Vsak prostor spomni na čas, na minevanje: v njem so kot babuške zloženi spomini na to, kar smo tam doživeli, doživljali.

Frankfurtski stolp Evrope je, predstavljam si, počastitev evropske kulture in njene moderne vizije: njenih tehnoloških dosežkov in njene zmožnosti zajeti ves svet. Vendarle pa je v tem določena ironija. Mesto ima namreč eno od najpomembnejših letališč na celini, nekakšen Zidani Most letalskega prometa. Ko se takole z avionom spuščaš, zgradba deluje precej patetično, neimpozantno. Kot otroška igrača, del kompleksa, sestavljenega iz lego kock.

Redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta.

Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?

V soboto, ko se je dan že prevešal v večer, torej v času, ko so živilske trgovine v središču Ljubljane že zaprte, sem opazil, da nam je zmanjkalo mleka. Odločil sem se, da grem ponj na najbližji mlekomat. Čeprav imam do njega le kakšnih dvanajst minut hoda, sem se odločil izpolniti namero, ki sem jo že nekaj časa načrtoval: odpeljal se bom z avtobusom! Sploh se ne spomnim, kdaj sem se nazadnje peljal z avtobusom, saj živim na lokaciji, kjer lahko boljPreberi

Duševno stanje, ki ga nekateri dosežejo z budističnim umikom v gore, po napornem tednu izvajanja hatha joge na plaži ali po enotedenskem strogem očiščevanju telesa s pomočjo sadnih sokov nekje v puščavi, sem sam pred leti v Mehiki dosegel takrat, ko sem zasledoval mravlje.

Dokler nisem v reviji Vuelta, ki jo je v Mehiki takrat izdajal in urejal pesnik in katalizator kulturnega življenja Octavio Paz, prebral prispevka biologa E.O. Wilsona, sem mravlje opazoval zavzeto, čeprav ne pretirano učeno. Od tistega trenutka dalje pa je moje navdušenje dobilo študiozne razsežnosti.Preberi

Človek bi težko rekel, ali so bili vedno takšni. Ljudje imajo slab spomin celo za zelo najpomembnejše dogodke v svojem življenju, zato zelo težko povedo kaj zanesljivega o mestnem obnašanju vrabcev. O zadevi nisem našel nobene pametne bibliografije, čeprav slutim, da na to temo gotovo obstaja kakšna strokovna raziskava. Morda celo takšna, ki je zaradi svojega drznega pristopa k tematiki nikoli niso objavili in je tako obležala v kakšnem zapuščenem kotu mesta ali pa kje na podeželju. Preberi

Nobenega vrelca ni, nobene lave, besede prihajajo počasi, obotavljajo se in še takrat ko pridejo, se jim zdi, da so same sebi namen. Rušim postavljene stavke v podpomene in razbiram, ali ni tudi tega preveč. Še to, kar se na koncu izpiše, je obsojeno na kritiko, pomisleke, predvsem o tem, da se je bistveno že izpovedalo v izbruhu, ki sem ga položila v jutro, še pred prvo kavo, nato pa umirilo in, ja, ostalo tamPreberi

Mogoče bo tale zapis tudi malce neobjektiven, napajan s fascinacijo nad mestom pod Piramido. Mesto sicer nima na novo tlakovanih ulic, vožnja po kolesarskih stezah zna biti vratolomna, pročelja starih in novih stavb pa še vedno kažejo bolj kot ne klavrno podobo. A mesto je, vsaj v zadnjem letu, odkar živim v njem in sem tudi uradno Mariborčan, zelo prepišno. Pa ne le dobesedno, ko v jutranjih in večernih urah močno pihlja po Grajskem trguPreberi

Festival Fabula se bo tokrat od 27. februarja do 9. marca 2013 v Ljubljani odvijal že deseto leto zapored. Programa festivala, ki o sebi govori v raznoraznih presežnikih, na tem mestu nima smisla predstavljati, saj je preobširen. Povem naj le to, da tudi letos na njem ne manjka znanih obrazov tuje in domače literarne scene ter da je letos osrednji fokus festivala Mitologija: ključ do razumevanja preteklosti ali pogled v prihodnost? Naj pa zato kakšno besedo več namenim »slavnostni otvoritvi festivala«, ki v bistvu označuje literarni večer z Eduardom Sánchezom Rugelesom.Preberi