Besedilo je v resnici zelo fizična stvar

Gala Uzrjutova (1983), ruska pesnica, pisateljica in dramatičarka, je bila septembra 2018 prva gostja enomesečne pisateljske rezidence, ki jo v Švicariji organizira Ljubljana, Unescovo mesto literature. Bila je večkratna finalistka pesniških natečajev, prejemnica nagrade natečaja evropske mreže za dramske prevode, drugouvrščena na proznem natečaju Dimitrija Gorčeva, prejemnica nagrade Nikolaja Blagova za poezijo, prejemnica nominacij za najboljšo rusko dramo in najboljši prvenec. V poeziji jo še posebej zanima sledenje zvočnosti, razvija pa tudi svojevrsten koncept pisanja kot nekakšnega živalskega instinkta, ki poskuša s poudarkom na fizičnosti ohranjati zvestobo prvinskosti zaznavanja. V Sloveniji se ji je zdelo čudno, da se je drugim zdelo čudno, da je poleg znamenitosti, kot je Bled, obiskala tudi Domžale.

Gala, kot pisateljica se zanimaš za različna področja: pišeš poezijo, prozo in dramatiko, zanima pa te pisanje tako za otroke in mladostnike kot tudi za odrasle. Kako to, da imaš željo nagovoriti tako široko občinstvo? Kako se odločiš, kaj bo tvoj naslednji projekt?

Tu ni nikakršnih protislovij, zato ker so žanrske razlike zame do neke mere nekaj pogojnega. Zamislite si, da bi bilo vaše življenjsko poslanstvo graditi peščene skulpture in bi vam rekli, da smete iz peska delati le piramide ali le gradove. To bi bilo zelo dolgočasno. Notranji tekst je zame prav takšen pesek, iz katerega je mogoče narediti kar koli. Toda stanja, v katerih pišeš, se seveda razlikujejo. Obstajajo razni mehanizmi, izmed katerih vsak lovi določeno tonaliteto, določene valove. Če se vrnem k prispodobi s peskom, lahko rečemo, da poezijo na primer pišeš iz razgretega peska, ki ga ves čas mečeš iz rok zato, ker te peče. Prozo pa ustvarjaš iz že ohlajenega peska. Kar se tiče izbora novih projektov, jih ne izbiram jaz, ampak oni izbirajo mene, ko se nepričakovano pojavi kakšna ideja. 

Kako so nastale pesmi v Ljubljani, kaj je bilo tisto, kar te je nagovorilo v pesniškem smislu? Zanima te tudi zvok – medtem ko raziskuješ mesto ali podeželje, snemaš zvoke okolice. Zakaj ti je to pomembno? Kako se to povezuje s tvojo poezijo?

Naj povem nekaj besed o projektu, s katerim sem se ukvarjala med bivanjem v Sloveniji. Že nekaj časa me zanima človekova zvočna miselnost. To je zaznavanje zvoka, ki nastaja v odvisnosti od zvočnega ozadja, v katerem je človek odraščal. Od otroštva živimo v določenem zvočnem okolju in se privajamo na te ali one zvoke. Zvočna miselnost človeka iz hribovite pokrajine ali vasi ob oceanu se bo opazno razlikovala od zvočne miselnosti prebivalca mesta, v katerem ni reke. Jaz živim v Uljanovsku, mestu, ki se nahaja na bregu velike reke Volge, in včasih se mi zdi, da slišim reko, tudi če je ni. V Uljanovsku je območje, kjer se nahaja tovarna letal, in ko včasih ponoči izvajajo tehnična dela, se ves rajon napolni s hrupom. Prebivalci četrti so se na to že navadili in lahko spijo, ne glede na hrup. Toda človek, ki se tu znajde prvič in zasliši nočni zvok, se lahko ustraši in najbrž dolgo ne more zaspati. Tudi to je zvočna miselnost. 

