Pripoved o izmikajočih se prostorih

Arhitektka, scenografka in režiserka Meta Hočevar je v knjigi Prostori igre (Mestno gledališče ljubljansko, 1998) zapisala: »Nič se ne more zgoditi, ne da bi se zgodilo nekje«. Zgodbe brez prostora, v kateri bi se lahko odvila, ni. Gledališki oder je zgostitev prostorov; na odru se prostori skoraj vsakodnevno menjavajo, se zjutraj sestavljajo, zvečer oživljajo v vzporedne, vendar od vsakodnevnega sveta nič manj realne svetove in so nato naslednji dan razstavljeni, da bi lahko na njihovem mestu zrasli novi. Tako se gledališke scene iz gradbišč spreminjajo v funkcionalne celote in nato spet v ruševine, ki se umikajo novim prizoriščem zgodb. V zadnjem času pogosto slišimo, da so se turistični kraji in še posebej Ljubljana s svojimi lepo prenovljenimi fasadami v centru in izginulimi stanovalci za njimi spremenili v fasado, scenografijo, Potemkinovo vas, oder, na katerem uprizarjamo lahko prebavljivo srednjeevropsko turistično veseloigro SLOVEenijo. Ta gledališka primerjava pa je v vsakem mestu resnična tudi na drugačen način: tako kot na gledališkem odru so tudi v vsakem mestu ulice, trgi in stavbe samo trenutni odri vsakodnevnega življenja. Postavljeni so na temeljih in zakopanih ruševinah številnih predhodnikov, in kdo ve, koliko njihovih naslednikov čaka, da jih nadomestijo, porušijo, izrinejo z dragocenih zemljišč, na katerih stojijo. Gledališče je samo zgoščen čas-prostor, v katerem živimo naprej, tudi ko zapustimo avditorij.

Vsaka zgodba se mora torej zgoditi natančno nekje, v specifičnem prostoru z jasno določenimi možnostmi, kaj se v njem da (odpreti okno ali vrata, pobegniti po stopnicah, se skrivati ali razkazovati) in česa se v njem ne da (iti skozi steno – razen v primeru prikazni; odkleniti vrat – razen v primeru lastnika). Če je že mesto sočasno igranje tisočev prepletenih tragikomedij, si je težko predstavljati število in gostoto prostorov, ki morajo soobstajati med platnicami knjig na knjižni polici. Prostori posameznih knjig so lahko širjave vesolj ali pa tesnobe ene same sobe, kot jo je s Popotovanjem po lastni sobi konec 18. stoletja na novo odkrival v sobnem priporu pridržani Xavier de Maistre. Prostori nas omejujejo, vendar pa nam obenem tudi dajejo možnost, da sploh lahko kaj naredimo, se izoliramo, iščemo lastno avtonomijo in opolnomočenje. Najbolj slavna pisateljska soba je prav gotovo tista, o kateri piše Virginia Woolf, vendar pa je tudi Ivan Cankar v sobah (ker stanovanj ali hiš ni nikoli najemal, kaj šele posestvoval) iskal prostorski pogoj za svoje pisateljske svetove, med katerimi je najizbraneje nagovarjal svojo dunajsko izbo: »Kadar se spomnim nate, vem, da jasnejše zasijejo tvoje stene, da se narahlo zganejo rdeče rože. Miza, kjer sem pisal, še diši po čaju in po cigaretah; kdor sedi za njo, vzdigne glavo, posluša, zastrmí zamišljen v najtišje globočine svoje duše. ›Tukaj je živel človek!‹ In brat neznanec pozdravi tiho brata neznanca …« (Ivan Cankar, »Moje izbe«, 1920)

