Berlin je Ljubljana ali Kako sem spoznal družino in domovino
Muanis Sinanović
Frankfurtski stolp Evrope je, predstavljam si, počastitev evropske kulture in njene moderne vizije: njenih tehnoloških dosežkov in njene zmožnosti zajeti ves svet. Vendarle pa je v tem določena ironija. Mesto ima namreč eno od najpomembnejših letališč na celini, nekakšen Zidani Most letalskega prometa. Ko se takole z avionom spuščaš, zgradba deluje precej patetično, neimpozantno. Kot otroška igrača, del kompleksa, sestavljenega iz lego kock. Izraza nebotičnik in skyscraper izgubita svoj smisel. Vendarle pa je v tem kočljivem položaju še ena plast ironije: v trenutku, ko se posmehuješ človeškemu napuhu, ugotoviš, da je to mogoče samo zato, ker sediš na avionu in gledaš z višine, kar je nedvomen dosežek človeškega duha.
***
Nastanijo nas v Neuköllnu. Vendar ne v tistem obljudenem delu, katerega osrednja žila je ulica Karla Marxa – temveč na margini mesta, zunaj obroča, ki ga tvori S-Bahn. Vse skupaj spominja na obrobje Kopra, Bihaća, Celja. Stopimo v nekoliko kičast hotel s plastičnim sadjem, poceni rdečo preprogo, bomboni, upravljajo ga ženske iz neke vzhodnoazijske dežele, ki je ne morem določiti. Ne spominjajo me na ljudi iz budistične ali konfucijanske kulture. Morda Filipinke, vendar bolj korejskega videza. V sobah so izvodi Nove zaveze v angleščini, francoščini in nemščini.
Čez cesto je čudaški park z nenavadnimi metelkovskimi skulpturami. Po cesti v glavnem hodijo Arabci in Turki. V nedeljo, nekaj dni zatem, se napolni z arabskimi družinami, ki se družijo na piknikih in praznovanjih rojstnih dni, kot kakšni Nemci. Med vsemi njimi pa je ena svetlolasa nemška mati z otrokom. S Tonetom Šrkjancem in Gregorjem Podlogarjem se vračamo iz mesta in se zabavamo nad svojo eksotičnostjo.
Medtem ko se sprašujem, kdo sem, mi še en pesniški kolega, ki je ravno te dni v Berlinu s pesnico Anjo Grmovšek, Mitja Drab, poda najboljšo definicijo mojega statusa – white but not quite.
***
Bratranec je na Instagramu opazil, da sem v mestu. O njem pravzaprav ne vem ničesar. Dotlej sem mislil, da je mamin sorodnik po dedkovem bratu. Sivi lasje dajejo vtis, da je starejši, v resnici pa jih ima osemintrideset. Do sorodnikov imam dvoumen odnos: predstavljam si, da so name ponosni, ker dobivam nagrade, in me imajo istočasno za čudaka. Prav tako tudi sam dojemam njih: nanje moram biti ponosen, sicer izgubim identiteto, po drugi strani pa ne razumem njihovih navad in bi se težko integriral v njihovo sandžaško okolje. Če rečem, da je bosanska kultura bliže slovenski kot sandžaška bosanski, najbrž ne pretiravam; gre za poseben del sveta, vroč, tesen in napet, tako te objema, ščipa za lica in hrani, da se razpočiš ali postaneš paranoičen. Povabilo sorodnika sem sprejel zaradi formalnosti in z določenim nezaupanjem; bil sem tesnoben, vendar sem vedel, da to moram opraviti.
Pobere me pred hotelom, kjer klepetam z Nino Dragičević. Ko se oddaljiva, mi omeni lokal, kjer ni Arabcev, pravi, da greva tja. Nimam problema z Arabci, odgovorim. Pove, da je tukaj spoznal, da islamofobija ni resnična in da so Arabci resnično divji, oni pa reprezentirajo islam.
Na podzemni spoznavam njegovo zgodbo: v Sandžaku se je vsem zameril z glasnim opozarjanjem na korupcijo, občo dvoličnost in ideološko zablodelost. Je eden tistih upornikov z globalnega juga nasploh in Balkana specifično, ki rešitev za težave vidijo v privzemu evropskega modernizma – o Evropi stalno govori kot o nekakšnem svetilniku. Kot tipičen disident z Balkana veliko stavi na rock klasike in allstarke.