Poleg tega lahko zvok igra pomembno vlogo v mitologizaciji prostora. Zlasti če človek ne more pojasniti zvoka, razumeti, od kod prihaja, si o njem začne izmišljati mit, kar je zelo zanimivo. Za raziskovanje poljubnega prostora moraš biti aktiven poslušalec. Zvok je ena prvih stvari, ki jih začutimo, ko pridemo na nov kraj. Lahko nam je všeč ali nas razdraži, veseli ali straši, in to je pomembno za zaznavanje kraja v celoti. Mislim, da podcenjujemo pomembnost zvoka, ker smo dandanes povsem osredotočeni na fotografije in druge vizualne vtise. To se kaže tudi v poeziji, ki je tudi postala svojevrstno vizualno orodje, čeprav se zame začenja z zvokom. 

V okviru tega projekta sem v Sloveniji obiskala deset mest, vasi in krajev, kjer sem posnela različne zvoke. Nastalo je okoli sto posnetkov, po katerih sem napisala nekaj pesmi. Vse to lahko poslušate na moji spletni strani. Projekt je bil posvečen zvokom Slovenije, kar ne pomeni, da sem pisala o zvokih. Pomeni, da so bili zvoki izhodišče za pesmi. Zame je poezija zvok, pri čemer gre za zvok, ki je prvoten, brez urejanja. Ko sem raziskovala zvoke različnih mest, sem se prepričala, da so zelo poetični, da je v njihovem kaosu poezija. Ko zavestno poslušaš neki zvok, opaziš nekaj, česar prej nisi. Vse postane obsežnejše, kar je za poezijo zelo pomembno. Zaznavanje zvokov in branje pesmi sta dve zelo podobni si stvari. 

Seveda moraš zvečer, ko vsak dan tako dejavno delaš z zvoki, očistiti zvočno zaznavanje, in park Tivoli, kjer sem živela v rezidenci, je za to popoln kraj. Tivoli je svojevrsten filter med tabo in mestom, zato je naslednje jutro tvoje zvočno zaznavanje spet kot novo. 

Toda redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta. V Tivoliju na primer slišiš ptice, a nenadoma se nad parkom pojavi helikopter in ti zvoki se prekrivajo. Ali pa neka ženska poje v podhodu pod Tivolijem in se njena pesem zlije z zvokom vlakov, koles in glasov mimoidočih. Ali ko se na vlaku Štanjel–Sežana ritem repa, ki ga poslušajo najstniki, zlije z bobnenjem vlaka in iz tega dobimo nov zvok. Najboljši kontekst za zvok je seveda tišina, kot na primer v Rimskih Toplicah ali Kamniku. Ko prideš v takšna mesta, kot so Domžale, od ljudi slišiš, da ni tukaj kaj videti, toda v resnici je tukaj veliko tistega, kar lahko poslušaš, in to je zelo pomembno. Zato ker lahko v tišini slišiš veliko več zvokov kot na primer v Ljubljani, kjer zvoki prekinjajo drug drugega. 

Obstaja pa še ena kategorija zvokov. To so zvoki, ki jih nisi slišal, ampak si jih zamišljaš. Vidiš na primer jabolko, ki je padlo z drevesa, ampak ga nisi slišal pasti, vendar si lahko zamisliš ta zvok, ki bo tvoj lasten. Včasih te to zagrabi tako močno kot dober tekst brez dejanja in premikanja. Tudi v poeziji lahko to opazimo, ko v pesmi ni omenjen nikakršen  zvok, ampak po branju čutimo, kot da smo nekaj slišali. 

Ali na splošno meniš, da so takšne rezidence pomembne za (mladega) pisatelja? 

Ne vem, kako je pri drugih pisateljih, toda zame je zelo pomembno, da menjujem gledišče, kar takšne rezidence omogočajo. Omogočajo pogledati na stvari drugače, saj na novem kraju celo fizično čutiš samega sebe drugače. Besedilo pa je v resnici zelo fizična stvar. Tekst je precej odvisen od kraja, kjer se nahaja njegov avtor, od njegove energije, korenin, ki ležijo pod zemljo. In to se zelo čuti, ko pišeš. V Sloveniji mi je bilo na primer zelo zanimivo nahajati se v bližini gora, ker sama živim v ravninskem svetu in mi je nenavadno biti ves čas obkrožena z gorami. To je nova izkušnja, ki v tvoje tekste prinaša nekaj novega. Zanimivo mi je opazovati, kako se teksti, napisani na različnih krajih, razlikujejo drug od drugega.