Vendar pa so svetovi slovenskih klasikov, če odmislimo bolj ali manj jedrnato in šablonsko odpravljene kmečke izbe 19. stoletja in Kersnikove podeželske graščine, razmeroma neobremenjeni z arhitekturo; rekel bi, da celo s prostorom nasploh. Celo pri Cankarju, ki je kljub vsemu človek metropolitanske izkušnje in senzibilitete, se zdi, da prostori obstajajo kvečjemu kot metafore za notranje dogajanje literarnih junakov. V slovenski literaturi vse do srede 20. stoletja vztraja manko prostora kot akterja, ki bi se izkazoval tako z bogastvom opisov kot tudi z raznolikostjo odrov literarnih dogajanj. Knjižnica slovenskih klasikov niso raznoliki svetovi, naloženi drug na drugega, ampak oblikovanje skupnega, najraje podeželskega ali kvečjemu trškega ambienta, v katerem se odvija večina zgodb. Literatura od Jurčiča do vključno Tavčarja bi se lahko odvijala v istem trgu z nekaj okoliškimi vasmi, romarsko cerkvijo in graščino, ki gospodom, ki pišejo v mestih, predstavljajo prostor ustvarjalne svobode, nostalgije, sanjarjenja in pobega. Predvsem pa je to novoustvarjeni oder slovenskega kulturno-političnega projekta, katerega udarna pest so bili v 19. stoletju prav pisatelji. Že res, da slovenske dežele na začetku 20. stoletja niso najbolj urbaniziran del monarhije, vendar pa je odsotnost mest v literaturi kljub vsemu prekomerna, pomenljiva, in zanjo obstajajo politični razlogi.

Po drugi strani manka urbanega prostora v literaturi danes ni. Že samo v zadnjih nekaj letih je izšlo lepo število del, v katerih je prostor ključni oder, včasih pa celo akter dogajanja. Mislim, da je to povezano z dejstvom, da so kolektivne izkušnje 21. stoletja kljub vedno večji digitalizaciji in virtualizaciji vsakodnevnega življenja (morda pa prav zato) izrazito vezane na fizično oprijemljive prostore, in to tiste prostore, ki postajajo vedno bolj nedosegljivi, dragi, zavarovani, selektivni in zagrajeni. Vedno dražji kvadratni metri najema in lastništva stanovanj, izginjanje mladim dosegljivih prostorov za ustvarjanje, izganjanje neformalnih oblik uporabe prostorov, radikalno zapiranje javnega prostora v času pandemije, množični protesti in policijsko zagrajevanje trgov in ulic so prostorske izkušnje, ki so se zelo hitro prenesle v sodobno literaturo. V enem od primerov za to čas sploh ni bil potreben in je literarno delo nastajalo vzporedno s protestom: Aleš Šteger je leta 2012 v času množičnega protesta na Trgu republike sede v izložbi Maximarketa napisal esej in ga še isti dan objavil. Virtualni koncerti, gledališke predstave in digitalne peticije so v času pandemije postali povsem običajna izkušnja izoliranega življenja, vendar pa se literatom za zdaj o njih ni zdelo smiselno govoriti, bralcem pa ne brati. Za zdaj imamo tudi malo literarnih del, ki bi se odvijala v virtualnih prostranstvih družabnih omrežij. Kolektivni dogodki v konkretnih in oprijemljivih prostorih – koncertnih dvoranah, ograjenih trgih, izpraznjenih ulicah in pred vladnimi objekti – so še vedno bistven pogoj oprijemljive manifestacije družbe, ki si želi biti tudi akter dogajanja. Tudi Na tak dan najbolj trpi mastercard Eve Mahkovic (Beletrina, 2019) je knjiga, katere medij so sicer zapisi na družbenem omrežju, vendar pa so njeni prostori konkretni ambienti življenja tridesetinnekajletnikov v prestolnici.