Vendar mi nekaj v njegovem gestikuliranju in načinu govora sugerira, da ni enostaven, da se ga ne da uvrstiti v nobeno od kategorij ljudi, ki mi gredo na živce.
Kmalu se izkaže, da je njegova osnovna matrica polna izjem. Visoko ceni denimo Nemce, ne mara pa Angležev. Ne idealizira Slovencev; ko pove, da je odrasel v Libiji, se spomnim, za koga gre. Njegova izkušnja s Slovenci je izkušnja z boomerskimi inženirji, ki so gradili Gadafijevo deželo in so bili na svoj neveden in zakoten način rasistični do črncev; obravnavali so jih, preprosto, kot živali, jih temu ustrezno tudi tepli. To je tip Slovencev, kakršne še vedno srečamo ponekod na podeželju, pa tudi v jarogosposkih predmestjih, pod Pohorjem, v Podgurju in na nekaterih drugih območjih, ljudje, s katerimi sem imel tudi sam dosti izkušenj; ljudje, ki so v eni generaciji prešli iz kmečkega življenja (samega po sebi seveda spoštovanja vrednega) na strojne fakultete. Njihovi potomci so pripadniki generacije X, ki gojijo podobne, vendar že nekoliko omehčane nazore in so bili hegemonski spletni komentatorji med letoma, recimo, 2007 in 2017. Ta tip je še vedno prisoten, vendar počasi izumira ali pa vsaj izgublja svoje mesto v javnem oziroma poljavnem govoru. Hrvati bi želeli biti Nemci, nadaljuje, a jim ne uspeva; Slovenci bi želeli biti Angleži.
Moje pričakovanje dobrega druženja kljub stališčem, ki so zame nesprejemljiva, se utrdi, ko na pijači slišim odlično tezo, ki sem jo po tihem razvijal tudi sam. Balkanska hrana je težka, ker izhaja iz kuhinje trpinčene ženske; naša ženska pripravlja težke in težko prebavljive jedi – bureke, pite, baklave –, da bi utrudila moža, ko se vrne domov. Tudi Vučiću, ki je po mojem epitom južnjaškega narcističnega moža, ob prihodu vedno postrežejo s takšnimi jedmi. Leta in leta sem predeloval svoj odnos do mamine kuhinje, ki se ji zaradi okusnosti seveda ni mogoče upreti, a me je vedno znova navdajala z občutkom, da sem bil v nekaj zmanipuliran. Preden sem se z železno voljo odločil spremeniti navade, sem imel hude težave z nihanjem teže. Mojega koleričnega in tiranskega očeta – ki ga, seveda, ker nisem neumen bel milenijec, ne sovražim in ki mu priznavam zasluge za dobre poteze svojega karakterja – je zadela srčna kap, h kateri je botrovala doživljenjska utopljenost v težki hrani in nikotinskem dimu. Seveda, v času, ko je delal na polju in ko te težke hrane ni bilo v izobilju, je to imelo smisel, saj je, predvidevam, prišla na mizo po težkem delovnem dnevu in pomagala zaspati. Z mamo imam sicer odličen odnos in je moj zgled, in ko jo enkrat na teden obiščem, se z veseljem naužijem njenih poslastic. Vendar sem do tega prišel po težkih bojih: da bi lahko imela enakopraven odnos, sem moral sprejeti njeno žrtvovanje zame, ki je bilo sicer prostovoljno in ne vedno povsem racionalno, ki mi je bilo do neke mere vsiljeno, vendar me je tudi dejansko spravilo na noge.
Njegovo stanovanje na Schönhauser Allee bi bilo lahko stanovanje nikoli odraslih ljubljanskih alternativcev, in kot mi pove, tudi on ne želi nikoli ostareti, čeprav ima ženo in dva otroka, eden od njiju že končuje srednjo šolo. Nekoliko razfukano vse skupaj, pa nenavadno dolg hodnik. Tu, pravi, je našel Bošnjaka, ki prav tako kot on beži pred Bošnjaki, s katerim si delita stanovanje. Ta pa ima v gostih še enega Bošnjaka, visokega in močnega medveda oble jajčaste glave s kratko pristriženimi svetlimi lasmi.