Kaj meniš o branju na festivalu Mlade rime v tovarni Rog? Morda veš, ali je v Uljanovsku, ki – kot Ljubljana – nosi naziv Unescovo mesto literature, kaj podobnega, ali pa morda v Moskvi?

Veseli me, da sem imela možnost udeležiti se festivala Mlade rime. Všeč so mi takšni komorni dogodki, kajti zame je poezija absolutno komorno stanje, ne pa na primer stadionsko. Poezija je zelo intimno doživetje, ki ga večinoma lahko deliš z le malokom. Podobni festivali so v Moskvi, Peterburgu, Jekaterinburgu, Vologdi, Kaliningradu. V Uljanovsku pesniški festivali zaenkrat niso pogosti, toda mislim, da bo z razvitjem projekta Uljanovsk – Unescovo mesto literature literarnega življenja več. 

Tako pesniško zbirko kot tudi dve knjigi, ki bosta še izšli, si oz. boš objavila pri moskovskih založbah. Ali meniš, da je Moskva še vedno središče literarnega življenja v Rusiji? Je lokalna scena v Rusiji živa?

Moskva in Peterburg še naprej ostajata literarni središči, kljub temu pa se poudarki spreminjajo, na primer, razvija se uralska pesniška šola, veliko literarnih dogodkov poteka v Jekaterinburgu in pa v Krasnojarsku, Kazanu in drugih mestih. 

Kako mlad avtor pravzaprav objavi svojo knjigo v Rusiji? Je težko najti založnika?

Praviloma založbe podpirajo tiste mlade avtorje, ki so bili med opaznimi na literarnih natečajih. V tem primeru lahko pisatelj dobi ponudbo za objavo knjige. Seveda obstajajo primeri, ko avtor razpošilja rokopise založbam in mu naposled objavijo knjigo, toda to je redkost. Avtor ima tudi več možnosti za izdajo knjige, če se pojavlja v tako imenovanih debelih literarnih revijah. Toda situacija je takšna, da mladi avtorji objavljajo praktično zastonj ali pa za knjigo dobijo zgolj simbolični honorar. 

Kolikor vem, je sodobna ruska poezija močno razdeljena na tradicionaliste in eksperimentalne pesnike. S svojo knjigo si na neki način presegla to dihotomijo s tem, da si postavila nove standarde. Ali čutiš, da pripadaš kakšnim literarnim krogom? 

Ja, takšna delitev je kar zabavna in po mojem mnenju ni v nikakršni zvezi s poezijo. Nekateri pesniki menijo, da so lahko pesmi le v prostem verzu in so prezirljivi do tistih, ki izbirajo ritmične oblike. Na drugi strani so tradicionalisti, ki svobodnega verza ne dojemajo kot poezijo. V literarnem prostoru lahko na ruskem Facebooku opazujemo periodične spore teh dveh osnovnih skupin avtorjev, ki so precej agresivni. Včasih ljudje celo blokirajo drug drugega in popolnoma zavračajo drugo stališče. Obstajajo tudi revije, ki objavljajo le določeno kategorijo avtorjev in svoje »skupine«, in literarne nagrade, za katere so nominirani le tisti, ki pišejo v svobodnem verzu, ali tradicionalisti. To je zelo čudna delitev na »naše« in »nenaše«. Nekakšna pesniška ksenofobija ali samocenzura. Kot da bi na primer zelo resno razpravljali o tem, ali so le zelena jabolka jabolka ali paso lahko tudi rdeča jabolka jabolka. Čeprav je odtenkov jabolk nešteto, se je nekdo pač odločil, da sta le dva, nekdo drugi pa, da je le eden. Poleg tega nekateri avtorji ne razločujejo pesniške in politične pozicije, ampak povezujejo vzporednice med liberalnimi političnimi pogledi in svobodnim verzom ter med tradicionalno, tako imenovano počveniško (rus. почва – sln. zemlja; počveniki so konservativni) politično pozicijo in ritmično poezijo. V nekakšnem smislu je to nadaljevanje davnega spora med zapadniki in slavjanofili. 