Nova prostorska senzibilnost v literaturo ne pronica samo neposredno z reflektiranjem prostorskih kriz, ampak tudi z raziskovanjem presečnega polja med besedo in arhitekturo, med zgodbo in prostorom. Literatura Ajde Bračič in Ane Svetel je zaznamovana s prostori, ki niso samo ozadje ali freska dogajanja, ampak plastično izrisani akterji sami na sebi. Prostor igra pomembno vlogo tudi v izražanju specifične identitete pokrajin, v katerih jezik, tradicionalni nosilec slovenske identitete, počasi izginja. Literatura dveh dvojezičnih koroških pisateljev, Maje Haderlap in nobelovca Petra Handkeja, priskrbi nekaj najlepših s slovenskim jezikom povezanih prostorskih motivov. Arhitekti, ustvarjalci prostorov, pa pri nas kljub temu ostajajo redki literarni junaki. V naši literaturi zaman iščemo Howarda Roarka, ki v protoneoliberalnem romanu Izvir (1943; slo. prev. Miha Avanzo, Cankarjeva založba, 2009) kontroverzne ameriške pisateljice Ayn Rand heroično napoveduje diktaturo prostega trga, ali pa melanholičnega arhitekturnega zgodovinarja Austerlitza iz istoimenskega romana W. G. Sebalda (2001; slo. prev. Štefan Vevar, Študentska založba, 2005), v katerem zgodbo pripovedujejo arhivski dokumenti, fotografije in prostori kot dokazno gradivo že davno potlačenih kolektivnih travm. Tudi pri nas pa se literatura kdaj pa kdaj izvije neposredno iz motrenja sledi arhitekturnega ustvarjanja. Helena Šuklje v svojih kratkih zgodbah črpa tudi iz družinskega arhiva svoje sorodnice, arhitektke Gizele Šuklje, Plečnikove učenke in sodelavke, in s svojimi kratkimi zgodbami izriše impresionistično fresko zanosa in samote ustvarjanja prostorov.

Verjetno pa je prostorska problematika, ki je v literarnih delih mlajše generacije najbolj v ospredju, stanovanjska kriza. Če se slovenski klasiki kljub svoji izobrazbi in mestnim navadam nenehno ozirajo nazaj v kmečke izbe in črne kuhinje, iz katerih so izšli, in je to gotovo pomemben del razloga za relativno odsotnost urbanih prostorov v njihovi literaturi, je današnja mlajša in srednja generacija zaznamovana s pogledom v prihodnost, v kateri pa je vedno več strahu in vedno manj prostora za varno bivanje. Lastna soba, o kateri piše Virginia Woolf, v današnji Ljubljani, tako kot še v številnih drugih prestolnicah, ni več zaklenjena s patriarhalnim ključem, ampak z zakonom ponudbe in povpraševanja. Woolf poleg sobe za pisateljico zahteva vsaj petsto funtov letno; za prav toliko evrov mesečno je sto let zatem pri nas težko najeti skromno garsonjero. Pisateljska usoda se po 20. stoletju, v katerem ni bilo nič nenavadnega, če je imel človek v uporabi ali celo lastništvu spodobno in prostorno stanovanje v centru mesta, spet vrača k Cankarju in njegovim kolegom, ki so življenje preživeli v kamrah in najetih sobah, ne pa v lastnih stanovanjih. Namesto črne kuhinje in kmečke peči se po mestu – in s tem po literaturi – širijo podobe cimrov v skupnih kuhinjah, ki tam vztrajajo tja v štirideseta leta in naprej.

Ker pisateljice in pisatelji gravitirajo proti Ljubljani in drugim večjim kulturnim in izobraževalnim središčem, v teh krajih pa je stanovanjska kriza (pa tudi kriza dostopnih ustvarjalnih prostorov) vedno bolj izrazita, to pomeni, da se ljubljanske zgodbe vedno teže odvijajo v Ljubljani. Vedno večjo prisotnost prostorske problematike in arhitekture v literaturi je treba brati kot vzporednico prostorskega iztisnjenja ustvarjalcev iz realno obstoječih prostorov. Prišli smo do inverzije razmerja med mestom in deželo, kot je veljala v poznem 19. stoletju, ko so bolj ali manj urbani pisatelji svoje zgodbe uprostorjali med logi in hribovji bukoličnega podeželja. Danes je vse več ustvarjalcev potisnjenih iz mest (ali pa utesnjenih v prekarnih oblikah bivalnih skupnosti v mestih), pišejo pa o urbanem življenju. Prostor literature je vedno tudi prostor frustracij in želja neke generacije. Nekadilci brez otrok Nike Nikolič (Cankarjeva založba, 2024) so knjiga, ki jo bo morda v neki nedoločeni prihodnosti, ko bo stanovanjska kriza rešena, težko razumeti drugače kot nadrealističen tekst – danes, leta 2025, pa komaj dohaja bizarno realnost bitke za kvadratne metre, ki jo opisuje.

