Zvesta napaka

Bova kar s štrikom, ta človeka nikoli ne pusti na cedilu, sklene vmes Nataša malo razočarano, no ja, se kot manj izkušena polovica, ki je ponudila predvsem surovo mišično energijo, strinjam, v nasprotju s to digitalno vaservago, ki ves čas povzroča težave, odkimava. »Kot pravi kmetici,« glasno dviguje duha mlada prevzemnica kmetije v Jurovskem Dolu, in tako debel mesec dni prepozno praznujeva svetovni dan kmetic z masakriranjem rdeče stene kina Sputnik ob postaji Südstern, najvišjega kina tega mesta. Kmalu se v tem petem nadstropju začenja četrta edicija Periskopovega festivala Novega slovenskega filma in umetniška direktorica ob meni je ein bisschen nervös, da nič ne štima, pravi, čeprav je že vse pripravljeno, štirje celovečerci in kopica kratkih filmov čakajo gledalce, ona črta križce, jaz zabijam žeblje, le še razstavo ilustracij letošnje oblikovalke celostne podobe Anje Šlibar postaviva, Nataša je mojstrica del na višini, jaz prevzamem nizkotne posle, ostalo opravi obešenjaški humor.

Neues Slowenisches Kino IV

»Pa si ti resna, da hodiš na toliko dogodkov, kako ti sploh uspe?« reče na otvoritveni projekciji z Rudarjem Hanne Slak, malo prej je brala Jagodni izbor, »vem še za dogodke, na katere greš, pa o njih ne pišeš,« in še preden lahko v svoj bran razložim, da me je šele pred tremi leti presunilo, da sem pravzaprav introvertirana, a je bila takrat moja služba že, kako to čim bolje prikriti, še preden lahko torej svoje ime operem suma nadebudnega kopitljačka, ona že izreka dobrodošlico Gačiću in Menceju, ki sta pripeljala Odraščanje, prišlo je gotovo več kot sto ljudi.

Tu je polno nadarjenih režiserk, pisateljev, ilustratork, dizajnerjev, oni v času rezidenčnih bivanj gotovo razvijajo scenarije, dokončujejo zbirke esejev, odpirajo razstave … Koliko knjig pa mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas, kot dopust, kateri esej, kolumna, do katere mere (ne)resnična, torej na kakšno distanco umerjena, kako zabavljaška in koliko osebna, da bo – kot pravi Andrej – suši, in ne zgolj surov kos ribe, da bo že preveč za Google translate, a še dovolj, da Maja upraviči razkosavanje najpolnejših granatnih jabolk, dovolj, da upravičim tvoje branje?

»Format je starokopiten,« komentira programski vodja Thorsten Dönges, »trije kritiki, od tega en bad cop (Klaus Nüchtern) in dva (Cornelia Geissler, Martin Ebel), ki uravnotežata njegove izpade,« se reži sredi kritiškega večera v Literarisches colloquium in s skomigom doženeva, da stvari, ki dobro funkcionirajo, nemara res ni nujno spreminjati. Ker v Nemčiji izide pošastnih 90.000 knjig na leto (v Sloveniji okoli 6.000, a glede na število prebivalcev jih še vedno močno prekašamo), torej okoli 250 na dan, izdela žirija tridesetih literarnih kritikov vsak mesec seznam desetih najboljših, vključujoč prevode, trije izbrani pa ga vsakič v živo komentirajo. 

Pri tem se ne ozirajo na prodajne rezultate, temveč raje na še neodkrite avtorske glasove, »tako vsaj pravijo,« pomežikne Thorsten in že hiti pripravljati vino, jaz pa štejem, da je med približno 2000 nemškimi založniki Suhrkamp res najbolje razvil algoritem za branje kritiških misli. Alkohol tudi tu rešuje vsako zagato, dogodek je namreč sneman, da ga bodo potem predvajali na radiu, a iz generalštaba je prispela vest o kaputt aparaturi, zato morajo kritiki dovtipov polno debato o avtofikciji, zgodovinskih in utopičnih romanih najprej prekiniti, preden prizor z žolčno profesionalnostjo »odigrajo« na novo.