Jaz ne pripradam nobenemu literarnemu gibanju, zame pesniški značaj ni kolektiven. Pesnik obdeluje svoj lastni teritorij, na njem goji to, česar ni na drugi zemlji.

V svojem prvencu si pesmi razporedila na tri dele, od bolj umskih do bolj nagonskih. Mi lahko poveš več o ideji »poezije iz drobovja«, kot jo sama imenuješ?

Moja prejšnja pesniška zbirka je postala svojevrsten ekperiment, razdeljena je na tri dele. V prvem delu, Gozd, so pesmi iz drobovja, prvobitno, telesno, človek živi v gozdu. V drugem delu, Iz gozda, so pesmi iz uma: ljudje so zapustili gozd in zanje je postal glaven jezikovni instinkt. V delu Pesmi iz gozda so pesmi mejnega stanja. V knjigi je vidno, kako se med seboj ti deli razlikujejo. Če v pesmih iz drobovja ni logike, vladata kaos in nagonskost, so pesmi iz uma strukturirane in logične, imajo jasen fokus. 

Ta ideja ali koncepcija obravnava poezijo kot gon iz drobovja. Predvsem je govora o stanju, v katerem se odvija pisanje pesmi. Poezija mnogo izgublja, ko jo nadzorujeta refleksija in jezik, če ob tem v končnem besedilu izginja prvotna zaznava, torej resnica. 

Poezijo lahko razdelimo na pesmi iz drobovja in pesmi iz uma. Ljudje so se začeli oddaljevati od »gona iz drobovja«, toda prav ta velja za prvi in najiskrenejši odziv na občutja, iz katerih nastane pesem. Ljudje začutimo prvi vtis ob absolutno vsem, na primer prvi vtis o človeku: na fizični ravni čutimo, ali želimo s to osebo imeti opravka ali ne, naše telo v prvih minutah to ve in nam daje signale. Če je pesem napisana iz uma, se ta elementarnost – ta resnica – skali in v pesem prodira človekova refleksija. Pesem preneha biti pesem, postaja pa jezikovna nadgradnja. 

To se pogosto dogaja zato, ker se beseda obravnava kot cilj. Toda če beseda postaja cilj, preneha delovati. Jezikovna refleksija postaja pokrovček, ki ga človek nadene na ostro kopje, ko gre na lov za zvermi. Na takšen način se izogiba srečanju z zverjo in ga spreminja v srečanje v živalskem vrtu. Človek se v živalskem vrtu ne boji, saj so pred njim rešetke, zver pa je za njimi. Zato lahko, ko bereš takšno pesem, rečeš, da je dobro napisana, da je pametna, toda kot tisti, ki stoji pred rešetkami v živalskem vrtu, ničesar ne čutiš. Vse, kar lahko začutiš, je skrito pod jezikovnim pokrovom, zato ker človek vedno stremi k varnosti. 

Tvoje delo se navezuje na politične in družbene dogodke, ampak redko direktno. Omenjaš na primer sanje o predsedniku v drami Dummerchen. Je to zate pomembna tematika? Glavni lik v Dummerchen je soočen z možnostjo ali, bolje rečeno, izzivom, da se mora odločiti o naslednjem predsedniku, čeprav se obotavlja in tej nalogi sprva ni kos. Ali to pomeni, da posameznikove odločitve nimajo dejanskega učinka na politične spremembe? 

