Dva pola neobstoječega polja

Tako rekoč po naključju – za katero se po mojih izkušnjah zdi, da je v Rusiji prevzemalo organizacijsko vlogo pri več kot le eni prireditvi – sem se nekega dne znašel na vseruskem srečanju urednikov literarnih revij »Pristan na Volgi.« Že urednike slovenskih literarnih revij bi bilo težko ob istem času strpati v isti prostor, kaj se zgodi, če to poskusiš z ruskimi, je samo še večja uganka, toliko bolj, ker se v številnih pogovorih s prijatelji pisatelji nisem uspel dokopati do jasnega odgovora, kakšna naj bi bila vloga literarnih revij v Rusiji danes. 

Če je bilo videti, kot da vloga literarnih revij za moje sogovornike nemara niti ni zares pomembna, so domala vsi nastopajoči na festivalu seveda zagovarjali drugačno mnenje. V petih minutah, kolikor so mi jih za govor skupaj s konsekutivnim prevodom odredili organizatorji, sem zagovarjal literarne revije kot odprte forume in kot pomembno lastnost urednika poudaril radovednost, torej odprtost za različne poetike. (Ker se odmerjenega časa se ni držal nihče drug, se je dnevni red hitro porušil in se prepustil spontanim spremembam, torej spet: naključju.) Toda za govorniškim odrom se nekako nisem mogel otresti tesnobnega občutka, da prevod ni pripomogel k večjemu razumevanju, temveč zgolj neodobravanju. »Bojim se, da sem bil edini, ki je zares razumel, kaj si hotel povedati,« mi je po dogodku rekel Sergej. V dvorani da so bili namreč sami konservativci, saj so predstavniki liberalnih revij povabilo iz protesta menda zavrnili. Moj občutek je torej izviral iz tega, da poslušalci niso mogli verjeti svojim ušesom – da jaz nisem imel pojma, koga naslavljam, in da organizatorji niso imeli pojma, koga so povabili in čemu.

Ko smo torej govorili o literarnih revijah, smo v resnici govorili bolj o razliki med konservativci in liberalci, ne pa o razliki med dobro in slabo literaturo, kajti dobra literatura je patriotska in samo patriotska literatura je dobra, zvesto zavezana že omenjeni ruskosti, po možnosti skladna še z načeli pravoslavnega socializma, ki bo – po mnenju nekaterih prisotnih – Rusijo popeljal v prihodnost. Kot je bilo slišati, je takšna literatura pogosto celo delo ideoloških grafomanov, ne pa pisateljev, kar je z uredniškega stališča očitno nizka cena za ustreznost.

V kolikšni meri je za literaturo pomembna neka specifično ruska kvaliteta, sem vprašal tudi Tatjano Bulatovo, pisateljico in predavateljico iz Uljanovska, ki je pred kratkim odprla svojo literarno agencijo. Strinjala se je, da je omenjena ideološka grafomanija na neki sprevržen način celo podprta, medtem ko je sama prišla do drugačnega spoznanja: »Mi poskušamo razumeti svojevrstnost vsakega avtorja. In lahko mi verjameš, da onkraj literature, zavezane patriotizmu, v Rusiji sploh ni toliko kupcev, ki bi potrebovali nekaj specifično ruskega. Bolj kot na vrednostne lestvice se osredotočamo na potrebe bralcev, ki so danes drugačne.« In lahko si tudi predstavljam, da je bralcev katerihkoli že kriminalk tudi v Rusiji več kot tisoč, kar bi menda ustrezalo številu naročnikov, s katerim se lahko pohvali samo ena ruska literarna revija.