Recimo, da hitra skica odnosa do prostora v slovenski literaturi nakazuje dva zgodovinska ekstrema, v katerih je prostor prisoten kot objekt hrepenenja, ki je zaradi družbenih okoliščin izkustvu ustvarjalca nedosegljiv. Hrepenenje po rousseaujevski domnevno nedotaknjeni idili podeželja iz 19. stoletja je v 21. stoletju nadomestilo hrepenenje po podobno nedosegljivem urbanem utripu, če že ne Berlina, pa vsaj Ljubljane. Kaj pa 20. stoletje, ki se nahaja natanko vmes med prenosom hrepenenja s podeželja v mesto (in analogno med premikom ustvarjalca iz mesta v predmestje, če že ne na podeželje)?

To je vprašanje, ki me ne zanima samo kot bralca, ampak tudi kot arhitekta. V slovenski arhitekturni zgodovini se zdi, da imamo heroična poglavja modernizacije prostora od Plečnika do Ravnikarja že napisana, urejena, tržena, turistificirana (Ljubljana je Plečnikovo mesto na Unescovem seznamu) in mednarodno prepoznana. V drugi polovici 20. stoletja, v času hitre industrializacije, urbanizacije, modernizacije družbe in prostora, se je zgodila tudi modernizacija vsakdanjega življenja, s tem pa se je bistveno spremenilo tudi bivanjsko izkustvo skorajda vsakogar v hitro spreminjajoči se družbi. Če se raziskovalec arhitekturne zgodovine po navadi opre samo na arhitekturne načrte, opise projektov in druge dokumente procesa načrtovanja in gradnje, ostane pa mu še obisk ohranjenih stavb tukaj in zdaj, mora zaradi pomanjkanja informacij skoraj popolnoma ignorirati ključno obdobje vsake stavbe: čas trajanja stavbe med koncem gradnje in današnjo realnostjo.

Literatura je ključno orodje razumevanja vpliva prostora na človeka nasploh, še posebej pa v času velikih tehnoloških, prostorskih, družbenih in političnih pretresov, ki so v preteklih osemdesetih letih bistveno spremenili vse družbe razvitega sveta. Literatura svet načrtov in projekcij prestavlja v prostor doživljanja posameznikov in kolektivov, s tem pa vizije in utopije vrača k vprašanju realno obstoječega življenja, ki ga arhitektura še vedno sistemsko ignorira.

Literatura ima torej za arhitekturo in druge prostorske stroke precejšen raziskovalni potencial, pa tudi vlogo korekcije še vedno uveljavljenega pristopa k načrtovanju, ki se pretvarja, da se delo arhitekta zaključi z izdajo uporabnega dovoljenja za stavbo. Zaradi velikih pretresov v vsakdanjem življenju posameznikov, družin in družbe, ki jih je povzročila arhitektura v 20. stoletju, zatorej ni naključje, da je prostor zares pomemben literarni akter slovenske literature prvič postal prav v drugi polovici 20. stoletja. Literatura Mire Mihelič, Lojzeta Kovačiča in Jožeta Javorška ni svet podeželja niti hrepenenja po mestu; je samoumevno vraščena v modernost in urbanost, kot ni bila naša literatura ne prej ne pozneje. V kontradikcijah prostorov svoje sodobnosti ne išče izhodov in pobegov, ampak organske robne pogoje, pa tudi razširitev svojega bivanjskega sveta, čeprav je ta včasih tesen in omejujoč. Zdi pa se mi, da lahko ta presežek urbanega v slovenski literaturi druge polovice 20. stoletja pove nekaj bistvenega tudi o družbi in arhitekturi tukaj in zdaj. Če kot arhitekt prebiram literaturo prej omenjenih avtorjev, berem obenem tudi izkušnjo bivanja v stanovanjski skupnosti po sili razmer, refleksijo problemov z zvezdniškim arhitektom in zagate malega mesta, ki je obremenjeno z željo, da bi se turistom predstavljalo kot velika in svetovljanska prestolnica. Arhitekturni načrti in besedila o arhitektovih idejah pač vsebujejo zelo malo žive izkušnje prebivanja v svetu, ki so ga izoblikovale, zato se mi zdi, da bi moral biti dialog med arhitekturo in literaturo stalen in v vzajemno korist obeh. Mira Mihelič, Lojze Kovačič in Jože Javoršek na primer pišejo o svojem času druge polovice 20. stoletja, vendar pa ta čas že vsebuje kompost idej, na katerih bo v novem tisočletju zrasla ideja najlepšega mesta na svetu skupaj z vsemi problemi nedostopnih stanovanj, poblagovljenja Plečnikovega opusa in turistifikacije mesta, ki so s tem povezani.