Še nekaj dni nazaj sem bila v tem domala pravljičnem dvorčku ob jezeru, ki dopolnjuje nemško tradicijo pisateljskih hiš že od leta 1963, na simpoziju o translingvističnih in interkulturnih avtorjih tega mesta. »Tudi roman o naši družbi, ki ga je napisal tu živeč avtor v turščini ali svahiliju, je nemška literatura,« je bila takrat jasna literarna zgodovinarka Anne Fleig, medtem ko je rusko-nemški literarni ustvarjalec in novinar Mitja Vachedin ob buzzwordu polilingvizem ugotavljal, da v nasprotju z družbeno veljavnim mnenjem to zanj osebno ni bila super moč, temveč bolj obremenitev. »A prihodnost naše literature ni polilingvistična, temveč ameriška, ljudje,« je bil tistega večera najbolj v skrbeh nemški avtor Eugen Ruge, »vsak človek, ki se priseli, v službi očitno govori še zgolj angleško, v zasebnosti pa, jasno, svojo materinščino. Bo torej nemščina v prihodnosti obsojena le na štiri zidove nemških družin?«

No, da predstavnika dvainosemdesetmilijonskega naroda tako skrbi za prihodnost nemščine, ti greje notranjost še ko ob iskanju ravnine, tišine nad jezerom izstopiš, »sicer ste pa Slovenci edini, ki se na gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu pripravljate kar pet let vnaprej,« vrže trnek Thorsten kmalu zadaj – smo le ob Wanseeju –, »a slovenske knjige v vaših knjigarnah vseeno nisem zasledila,« preverjam vabo, ali se muza ali izreka kompliment. Poznam prevajalko, ki zaradi gostovanja Finske zadnje leto zaradi količine dela skorajda ni spala, prodaja, jaz rada kupim, s toplo navdušenostjo mi razlaga o delovanju hiše, ki jo vse leto polnijo avtorji na rezidencah in prevajalci na delavnicah ter gostje na literarnih večerih in okroglih mizah, večino programa pa z ugodno kulturno politiko financira mesto, ti pomisliš, da bi ga utopila v jezeru korak stran in zasedla njegovo delovno mesto, ko zrak že polni nekoliko premočen vonj večerje, znak za odhod. »No, naslednje leto bomo tu gostili slovensko-nemško delavnico prevajanja poezije, ti imaš moj mail, jaz imam tvojega,« prijazno reče, mreženje mreženje, »si samo kritičarka? Nobene proze, nobene poezije?« za vsak slučaj preverja lego srca, to je ta pregovorna nemška očarljivost. »Samo kritičarka,« si zabijem žebelj, oba skomigneva, on, kot bi hotel reči, da ti potem žal ne more pomagati, ti, da ti v danih okoliščinah najbrž ni pomoči.

Sicer sem s podobno govorico telesa soočena večkrat, ko v knjigarni povprašam po slovenski literaturi. Knjig po sistemu nacionalnih književnosti tu ne ločujejo, z nekaj sreče predstavljata tuja poezija in tuja proza različna razdelka, sicer pa so vse knjige, kot me z roko napotijo knjigarnarke, zložene po abecednem vrstnem redu, da brez uspeha poskušam vsaj s Pahor, Jančar … V Ocelotu na Brunnenstraße se mi dekle za blagajno zelo iskreno opraviči, ker nimajo nič, pri njih bi utegnili z zbujanjem krivde morda še kaj doseči, vidim, podobno je v Bücherbogen na Savignyplatzu. V BuchReigen na Raumerstraße mi gospa za pultom po brezplodnem iskanju reče: »Nobena slovenska knjiga ni bila prevedena v nemščino,« in ker od presenečenja nisem zmožna takojšnje besedne artikulacije, se nekaj sekund samo meriva nad očali, nato uspe izustiti »vsaj moja baza pravi tako,« a jaz sem že na izhodu. Če sem že v Prenzlauer Bergu, krenem še do angleške knjigarnice Saint Georges, kjer se prodajalec pohvali z več izvodi Šalamuna, kar je lepo, a premalo.