Moj sorodnik je predaval islamsko etiko, imamom priporoča Karla Marxa, bil pa je tudi priznan kuhar. Meni, da so duhovniki v islamu izmišljija – gre za kasto ljudi, ki izhajajo iz potrebe kasnejšega plemstva, ki je želelo uslužbence, da bi versko izobraževali njihove otroke, ker so bili sami preveč zaposleni. Tudi meni se vedno bolj upira ideja, da je nekdo – plemenit ali manj plemenit, bolj ali manj pameten oziroma načitan –, ki je preprosto šel v versko šolo, poklican, da iz verske perspektive odgovarja na vsa vprašanja tega sveta. Pri tem pa je težko reči, katera kombinacija je najboljša. Plemenit, a načitan: njegov notranji vzgib po pravičnosti znanje le še podžge, prevzame ga določena gorečnost, tudi če pridiga proti njej; podobna gorečnost, ki prevzame literarnega kritika po petih pivih in dvajsetih letih staža. Preneha razločevati med aktualno in polpreteklo zgodovino, zabubljen v svoj slonokoščeni stolp pa ne dostopa do vsakdanjega življenja in mlajših generacij. V naših krajih je često tako, da so ga kot bistrega izbrali med veči otroki, ki so delali na polju, in ga razvajali ter usmerjali v intelektualno delo, zato ima od nekdaj občutek poklicanosti – tudi če tega ne želi, ga daje narcizem.
Na drugi strani so preprosti kmečki fantje, ki, kot pravi sogovornik, niti niso želeli iti v to smer, vendar so jih primorali starši. Njihovo razumevanje religije je togo, nobenih hermenevtičnih sposobnosti nimajo in v organizirano religijo vstopajo predvsem kot poslovneži. Spet drugi, midwiti in polintelektualci, spojijo obe sferi, vzamejo kaj slabega iz obeh svetov ter postanejo spretni prekupčevalci. Zato si oba v zadnjem času kdaj vzameva svobodo, da ne odideva na petkovo zborovanje. Kljub temu pa večnost obreda ohranja svojo avtonomijo, pogosto uhaja omejitvam svojih zgodovinskih realizacij, tako kot dobro upravljana socialna država skrbi za blagostanje množic, četudi so zlobni idioti, in s tem kroti učinek njihovega ravnanja.
Njegove binarne opozicije so samo tečaji, na katerih se vrtijo nora vrata dvoumnosti. Ravno nemški antropolog Thomas Bauer je v knjigi Kultura dvoumnosti ugotovil, da je prav dvoumnost, gojenje in nepomirjanje nasprotij, značilno za klasične islamske kulture, fundamentalistično in modernistično reduciranje (dovoljeno – prepovedano na eni in napredno – zaostalo na drugi) pa je posledica privzetja kolonialnih vrednot. Kolonialne kulture 19. stoletja, predvsem angleška, so dejansko slonele na mešanici moralističnega fundamentalizma in modernizma, ki si seveda ne nasprotujeta, kot je obširno razlagal že Foucault. Moj bratranec je modernist, ki mu ravno modernizem omogoča biti tradicionalist v plemenitem smislu; vendar pa v njegovo zavest naplavlja tudi določen elitizem.