Pri drami Dummerchen sem se osredotočila na zame glavno misel o politiki: prišel je čas, ko so ljudje – neodvisno od tega, v kateri državi živijo – začeli razumeti, da politika ničesar ne rešuje. Ampak tega si ne upamo priznati, saj se moramo v tem primeru odločati sami, ne pa tega prepuščati politikom. Človek pa se vedno boji odločiti se za nekaj in se zmotiti. Naj se raje zopet zmoti kakšen politik, jaz pa se bom obrnil stran, ga gledal po televiziji in mu čez ekran povedal, kaj bi moral storiti, da bi vse delovalo. Politika nam pomaga, da se počutimo varne. Je ena velika cona udobja, iz katere človeštvo noče stopiti. 

Zanimivo se mi zdi, kako govoriš o družbenih težavah na zelo nevsiljiv način. O vprašanju doma, na primer, v pesmi o hišaš. Ali o emigraciji v Dummerchen. Ali o vprašanju družine, predvsem o vlogi očeta v svojih zgodbah in pesmih. Ali se strinjaš, da je zasebno pravzaprav politično? 

Dandanes je na svetu situacija takšna, da mora vsakdo postati politik zase. Vse je postalo tako medsebojno povezano, da nekogaršnja osebna izbira pogosto vpliva na življenja drugih. Ne govorim le o globalizaciji. Bolj ko je svet odprt (internet, meje), bolj se veča človekova odgovornost za vsako njegovo dejanje. Politika se začenja v zasebnosti. V nekem smislu zdaj vsak od nas vodi svojo lastno politiko. 

Povedala si mi, da eksperimentiraš z različnimi perspektivami in pripovedovalci. Kako v svoji poeziji dojemaš govorčevo stabilnost? Ali v svoji prozi, če sva že pri tem. Te zanima subjekt kot indivduum ali kot član družbe? 

Najbrž je stabilnost pomembna za prozo, ne pa za poezijo. Stabilnost nasprotno poezijo ruši, jo dela medlo, nedejavno. Poezija je živa, dokler se premika. Kar se tiče predmeta izrečenega, me zanima predvsem osebno. Toda, kot sem že rekla, osebno danes postaja javno, in pogosto je meja med njima tanka ali pa je sploh ni. Vsak od nas igra veliko vlog hkrati in ta večopravilnost dela ljudi podobne strojem. V zvezi s tem tekst opravlja še eno važno opravilo – sistematizira to, kar se dogaja, trudi se razstaviti kaos na vektorje. Ste opazili, kako veliko ljudi danes piše? V sodobnem kaosu informacij in vlog ima človek vse več potrebe po tem, da bi se ustavil, si oddahnil, zapisal in preučil trenutek, in tekst mu pri tem pomaga. Tekst deluje kot zemljevid po kaosu, daje priložnost, da se vsaj na hitro ustavimo in razumemo, kaj se dogaja. 

V neki pesmi zapišeš, da se jezika naučimo in ga pozabimo. Kateri jezik je tisti, ki nas pripelje bližje k samim sebi? Je to mar poezija? 

V Ljubljani sem pogosto hodila v neko kavarno na jutranjo kavo. Nekoč sem v tej kavarni opazila starejšega moškega in dekle, ki je vzelo britvico in kar med mizicami, kjer so ljudje pili kavo, upokojencu začela skrbno briti tilnik. Prepričana sem bila, da sta oče in hči. Toda človek je nagnjen k temu, da otežuje, kar se dogaja, da si izmišljuje to, česar ni. Vse je bilo dosti bolj preprosto: to je bila snemalna ekipa, izkazalo se je, da je starejši moški igralec, dekle pa asistentka, ki ga pripravlja na snemanje. To je bilo takoj očitno. To spominja na jezik poezije, ki vedno vse pojasnjuje, nas vrača k prvobitnemu in očitnemu, k samemu bistvu. Otrese nas vsega, kar si izmišljamo leta in stoletja. Kot takrat, ko se na avtobusu zamegli steklo in se ti začne dozdevati, da je nekaj za njim. Lahko nekaj narišeš ali napišeš na okensko meglico. Toda splača se obrisati steklo z roko in zagledati to, kar je tam v resnici. Tako deluje tudi poezija. Ko bereš tekst, ki je sposoben delovati, se vedno počutiš neprijetno, ker vse razgalja.