke v smislu pripovedne snovi precej bolj specifičen: določajo ga motivi odraščanja, umeščeni v specifični prostor Prekmurja in v specifični zgodovinski čas jugoslovanskih šestdesetih. Urbane in polurbane zgodbe, ki jih prinaša drugi del Škarij in so bolj ali manj umeščene v »sedanjost«, se zato zdijo (temu bralcu, ki tudi sam živi v pretežno urbanem okolju prav tega istega časa) bolj splošne ter v smislu motivov in fabule manj inventivne. Tudi v tem smislu se zbirka, ki na začetku razkriva razmeroma nepoznan, poseben in samosvoj svet, zaključi kot pripoved o ne prav vznemirljivem, dokaj poznanem sodobnem vsakdanu.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 391-392.