Kasneje, ko se z nadzemnimi in podzemnimi rumenimi vagoni vračava iz Irish Bara na dnu nekega poslovnega kompleksa, na podzemni pokaže na nekoga in reče: »Vidiš, o tem govorim. Kadarkoli tu nekdo divja, je glasen, je to Arabec.« Med vožnjo dam protiargument: »Prvič, tako se morda zdi, ker si kot musliman samodejno nagnjen k pozornejšemu opazovanju Arabcev. Drugič, vidimo pijane mladeniče, vendar ne vidimo njihovih staršev v predmestjih, ki morda garajo dan in noč, da jim omogočajo njihovo pijančevanje. V tem mestu je najbrž nekaj sto tisoč Arabcev. Večina je gotovo skritih pred tvojimi očmi. Ti fantje pa divjajo, ker so razpeti in ne najdejo svojega mesta.« Pronicljivo me pogleda in reče: »Močno upam, da imaš prav.«
Irish Bar je bil najbolj nemški lokal, kar si ga lahko zamislim. Zatopljenost v klasične rock šlagerje, ki jih igra cover band, in pivo, starci na zmenkih, sveže ločena latino ženska, ki jo osvaja sveže ločen in nekoliko preveč navdušen Turek srednjih let, nabildani in manj nabildani mladi Arabci, ki pecajo ovenele nemške mame, dve samski nizki temnopolti ženski iz Karibov, ki naju z bratrancem, dva krepka Balkanca, zvedavo pogledata, dijakinje in dijaki iz province ter stari Nemci, ki se lepijo na bujne in kodrolase priseljenke temne polti, ves ta cringe, natopljen v bavarskem pivu.
Na postaji me vpraša, kako si zamišljam raj. Težko je odgovoriti, pravim, zagotovo pa duša ni ločena od telesa. Bog nas poustvari v telesni obliki, na način, ki bi ga povezali z znanstveno fantastiko, zbere naše delce, ki potujejo po vesolju, in nas znova zgradi. Če obstaja kreator, nekdo, ki je vse to sprogramiral, lahko z vsem tem tudi naredi, kar hoče.
On, pravi, si to zamišlja kot stanje zavesti. Za nekega kmetavza je Irish Bar pekel, zanj pa raj, vse je odvisno od pogleda na stvar. Kaj naj porečem na to? On gleda na stvar iz perspektive kraja, kjer so bolj ali manj vsi napaljeni na turbofolk, jaz pa iz perspektive provincialnega kraja, kjer je najboljših petdeset komadov po izboru revije Rolling Stone nekakšen sveti kanon in so neskončno prežvečeni kitarski rifi še vedno razumljeni kot izraz visokega stanja duha in kreativnega uma.
Glede na to, da ima rad Marxa, ga povprašam o njegovem odnosu do Gadafija. Najbrž mu je bil blizu, kaj? Dobim popolnoma drugačno sliko: dobro so živeli predvsem priseljeni delavci, večina ljudi je bila v revščini, predsednik je bil velik diktator. Imeli so en (ali dva?) televizijski program in nekoč so tam štiri dni zapored predvajali nekogaršnje podplate. Pozneje se je šušljalo, da so bili Gadafijevi. Na ulici se nisi smel pojaviti z brado, sicer si bil kaznovan, prav tako pa se ni bilo pametno pojaviti dvakrat zapored v isti džamiji, kajti to bi te lahko hitro privedlo do obtožbe sodelovanja v fundamentalistični zaroti, nakar bi sledil zapor, iz katerega se ne bi več vrnil.
Slavljenje Gadafija je del tiste zahodne ali antikolonialne levice, na katere čare tudi sam kdaj padem, tiste, ki zanika Srebrenico kot zahodno laž, slavi Miloševića kot antiimperialističnega ohranjevalca socializma, ima Rusijo za svetilnik tega istega protiimperializma in iz gole navade zanika taborišča za Ujgure. Pravzaprav, če sodim po družbenih omrežjih, se lociranost na zahodu in antikolonialnost pogosto združita v jeznih mladih priseljencih, ki so jih v šoli trpinčili zaradi porekla. Njihovo čustvo je avtentično, njihova perspektiva abstraktna. So pa tudi karizmatični arabski diktatorji radi podpirali Miloševića, kot tudi podpora Rusiji na Bližnjem vzhodu danes ni redka. Podobno je vzhodnoevropejcem in evroatlantskim konservativcem v Evropi bombardiranje civilistov, uničevanje ekonomij in ravnanje celih držav z zemljo nekaj čisto samoumevnega in izraz ameriške milosti. Kje smo tukaj mi, ki smo white but not quite? Beli muslimani? Za ene smo privilegiranci, za druge grožnja.
