Služba, dom, otroci

Anja Mugerli je pred Pričakovanji (Cankarjeva založba, 2023) izdala dve zbirki kratkih zgodb, Zeleni fotelj (Litera, 2015) in Čebeljo družino (Cankarjeva založba, 2020), ter en roman, Spovin (Litera, 2017). Tako njene kratke zgodbe, ki so bile nominirane za najboljši prvenec (Zeleni fotelj) in nagrado novo mesto (Čebelja družina), leta 2021 pa tudi nagrajene z Evropsko nagrado za književnost (Čebelja družina), kot roman, ki se je leta 2018 uvrstil v deseterico za kresnika, odlikujeta predvsem odmerjen slog in dramaturška dovršenost. Se je pa Mugerli uveljavila tudi kot avtorica, ki do svoje snovi – pogosto so to družinski odnosi – pristopa z značilno feministično senzibilnostjo. V »Jabolkosnedki«, uvodni zgodbi Čebelje družine, se prvoosebna pripovedovalka sooča z občutki zapuščenosti ob partnerju, ki misli in govori samo o svojem delu. V »Jezeru« iz iste zbirke pripoveduje mati, ki se boji, da bo svojima sinovoma, ki pri trinajstih postajata vedno bolj samostojna in samosvoja, kmalu postala odveč. »Mehanik za dušo« iz Zelenega fotelja pa opisuje poskuse protagonistke, da bi pozdravila stiskanje v prsnem košu, ki jo spremlja med pripravljanjem zajtrka za sinova in moža, kuhanjem kosila, pospravljanjem stanovanja, nakupovanjem za ostarelo mater. Najbolj neposredno pa avtoričino zanimanje za izkušnje in doživljanje žensk stopi v ospredje v njenem novem romanu, v katerem se loti teme neplodnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Obstaja ustaljen način, kako naj bi živeli svoja življenja: v prvi polovici dvajsetih naj bi pridobili izobrazbo in se znašli v stalni zvezi, v drugi naj bi dobili službo, si zagotovili nekaj finančne varnosti in poiskali stanovanje, nekje okoli tridesetih, ko izpolnjujemo vse te pogoje, pa dobili še otroke. Časovnica seveda lahko močno variira, postaje pa ostajajo bolj ali manj stalne. Star sem 24 let, ravno zaključujem študij, in precej neverjetno je opazovati, kakšno magnetično moč ima še vedno ta zgodba. Čeprav življenju mladih danes pristaja kot sprana, po robovih ocufana, že tretjič podedovana otroška oblačila, čeprav se nam zdi upravičeno bizarna, ji še vedno kot začarani sledimo. Zelo redko se sicer zdi, da se ljudje zanjo zavestno odločijo, deluje bolj kot nekakšen žanrski vzorec – o njej nihče ne razmišlja, a jo na koncu kljub temu uprizorimo.

Razen kadar je ne moremo. Nekaj takšnega se zgodi Jani, pripovedovalki Pričakovanj, in njenemu partnerju Primožu. Pri petintridesetih imata končno oba redno službo, preselita se v stanovanje z dodatno sobo, zdi se, da sta rada drug z drugim, in želita si otroka. A Jana ne more zanositi. Zato se po pomoč obrneta na medicino. S tem se začne serija medicinskih posegov, ki daje ritem dogajanju v romanu. Ginekolog Jani najprej predlaga odstranitev pregrade na maternici, ki sicer ne povzroča neplodnosti, a naj bi zmanjševala možnost zanositve, ter laparoskopijo, pregled jajčnikov s pomočjo kamere. Po posegu ugotovijo, da so njeni jajčniki zdravi, ginekolog pa njeno maternico označi za »popolno«. A Jana še vedno ne more zanositi. Primož prvi omeni oploditev z biomedicinsko pomočjo, a Jana to možnost najprej zavrne. Nato pa jima postopek predstavi še ginekolog, in kljub neugodju, ki ga občuti ob pogovoru o tem, »kako bodo nekaj vzeli« iz njenega telesa, se Jana na poti iz klinike odloči: »Okej, probajva, ma injekcije mi boš dajal ti.«

Roman tako v ospredje postavi ambivalentnost pripovedovalke do celotne situacije – želi si otroka, a je celoten proces zanjo izjemno čustveno in telesno izčrpavajoč. Velik del bremena seveda predstavljajo vsi medicinski posegi. Pripovedovalka natančno poroča o obiskih pri ginekologu, pregledih, injekcijah in operacijah, predvsem pa o občutkih, ki jo pri tem spremljajo in med katerimi prevladujejo bolečina, odtujenost in občutek izgube nadzora. Ko po operaciji odstranitve maternične pregrade leži doma na kavču, je najprej vesela, da je šlo vse v redu, kmalu pa jo prevzame občutek, »kot da sem zdaj malo manj jaz«. Ko dobi prvo hormonsko injekcijo za pospešeno rast jajčnih foliklov, pravi, da »komaj čutim celo samo sebe, kot bi se moje celice ločile druga od druge in bi se spremenila v telo«. Bolečino ob punkciji, postopku odvzema jajčec, primerja z ruvanjem rastline s trdovratnimi koreninami.