»Bojim se, da vas ne bom preveč osrečila,« me, še preden dokončam vprašanje, prekine tudi gospa v Anagrammu na Mehringdammu. Jaz se usedem pod volka v otroškem kotičku, je Nino Haratišvili vaša?, začenja ona, jaz hladno, Saša Stanišić, sva že na mlačno, a na toplo ne prideva. Nekaj vrat više, kjer je Extra Buch Modernes Antiquariat, se uspem s potrpežljivostjo lastnega očesa celo dokopati do nemške Knjige teles Aleša Štegra, a ko povprašam knjigarnarja, kako so založeni s Slovenci, mi po nekaj minutah izza računalnika odvrne, da nas sploh nimajo, zato mu tistega Štegra protestno odložim na pult in sploh nič ne komentiram.

Upe nazadnje položim v večnadstropni Dussmann, das KulturKaufhaus na Friedrichstraße, v tej veleknjigarni lahko pred nakupom notnega gradiva najprej preizkusiš, kako zveni na glasbilih, ni vrag, da ne bi zmogli še kakšnega Kovačiča, kajne. In ob mojem Entschuldigung, kann ich nur fragen, so okoli mene že tri, to sem si vedno želela, manejo si roke, da bi izpolnile vse moje skrite želje, končno nekaj pozornosti, ki taki eksotiki, kot je slovenska literatura na nemškem knjižnem trgu, gre, one pa se zarotniško gledajo, češ, kako se črkuje slowe … Ko mi sklenjenih rok žalobno sporočijo, da mi lahko morda kaj naročijo pri avstrijski založbi Wieser, ki ima v svojem programu tudi Slowenische Bibliothek, »knjige so lahko že jutri pri nas,« samo še upam, da se Thorstenu zdaj besno kolca, morda bi morali glede na našo začetno pozicijo s pripravami za Frankfurt začeti še prej, tuhtam, njegov listek z dobrohotnim nasvetom, da bom slovensko poezijo morda našla pri kakem skritem založniku v Neuköllnu, ki hrani posebne zaklade, tam so čudaki, ki padajo na take stvari, pa raje kar nekje pozabim.

Če me že boli v križu, me lahko tudi v gledališču, dam naposled poezijo in prozo na čevelj, da se mi je bolečina začela med vrhunskim sedenjem pojavljati še v kolenih, rekreativno ignoriram. V teh zapisih predvsem posedam, že že, ampak na dneve, ko je moj beli šal dovolj za varovanje pred milino vetra, veliko prehodim, recimo prejšnjič sem se dolgo podajala po Tempelhofer Feldu, bila sem za stebričke fantu, ki je tam poganjal svojega na rolke vezanega zmaja, čeprav je imel čelado žal le on. Nekdanje letališče je bilo zgrajeno leta 1923, v času svoje vladavine so ga zavzeli in zazidali nacisti, in to je bil prostor tako za vojaške parade in družinske piknike kot kasneje za letalski prevoz civilnega prebivalstva, SS je imela vmes tu svoje koncentracijsko taborišče, med sovjetsko blokado zahodnega dela mesta leta 1948 in 1949 so tu pristajala letala z več kot 2 milijonoma ton hrane in drugih potrebščin, nujnih za preživetje odrezanih.

O tem 350 hektarjev velikem parku, ki je danes še vedno v neposredni bližini najstarejšega nemškega islamskega pokopališča in kjer so igralne površine za otroke, pa prostor za nogomet, za namizni tenis in za žar in celo skupnostni vrtički, vsi govorijo s posebno naklonjenostjo, Tanja je vrsto let živela le nekaj ulic stran, Maja je tu poležavala celo poletje, to je kotiček, kamor se Tadeja vedno vrača, Tom iz neverjetno dejavnega Lettrétagea pripelje med vsako malico sem na Hundeauslauf svojega nežnega hrta, a nikomur ne pade na pamet, da bi mimogrede omenil, da lahko na tem mestu zaradi vetra, ki pozimi oblikuje dneve, ostaneš brez glave, tudi ko sediš na soncu, ko urejaš korake, ko lomiš misli, če sploh še lahko preneseš sebe brezglavo.