Na koncu, ko se v njegovi sobi že odpraviva spat, pa me glede nečesa vendarle prepriča. Pove mi, da obsojanje večine najbrž ni v skladu z mojimi prepričanji, ker sem takšen antielitist. Moram mu pritrditi. Vendar pa Koran, reče, neprestano obsoja večino. Zamislim se. Pa je ta večina razredna, večina glede na izobrazbo ali kaj drugega? Ne, reče, večina nasploh.
Glede na to, kar sem rekel o slavljenju Miloševića ali pa Amerike, razmišljam še dolgo po tem, ima prav. Največ težav v življenju mi je prineslo zaupanje v večino: prepričanje, da večina ljudi zmore in hoče drugače, da so dobronamerni, a ujeti v neke spone, ki jih je zgolj treba pretrgati, in nenadoma bodo razsvetljeni (kar seveda samovšečno implicira, da sem jaz razsvetljen in bolj moralen od njih). Večina ljudi je pač bednih hipokritov in vsi smo vsaj tu in tam del večine. Ostal bom univerzalist, z vsakomer se bom enakovredno pogovarjal, vendar ne zato, ker bi od njih pričakoval kaj dosti, temveč ravno zato, ker od nikogar, ne glede na njegovo poreklo in status, tega ne morem, zato je treba vse obravnavati enako.
Spominjava se najine babice, ki je po moževi smrti v revščini sama na noge postavila sedem otrok, tudi njegovo mamo in mojega očeta. Ko je bila že bolna, imel sem kakšnih osem let, sva jo z očetom obiskala. V razmajani hiši na robu mesta, pravzaprav v predmestni vasi, ki je danes integrirana v mesto, se je zbralo veliko ljudi – sedem otrok ima samih dosti otrok. Jedli smo na star način, ob sofri, nizki krožni mizi, smo sedeli na preprogah. Na sofri so bile pečene paprike v olju in kisli smetani, ena najpogostejših jedi v Sandžaku. Sorodniki so imeli škrbave in razmajane zobe, to je bila v devetdesetih nekakšna epidemija tega dela sveta. Prej, na podzemni, mi je povedal, da sem ga kot malček, ker je imel rumene zobe, vprašal o tem; rekel mi je bil, da ko njegov zob dozori, ga samo zamaje s prsti in ga povleče ven. Zdelo se mi je, da sem se ga tako bežno spomnil. Takrat za mizo sem gledal, kako dolge trakove paprik prijemljejo s prsti, jih dvigajo nad glavo in jih dajejo v usta. To je bil kulturni šok. Bil sem precej sramežljiv in prestrašen, in ko me je babica vprašala, od kod sem, sem s piskavim in tihim glasom odgovoril: »Iz Sev-ni-ce.« Pomilujoče me je pogledala in vprašala mojega očeta, kot da je z menoj nekaj narobe: »Zakaj pa govori tako?«
»Kakšna legenda je bila ta ženska,« je rekel moj sogovornik. Pripovedoval je, kako so ga v starosti nekaj tednov prinesli k njej. Pogledala ga je in začudeno izjavila: »Pa saj sploh ni črn?!« Mislila je namreč, da mora biti otrok, rojen v Afriki, samodejno črn.
Najinemu bratrancu, zelo pametnemu odličnjaku, ki je postal džanki in kasneje tudi mlad umrl, je nastavljala denar, da se pri kraji ne bi preveč trudil.
***
Berlin je za Ljubljančane, ki največ govorijo o Berlinu, umetnike in otroke relativno premožnih staršev, kraj divjih zabav onkraj dobrega in zlega. Zame je Berlin odlično organizirano omrežje javnega prometa in ring, po katerem vozijo vlaki. Bolj ko krožiš po njem, bolj se ti zdi, da se spuščaš v spiralo pekla. Vedno več revežev vidiš, vedno več džankijev in norih ljudi. Tamle, na ulici Karla Marxa, je denimo neki cepetajoč tip, ki ritmično, stoječ pred kakšno turško trgovino z mobilniki – kjer prodajajo shekane kartice z ogromnimi zalogami interneta –, ponavlja nekaj gibov. Navit je kot kakšna lutka in lahko bi ga opazoval ure in ure, pa se v vzorcu ne bi nič spremenilo.