Brez del Mire Mihelič, ki je bila izjemno senzibilna za materialne in prostorske determinante posameznikov, bi bilo danes težko vstopati v bivanjsko izkušnjo prvih povojnih let. Arhitekturni projekti za nove soseske v petdesetih in šestdesetih letih so resda ustvarjali skromne, a kakovostne in po skandinavskih vzorih zasnovane bivanjske skupnosti za nastajajočo moderno družbo, vendar pa je velika večina prebivalstva v mestih še vedno živela v zastarelih, komunalno neopremljenih, improviziranih in začasnih bivalnih okoljih. Takoj po vojni je prišlo še do radikalnega premešanja lastništva in stanovanjskega standarda, saj so hiše in stanovanja postali predmet zaplemb in nacionalizacije, v njihove prostore pa so prišli novi najemniki, pogosto s prisilnimi stanovanjskimi nakaznicami. Tu ni šlo samo za ideološko vojno nove oblasti proti prejšnji, meščanski, ampak tudi za precej razširjeno in zaradi ravnokar končane vojne tudi razumljivo kratkoročno reševanje zaostrene situacije s preskrbo stanovanj. Stanovanjska kriza je vsaj v Ljubljani že stoletja endemična, spreminjala je samo svoje oblike in intenzivnost. Mira Mihelič je v literaturo prelila svojo izkušnjo ad hoc bivalne skupnosti, ki se je po sili razmer oblikovala v njeni tipični predvojni meščanski vili:

Nova družba ni nastajala samo na ruševinah stare, ampak tudi v starih (vendar z razdelitvami in drugačno uporabo radikalno preoblikovanih) prostorih, v katerih poenostavljene črno-bele karikature polpretekle zgodovine zazvenijo povsem votlo. Mira Mihelič, ki je v sebi združevala meščansko omiko in materialno podstat ter aktivno vlogo v kulturnem angažmaju nove družbe, je tako kot njena hiša svojo vitalno moč črpala ravno iz edinstvene evolucijske pozicije med dvema svetovoma: med vizijami in aspiracijami nove, še ne udejanjene družbe, in materialno realnostjo na prvi pogled izumrle, vendar pa pogosto samo površinsko preoblikovane in trdovratne tradicije. Meščanske vile in stanovanja, preoblikovani v stanovanjske skupnosti, so bili ključni pendant novim soseskam, ki so takrat rasle na robu mesta, vendar pa o prostorih in življenjskih razmerah ljudi, ki so v njih prisilno sobivali, brez literature ne bi imeli sledi in dokumentov niti arhitekturnih načrtov, ki bi nam pomagali razumeti bogastvo improvizacije v času stanovanjske stiske.