Sicer sem vzdržljiva in vztrajna, bila sem torej pri, bila sem v gledališču, a Women in Trouble Susanne Kennedy v Volksbühne me odpihne. Ni le nekakšna postantropocena igra o junakinji, ki umira za rakom, njeno življenje pa beleži absurdistična soap opera. Vrteči se oder, v katerem se v vlogi junakinje pojavljajo različne igralke kot nekakšne futuristične kopije, katerih glas je upočasnjen voice over posnetek, je obenem vhod v hiperrealistični scientološki center, virtualno bolnišnico ali pa že kar posmrtno življenje, če si ga kdo predstavlja zelo sterilno, a po treh urah vrtenja odpira tudi vprašanje, koliko drzne monotonije življenja lahko zdrži oder, da še zadrži gledalce – mnogi so namreč med predstavo že zapustili ogromno dvorano.

Ali je kakršnakoli revolucija med političnimi ideali in strahom še mogoča, vsaj v umetnosti, raziskuje na vrteči se sceni tudi Lenin v Schaubühne. Uveljavljeni režiser Milo Rau, ki so ga denimo v Ljubljano z zgodbo Pet lahkih komadov o pedofilu in morilcu Marcu Dutrouxu lani pripeljali Mladi levi, spremlja zadnje leto življenja velikega vodje tudi z dvema snemalcema, ki poudarke iz scene z dokumentaristično neposrednostjo prenašata na platno nad Leninovo dačo, da spremljamo več re-reprezentacij neke zgodovine, v glavno vlogo pa postavi žensko, navsezadnje je Lenina na oder postaviti že kot človeka precej zmotno, komentira eden od likov v tej drami, ki zbuja vrsto nelagodja, pri katerem sta smeh in jok enako zasilna izhoda, prave odrešitve pa gledalcu ne prinašata. A vsaj Lenin pred koncem z zadnjimi močmi zajeclja »revolucija mora …,« in še preden uspe stavek zaključiti, povedno izbruha, kar ima v želodcu, in vrže ga še zadnja kap.

Sploh se zdi, da se je z najmanj distance opremil Maxim Gorki Theater. Ne le zato, ker gledalce v minutah pred predstavo pogosto nagovori kar režiser ali kak član ekipe, približa se brez mikrofona, da skopo pojasni okoliščine predstave. Ob mojem prvem obisku denimo napove, da bo v Die Hamletmaschine – vmes je predstava gostovala tudi v Slovenskem mladinskem gledališču –, tisti večer prvič nastopil novi član ekipe Exil Ensembla, v katerem so že pred časom zaposlili angažirane profesionalne umetnike iz Sirije, Palestine in Afganistana, ki živijo v izgnanstvu. Pred Roma Armee pa pojasni, da je eden od članov zasedbe supranacionalne feministične queer romske vojske, ki se tudi prek gledališkega eksperimenta bori proti diskriminaciji, neofašizmu in rasizmu, zbolel. A predstava zato ne bo odpovedana, le del bo zelo improviziran, s čimer igralcem že priskrbi prvo od prihajajočih ovacij. Osvežujoče je, si mislim sede, s kakšno lahkotnostjo igralske zasedbe tega teatra preklapljajo med nemščino, arabščino, različnimi romščinami, angleščino ali španščino, še bolj, kako integralen del scenske postavitve lahko postanejo prevodi v pod-/nadnapisih, če se nekdo odloči delati vključujoče angažirano gledališče.

Ulice te zdaj vključujejo, zdaj ste se s sosedi naposled začeli pozdravljati, širine ramen si zdaj vnesla v svoj kalejdoskop, zdaj beli šal samostojno napoveduje gibanje zračnega pritiska in ljub ti je postal zdaj ples tipkovnice, ko se v tej nočni uri tramvaj podrgne ob veje tvojih kostanjev. Če bi še ostala tu, kjer je izbor iz Ars Electronice ERROR – The Art of Imperfection razstavljen kar v Volkswagnovem salonu in kjer filharmonija vsako nedeljo prireja brezplačne Lunchkonzerte, bi dešifrirala tehniko najljubšega sušimojstra in profil vsakega špiclja na U-bahnu, ki podmolklo preverja, ali se kdo vozi brez vozovnice v tem mestu, ki ima kot mesec dolg seznam zasilnih izhodov za vsakogar, in če bi bolj pazila na hrbtenico, bi se zaljubila. To najbolj skrbi tvoje ljudi doma in še posebej tvojo urednico, a ko potegneš križec čez 30, ti odpade še zadnji gumb na zimskem plašču, znak za odhod, in jo zvesto zapustiš, Berlin.