Trgovina blizu Postaje Zoo, edina v rajonu, ki dela v nedeljo, je polna bruhanja in razbitih, postanih steklenic vina.
Na eni od postaj vidim osebo, za katero se mi zdi, da je umrla ali pa je vsaj v nezavesti. Shiran dolgin na vozičku, pravokotno prepognjen, mišice v hrbtu najbrž atrofirane. V upognjeni roki, ki mu visi med nogami, je kup kovancev. Njegova noga je bosa, napihnjena, razpokana kot balon, iz razpok pa mezijo bale gnoja. Ta človek, ta človek je imel starše, predvidevam, morda kakega brata ali sestro, imel je svojo zgodbo – in jo še vedno ima.
Na koncu, potem ko je bil let prestavljen, se še drugič odpravim na letališče, nacionalno sramoto Nemcev. Sedim na stari železni klopci v starem postajališču nad cesto, obdanem z umetelno železno konstrukcijo. Svojo obrabljeno denarnico sem pustil na železnem vgrajenem stolu poleg sebe. Pristopi neka gospa s tiste vrste pogledom, ki ni niti nor niti priseben; je oseba v vmesnem svetu, v limbu. Stara je kakšnih petdeset let. Ogovori me v nemščini, in povem, da ne razumem, čeprav si lahko mislim, kaj pravi. Zapleteva se v pogovor. Njeno srce je popolnoma z Ukrajino; vendar, pravi, vendar pa je sama že pet let na ulici in mesto ji še ni priskrbelo stanovanja, ki ga Ukrajinci menda dobijo takoj. Berlin je nevarno mesto, pravi glede puščene denarnice, in njen pogled potrjuje, da je bila temu priča. Z Balkana sem, pravim, in da so let prestavili – da Lufthansa ni več, kar je bila, in da Nemčija, kot se kaže vsenaokoli, ni tisti ideal, ki smo ga vsi gojili. No, pozabim povedati, da je seveda še vedno ideal za Bosance, Srbe in Albance, za nas Slovence pa najbrž malo manj – tako govorim iz dešpeta, ker je oče, kot številni drugi Balkanci te generacije, stalno povzdigoval Nemčijo in kot gastarbajter z diplomo v Münchnu tudi nekaj časa delal. Poslušam jo, na koncu pa potegnem bankovec in ji ga dam, tako da ta dan ne bo imela težav. Dá roko na srce, reče »naj bo Bog s teboj«. Da je kristjanka – to bi lahko sklepal, tudi če ne bi povedala, njen plameneči duh izraža globoko vero. Tudi jaz verjamem v Boga, odvrnem. Naprej moram, ona pa me objame in po dekliško stisne ter poljubi na vrat, nekje pod ušesom.
To je Berlin Alfreda Döblina, Weimarja in leta 36, Berlin, ki je bil porušen in znova postavljen, Berlin, ki se kot fantazma ruši in znova vznika, medtem ko krožiš po ringu.
***
Dan predtem sem se z letališča vrnil k bratrancu. Ostali pesnice in pesniki so se, zaradi obveznosti in ker niso želeli tvegati nekaj sto evrov za hotel, ki jih Lufthansa ne bi zares povrnila, razumljivo, odpravili nazaj z avtobusom.
Bratrancu sem govoril, kako imam v teh situacijah samo dve možnosti: ali ponorim (imam namreč konkretno motnjo pozornosti, česar ne rečem) ali se popolnoma prepustim.
In ko se prepustiš, potem vstopiš v tok, kjer zaznavaš več. On govori o koranskem verzu »Pomirjena duša, vrni se k svojemu Gospodarju«. Pravi, da obstaja sedem nivojev duše in da so v tem verzu trije nivoji. To interpretacijo žal pozabim.
Cel naslednji dan je belil, jaz pa sem srečal Bosanca, ki je v raztreščeni kuhinji zvijal džojnt. Ravno sem nehal trenirati na fitnes napravi, ki jo imajo na koncu hodnika, in se v spodnjicah odpravil v kopalnico, da se stuširam. Povabil me je, jaz pa sem zavrnil.