Na drugi strani družbene lestvice, ki je, tako kot v kopalnici vile Mire Mihelič, nekoliko preoblikovana trdovratno vztrajala tudi v času socializma, je na ulicah in trgih Ljubljane v vojnem času odraščal Lojze Kovačič. To ni bil samo čas okupacije in revolucije, ampak tudi radikalnega spreminjanja podobe mesta v to, kar danes poznamo pod imenom »Plečnikova Ljubljana«. Čeprav se Plečnikova arhitektura s svojim klasičnim jezikom stebrišč, lož, tlakovanj in stopnišč danes zdi, kot da je že od nekdaj tu, so še vedno živi ljudje, ki se ljubljanskih mostov, nabrežij in trgov spomnijo takšnih, kot so bili pred Plečnikovimi prezidavami. Ker je Plečnik danes samoumeven turistični produkt in osrednja blagovna znamka prestolnice, smo izgubili izkušnjo radikalnosti, spornosti in tudi sovražnega razpoloženja, ki ga je njegova arhitektura v času gradnje sprožala pri številnih meščanih. Kovačičeva literatura je prepojena s prostori mesta, v katerem se odvija; je svetovljanska literatura v smislu, da raste naravnost iz urbanih nasprotij, ki jih je bila Ljubljana v času hitre modernizacije polna in v kateri se (morda bolj kot kdajkoli prej ali pozneje) prepletata dežela in mesto. Kovačič, ki je zares moderen človek, saj namesto zatočišča v preteklosti ali projicirani prihodnosti išče razreševanje vseh nasprotij svojega prostora in družbe skozi obliko in vsebino svoje literature, Plečniku v Kristalnem času nameni prav poseben krog pekla, saj ga razume kot simptom svojega kulturnega okolja, ne pa kot na primer kulturni preboj, ki je to okolje na novo definiral: »Jaz sem, denimo, pisal majhne zgodbe, ker sem mislil, da pripadam velikemu narodu … velik narod potrebuje senzibilne detajle, da se udomači na zemlji … […] Zmotil sem se: to je bil majhen narod, ki je potreboval velike zgodbe … vcepljali so mu to željo po velikih tekstih – po Quo vadisih, po Zgodovini, po preveličani sakralni arhitekturi celo tržnic in javnih stranišč, po ekshibicionizmu, povzdigovanju.« Kovačič živi s Plečnikovo arhitekturo povsem dobesedno: spremlja ga na vsakem koraku po mestu, kot otrok doživlja obsežna gradbišča v središču, vendar pa jo doživlja ne kot turist ali meščan, ampak kot človek iz podtalja: pred vhodom v javna stranišča na Tromostovju prodaja na trakove narezane časopise za toaletni papir, na pravkar odprtih Plečnikovih Žalah mu med vojno pokopljejo očeta. Stebri, kapiteli in umetni kamen tako prepredajo njegovo literaturo ne kot dialog med dvema vrhovoma slovenske kulture 20. stoletja, ampak kot za senzibilnega pisatelja osrednji spomeniki lokalnega barbarstva:

Kovačičeve knjige so kot turistični protivodnik brezštevilnim standardiziranim, do skrajnosti sploščenim in prežvečenim turističnim tolmačenjem Plečnikovega mesta. Kot velikemu ljubitelju obeh, pisatelja in arhitekta, se mi zdi, da Kovačičeva uničujoča kritika pomaga Plečnikovi arhitekturi z Instagrama spet vstopati v življenje z vsemi svojimi pretresi in kontradikcijami. Plečnikovi prostori postajajo v Kovačičevem kritičnem branju bolj svetovljanski in obenem bolj umeščeni v svoj čas, se odmikajo od po mojem do skrajnosti škodljive iluzije »brezčasnosti«, ki arhitekturi, njenim uporabnikom in na koncu koncev tudi njenemu avtorju vselej povzroča avtoritarno nasilje.