Morda še bolj izčrpavajoče pa je soočanje z možnostjo, da medicina na koncu ne bo mogla pomagati. Roman pokaže, kako dezorientirajoče je, če vse življenje slediš neki predstavi »normalnega« življenja, samo da bi na koncu ugotovil, da ga sam ne moreš živeti. Sploh če se zavedaš, da si to predstavo podedoval od drugih in se zanjo nikoli nisi zavestno odločil. Ta Janin ambivalentni položaj se kaže recimo v njenem odnosu do blogov, na katerih ženske delijo svoje izkušnje z biomedicinsko oploditvijo. Do njih je večino časa precej zadržana – odbija jo čaščenje materinstva in brezveznost nasvetov, ki pogosto vključujejo prehranjevanje s chia semeni ob določenih urah dneva – po prvi vsaditvi pa tudi sama reče, da je njeno telo sveto, in neha piti kavo. Najjasneje pa se dilema izriše v nekem pogovoru med Jano in njenima najboljšima prijateljicama, Tino in Katjo, ki se med njimi, rahlo pijanimi, odvije na novoletni večer. Katja, uspešna konceptualna umetnica, ki večinoma živi po različnih rezidencah in ne namerava imeti otrok, Jano, ko ta pove, da bo po neuspelem poskusu zanositve poskusila še enkrat, vpraša, ali je dobro premislila. Jano vprašanje malo preseneti, bolj burno pa nanj odreagira Tina, ki je edina med tremi mati. Na Katjino vztrajanje, da je materinstvo »družbeno ustvarjen ideal, ki nima nobene zveze s tem, kaj si ženske pravzaprav želimo«, Tina odgovori, da nima pojma in da je Rosa, njena hči, »najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju«. Ta izmenjava poteka še nekaj časa, dokler Katja ne vpraša Jane, kaj si o vsem tem misli ona. Na kar pa nima dobrega odgovora. Ve, da se ne počuti pogumno, kot pravi Tina, ravno nasprotno, a svojih občutkov ne zna artikulirati. Zato ne more nič drugega, kot da se obrne in bruhne v sneg.

Pričakovanja tako poskušajo razplesti zapleteni klobčič želje, družbenih pritiskov, podedovanih narativov in partnerskih pričakovanj, spleten okoli materinstva. Če se Jana v medicinskem sistemu, pogosto pa tudi v očeh tako neznancev kot svojih najbližjih, počuti majhno, nevidno ali pa kot maternica na dveh nogah, roman naredi vse, da njeno doživljanje prikaže v vseh njegovih pogosto protislovnih niansah. Sam sicer ne bi rekel, da so neplodnost, umetna oploditev in splav danes »še vedno tabuizirane« teme – kot lahko recimo preberemo na platnici romana –, je pa verjetno res, da o njih pogosto ne znamo govoriti na konstruktiven in primeren način. Roman Anje Mugerli nas temu pomembno približa.

Presenetilo pa me je, na katerih mestih roman potegne črto. Zgoraj citirani pogovor med Jano, Katjo in Tino na primer preigrava ustaljene, skoraj klišejske poglede na materinstvo, ki že dolgo niso edini možni. Poleg tega Jana in Primož tudi nikoli ne razmišljata o posvojitvi. Ta se v romanu sicer nekajkrat pojavi, a na precej nenavadne načine. Ko socialna delavka, članica konzilija, ki mora odobriti njuno prošnjo za medicinsko pomoč pri zanositvi, omeni posvojitev, Jani ta beseda »zazveni kot kletvica«. Na neki način to lahko razumem – konzilij ocenjuje njuno primernost za pomoč pri zanositvi in v tem kontekstu lahko omenjanje posvojitve zveni kot dokaz, da so nad njima vsi »že obupali«. Razumem tudi, da za mnoge pare obstaja pomembna razlika med posvojitvijo in rojstvom lastnega otroka – v tem je tudi velik del travme neplodnosti. A bi si želel, da bi bila v romanu ta želja Jane in Primoža jasneje artikulirana. Posvojitev v romanu namreč deluje kot nekaj samo po sebi nezaželenega, kot nekakšna ne-možnost. Kar za marsikoga verjetno dejansko je. Za marsikoga pa tudi ni. Za številne gejevske pare predstavlja celo edini način, da postanejo starši, kar je na primer izkušnja, ki jo roman tako popolnoma izbriše.

Roman dobro prikaže težave, ki nastopijo, ko predvsem ženskam ne uspe izpolniti pričakovanih in družbeno zaželenih vlog. A tudi v tem ni preveč radikalen. Še vedno namreč ostaja zavezan precej klasični romaneskni formi. Avtorica jo sicer poskuša razgibati z vloženimi retrospektivnimi odlomki iz otroštva protagonistke in likovnimi pesmimi, na nekaj mestih pa tudi z zapisi z bloga, a gre v osnovi še vedno za linearno pripoved s prvoosebno pripovedovalko, ki je tudi edina fokalizatorka. Na eni strani avtorico to omejuje v njenih poskusih, da bi v roman bolj aktivno vključila glasove drugih žensk in širšo paleto izkustev. Na drugi strani pa daje pripovedi moment zaključenosti in dokončnosti, zaradi katerega osredotočenost na perspektivno ene protagonistke na trenutke deluje omejujoče. Verjetno ni naključje, da romane odmevnih ženskih avtoric, kot so Rachel Cusk, Sheila Heti, Olga Tokarczuk in Guadalupe Nettel, ki jih v Pričakovanjih bere Jana, poleg pogumnega spopadanja s kompleksnimi temami zaznamuje tudi formalna izvirnost, rahljanje romaneskne forme z elementi avtofikcije, esejističnega pisanja, dokumentarnosti. Pripoved o službi, hiši in otrocih je namreč ravno to – pripoved. Zato gremo lahko v njenem prevpraševanju in iskanju alternativ veliko dlje, če skupaj z novo vsebino najdemo tudi drugačne načine njenega ubesedovanja.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 383.