»Samo trava, brate, samo trava,« pravi. Trava je zdravilo, ki je razrešilo njegove težave s čirom na želodcu. Moje izkušnje s Sarajevom pričajo, da travo morda kadi še več Bosancev kot Slovencev. Poslušam ga. Je prava mešanica bosanske medvedje okornosti in plemenitosti. Velik je, z jajčasto glavo in preprosto, kratko pristriženimi lasmi, vendar ima velike otožne oči in enako velike veke, ki se počasi in dostojanstveno spuščajo nanje, kot na kakšnem habsburškem portretu. Pove mi dosti zgodb. Za skoraj vsako povedjo doda »brate«.
V Sarajevu ga je zafrkavala neka profesorica, zaradi katere ni mogel izdelati letnika, in takrat se mu je šola zamerila. Nato je delal v lažnem klicnem centru in ljudi nategoval, z njimi sklepal prevarantske pogodbe za plin in elektriko. Govoril je nemško, klical z nemške številke. Imel je dosti denarja, živel je dobro. Vendar ga je pestila slaba vest in jasno se je ovedel, da je njegovo početje haram. Zdaj periodično hodi v Berlin, kjer opravlja gradbena dela; v delu svojih rok uživa, to je zanj meditativno, in zdi se mi, da se tako odkupuje za svoje grehe.
Nekoč je živel v stanovanju s sedmimi Srbi. Čisto dobro so se razumeli. Včasih se je zakadil in jih vprašal: ali je bil v Srebrenici genocid ali ne? Najbrž tudi prestrašeni zaradi njegove velike postave, so mu brez oklevanja pritrdili. Nekoč pa je na cesti pobral še enega Srba, ki je prav tako imel čir na želodcu. Skrbel je zanj. Ko pa se je bolnik nekoliko pozdravil, se je tu in tam napil in začel z nacionalističnimi izpadi. V pečico je denimo dal pico in spraševal mojega sogovornika, zakaj je ne je – ali zato, ker na njej ni »balijskega« mesa? Ko so se ti izpadi nadaljevali, mu je moral tu in tam prisoliti klofuto. Nekoč pa je šel tako daleč, da so ga pretepli tudi njegovi rojaki. Ležal je v nezavesti, medtem ko ga je Bosanec škropil z vodo, in ko se je ranjenec prebujal, mu je govoril: »Poglej, kako balija skrbi zate, le poglej.«
Tako sem spoznal, kaj pomeni imeti sorodnika; to ni nujno predstavnik neke tretje vrste, temveč je lahko tudi bližnjik, pri katerem najdeš zatočišče. Glede njegovih stališč pa – kdo sem, da bi moraliziral. Njegovi predsodki do Arabcev so izraz njegovega notranjega boja. Kasneje mi je zaupal, da je bil nekaj časa največji salafist v Novem Pazarju, to pa je ideologija, uvožena iz nekaterih arabskih držav. Ko se bori proti Arabcem, se bori proti svoji strasti, ki je v nekem trenutku našla zatočišče v salafizmu.
***
Ko pozno zvečer prispemo v München, se komaj znajdem. Na koncu čeden, visok in prijazen srbski uslužbenec poskrbi za informacije ter McDonaldsov vavčer v vrednosti 18 evrov. Ko pojem pretežno rastlinski obrok, se odpravim na avtobusno mesto, od koder naj bi me odpeljali v hotel. Tam sta že poljsko dekle in šrilanški programer. Večkrat pokličemo in v hotelu nam zagotovijo, da bo voznik prišel. Nazadnje pa Šrilančanu – morda zato, ker je Šrilančan in govori z jugovzhodnoazijskim naglasom – povejo, da ne bo. Vmes je prišla še skupina štirih poljskih moških srednjih let. Morda imajo v tej deželi res težave s politiko, vendar so dobesedno vsi Poljaki, ki sem jih srečal, nenavadno dostojanstveni ljudje.
Voznica srednjih let, nežna gospa, verjetno Rusinja, nas pelje skozi temne poljane, nekam v tri krasne. Tam, v bavarski provinci, pristanemo v hotelu, kjer nas receptorka odpravlja kot nebodigatrebe, poleg nje pa stoji grozeč varnostnik z irokezo. V sosednjem prostoru tipi z bundesliga frizurami glasno popivajo.