Vedno bolj avtoritarno izrisana podoba »najlepšega mesta na svetu« je avant la lettre že večkrat postala predmet kritike literarnih turističnih vodičev. Poleg Kovačiča in Mihelič zaseda eno od osrednjih mest v tem po krivem spregledanem urbanem žanru pri nas Jože Javoršek, ki v svojem ironičnem tonu popisuje mesto, ujeto sredi takta hitre modernizacije. Če bi bila Javorškova skica železniške postaje vključena v natečajno gradivo za novi potniški center, ki se je po več desetletjih zdaj le začel graditi, bi bil rezultat verjetno precej drugačen:

Javoršek priskrbi tudi preprost, a danes prepotreben dokaz, da se je o Plečniku v šestdesetih letih razmišljalo veliko, in to na zelo različne načine – v primerjavi z danes, ko se o Plečniku objavlja, trži in tiska veliko, razmišlja pa malo. Javoršek priskrbi protibranje Kovačiča:

Urbanost slovenske literature 20. stoletja je torej mogoče razumeti tudi kot širši družbeni in še posebej arhitekturni fenomen. Med stranmi knjig Mihelič, Kovačiča, Javorška in drugih pisateljev, ki so v prostoru verjetno prvič pri nas uzrli akterja dogajanja, beremo tudi predhodno kritiko sploščenega in instrumentaliziranega odnosa do prostora danes. Javoršek je kar naravnost prerokoval, da »Ljubljani še zmeraj preti, da bo spet nekoč zalezla v močvirje zatohlega životarjenja, pa čeprav bi trenutno lahko vsa mala in dolgočasna evropska mesta priromala v Ljubljano, sedla na Kongresni trg ter se učila, kako naj se mala mesta rešijo pred pogubo.« Brezhibne fasade središča Ljubljane danes predstavljajo podobo takšnega močvirja. Sodobne bivanjske skupnosti v luči stanovanjske krize, Plečnikov kontroverzni rez v ljubljansko realnost ter kritično in obenem naklonjeno vodenje someščanov po lastnem mestu predstavljajo gradivo za redefiniranje današnjega odnosa do prostora – in kulture v njem. To postavlja pred pisateljice in pisatelje 21. stoletja, pa tudi pred arhitektke in arhitekte, zelo jasno izrisano nalogo: kako za izrinjanje vedno več delov prebivalstva iz skupnega prostora, ki mu lahko rečemo gentrifikacija, poblagovljenje, letargija pri reševanju stanovanjske krize, ignoranca do brezdomstva, odvisnosti in migrantov, sistemsko uničevanje dostopnih ustvarjalnih prostorov, privatizacija in uzurpacija javnih dobrin, ustvarjati protizgodbe. Na strani knjig in v slojevitosti prostora se namreč odvijajo bitke dolgega trajanja. In če se lahko vsaka zgodba odvije samo v nekem konkretnem prostoru, literarnem ali dejanskem, pomeni izrinjanje ljudi iz prostorov tudi izbris zgodb. Rimski damnatio memoriae je za sabo pustil vsaj iz kamna izklesano vdolbino. Ime prekletega je bilo ohranjeno kot večen manko, nedvoumen izbris. Uničenje prostora in postavljanje novih zgradb na njegovih temeljih, z novimi, precej bolj banalnimi zgodbami o visokem donosu na kvadratni meter, dveh ali treh garažah na stanovanje, kataloški opremi in malenkostnem kruhoborstvu, pa pomeni izrinjanje kompleksnih in med sabo konfliktnih zgodb mesta z enoglasjem generičnega in zadušljivega monologa enoličnega predmestja. Ljubljana danes včasih bolj kot na ulici živi med platnicami knjig. Vendar pa so lahko literarna dela tudi azil za prostore, ki so se morali umakniti in lahko nekoč, kmalu, spet preplavijo mesto od središča do obvoznice in čez. Uničevanje prostorov pomeni vedno tudi brisanje zgodb, ki se ne morejo več nikjer odvijati. Vendar pa velja tudi obratno: uprostorjenje zgodb pomeni možnost demokratičnega priposestvovanja prostora in s tem mesta v družbi za vse, ki izgubljajo tla pod nogami. Pisanje pomaga ustvarjati – in nato morda tudi graditi – nove prostore, ki jih danes tako zelo potrebujemo.