Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.

Redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta.

Iz Cankarja v Šiško v Berlin. O telesni izkušnji glasbe in svetu, ki je popoln, če ga le uspemo slišati (in videti) takšnega, kot je, brez vnaprejšnjih pričakovanj in idej.

Kaj slišimo, ko skušamo razvozlati zvoke v gozdu, in kaj, ko se trudimo, da ne bi preslišali inštalacije med pravokotnimi belimi stenami galerije, kjer je vse podrejeno pogledu in se zvok odbija od gladkih sten, ki v modernistični maniri ločujejo umetnost od sveta?