Namesto črne kuhinje in kmečke peči se po mestu – in s tem po literaturi – širijo podobe cimrov v skupnih kuhinjah.

Ko avtobus, ki je svojo pot začel v kakšnem večjem mestu, kakšni tuji prestolnici, sredi noči po Dolenjski cesti pripelje v Ljubljano, potniki komaj prepoznajo obrise mesta. Redko posejane stare hiše, mali bloki delavskih naselij se zlivajo z nočjo. Luči so ugasnjene, ceste so prazne.

Pogostost bralcev v vagonih podzemne me je udomačila v mesto. Bila je prva simpatija, povezava, solidarnost v anonimni tujosti.

Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?