Vsaj zajtrk je dostojen. Naslednji dan letalo zopet zamuja. Nato nas vkrcajo v shuttle, ki pa se ustavi in ljudje nagneteni obstojijo, dokler otrokom ne postane slabo, pa se upremo in stopimo ven. Italijansko letalo pod okriljem Lufthanse ima okvaro klime. Končno nas spravijo gor, prižgejo motor, vendar klima ne dela. Potimo se kot v savni. Klima začne delati, naredimo ovinek po vzletni stezi in še tam obstojimo za kakšnih štirideset minut.
***
Ko priletimo na Brnik in se peljemo proti Ljubljani, začutim ljubezen do svoje domovine – če kot domovino razumemo prostor, ki je priročen in u-domačen, ne pa kot patetično vece poezijo slabo zašvasanih nacionalnih mitov. Dostopnost in obvladljivost, umirjenost tempa, dopuščanje zelenju in goram in oblakom, da so, kjer so, ne da bi preveč drezali vanje, kar nam zelenje in gore in oblaki vračajo. In potem Ljubljana, po kateri se sprehodim, vseeno, v nekakšnem kulturnem šoku. Ta slovanska oaza betona, sonca, dreves in senc, ta pol-Balkan, kakor ga vidim s tujimi očmi, to nekaj, kar je oprijemljivo in neoprijemljivo hkrati.
Zvečer s Kate Wagner, kolesarsko novinarko iz Chicaga, teoretičarko arhitekture in marksistko, ki je vzljubila Slovenijo, igrava biljard v biljardnici pod Bavarskim dvorom, Metalko. Kot vse ostalo v Ljubljani je tudi ta prostor eklektična mešanica znanega in neznanega, navadnega in čudnega; ogromen je in poln starih, obskurnih plakatov iz ameriške province, v njem vrtijo južnjaški rock, tako je, kot bi se znašel v filmu Paris, Texas. Na sprehodu mi kot poznavalka arhitekture govori o posameznih stavbah v centru, nad katerimi je navdušena: mešanice slogov in unikatni bizarni lokalni prijemi. V Ljubljani je vse istočasno veliko in majhno, ponovi, kar je enkrat že rekla. Vse je tudi v plasteh; podhodih, stopnicah, atrijih, prostori odpirajo prostore. Tudi ko greš spodaj po stopnicah in nad seboj vidiš Metalko, dobiš enak vtis: ta nebotičnik je malenkost v primerjavi s chicaškimi, pa vendar je tako velik, mogočen.
V tem, ji rečem, je tudi razlog, zakaj so Slovenci načeloma boljši pesniki kot pisatelji. V tej prepišni provinci je vse teklo skozi, mi – ha! – pa smo se trudili to doumeti in udomačiti na majhnem prostoru. Morali smo zgoščati, in prav zgoščanje je glavna prvina poezije. Berlin in druge metropole so mesta, ki se širijo navzven, Ljubljana pa navznoter – Ljubljana teži k neskončnosti navznoter. Točno tako, mi pritrdi, vendar je to tako težko pojasniti.
Tudi zato je tako težko končati to knjigo o Ljubljani, bi lahko rekli. Mesto je neskončno navznoter. Bratranec me je bil vprašal, ali lahko islam obstaja v Sloveniji. Vsekakor, sem mu odgovoril. Duh Slovencev in duh islama sta si v marsičem podobna: Slovenci imajo občutek za kozmos, kakor se izraža skozi naravo, živijo pa navznoter, širijo se navznoter; včasih pač trčijo ob meje in storijo kaj groznega sebi in svojim družinam, vendar je osnovna smer gibanja ista.
Skupina SBO ima pesem z naslovom »Ljubljana je Berlin«, v čemer vidim smisel. Navzven se lahko širiš le do določene točke, saj je fizični prostor omejen; notranji, metafizični, pa je neskončen. Ljudje gredo iz Ljubljane v Berlin, da bi doživeli neskončnost, vendar se položaj v nekem trenutku neogibno obrne. In potem, lahko rečemo, je Berlin Ljubljana.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.