»Stari so neverjetno nestrpni,« mi je nekoč pripovedovala neka lokalna pesnica, ki noče biti imenovana. »Na družabnih omrežjih se oglašajo z jedkimi, sovražnimi komentarji zoper liberalne pisatelje, ki niso samo napadalni, temveč tudi podli in osebni.« Ne bi si bilo težko predstavljati, da je med njimi tudi Valerij Hatjušin, militanten starejši urednik z revije Molodaja gvardija (izhaja od leta 1922 in ima tistih slavnih tisoč naročnikov), ki je kot odziv na teroristične napade septembra 2001 menda priobčil verze, v katerih pravi, da bi tudi sam z letalom najraje poletel naravnost v Belo hišo. 

Najprej sveža marelica, potem vodka: kjer je patriotizem, je tudi dobra literatura. Pavla Soldatova na nastopu ne zmede nič razen tujca v občinstvu.

Po dogodku na srečanju urednikov sva s tolmačko pisateljskim kolegom slepo sledila v sobo, v kateri so ženske že nemirno pogrinjale mize, na katerih so se od nikoder nenadoma znašle steklenice vodke, marelice, narezek in slavnostna torta. Uprizorili smo klasično srečanje pisateljskega sojuza, torej eno tistih, na katerih si vsak vzame toliko časa, kolikor ga potrebuje za svojo zdravico, sestavljeno iz niza anekdot, ki služijo učvrščevanju mitologizacije, seveda skupaj z deklamiranjem (lastne) poezije, tokrat pa celo pevsko točko nekega lokalnega estradnika. 

»Od celotnega omizja,« je v svojem lajajočem ritmu in z dvignjenim kazalcem dramatično pridigal naš vrli urednik, »je samo ena oseba imela čast objaviti v naši reviji, in to v času najstrožjega urednika, ki je bil tako spoštovan, da si ni nihče upal niti sesti na njegov stol!« S pogledom, ki je dal za hip slutiti, da so bili takrat tudi oni še nekoliko mlajši, se je obrnil proti ženski na drugem koncu mize. »Vsi so se ga bali,« je rekla, »ampak midva sva imela kemijo. Rekla sem mu, da je cepec, on pa meni, da sem čarovnica. Potem sva pila vodko in moja pesem je bila res objavljena. Nekoč se mi je zazdelo, da za njim vidim črn oblak. To me je navdalo z zloveščim občutkom. Nekaj dni kasneje je res umrl.« Malo zatem sta kemijo razvijala tudi z našim urednikom, ko sta odmaknjena od mize stikala glavi na njeno najnovejšo knjigo.

»Med mladimi pisatelji preprosto ni več nobene povezanosti,« mi je v Moskvi razlagal Ilja Eš, tudi sam pesnik, »ali pa jaz zanjo preprosto ne vem.« Ilja bo kmalu izdal pesniško zbirko, izšla bo pri založbi Tango Whiskeyman (ime iz komada skupine Can), ki jo je mimogrede ustanovil neki njegov prijatelj, ko ni našel boljše možnosti za izdajo svoje poezije, pa je postal založnik še za druge somišljenike. Podobno se je zgodilo tudi z nekaterimi drugimi založniškimi podvigi, ki so se začeli in končali z dejstvom, da so jih morali sodelujoči sami financirati. »Kako se potlej sploh poznate med sabo? Kje se berete?« me zanima, saj Ilja med drugim pozna – in ceni – tudi poezijo ene izmed mojih sogovornic iz Uljanovska. »V Rusiji se lahko zgodi, da tudi najbolj znani pisatelji znotraj literarnih krogov pravzaprav sploh niso znani,« je Ilja opisal enega izmed številnih paradoksov ruske literarne ne-scene. 

Ker nisem nehal vrtati, mi je naštel nekaj literarnih revij oz. projektov, pri katerih se mu sodelovanje ne bi štelo v škodo: Vozduh, Translit, Nosorog, Polutana, Vavilon, Ogi. (Kasneje sem izvedel, da so nekateri med temi projekti povezani s pesnikom Dmitrijem Kuzminom, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini in ki je za slovenski prevod uredil antologijo sodobne ruske poezije.) Ruski sodobni pesnik in aktivist Kirill Medvedev, preveden v angleščino, je menda iz razočaranja nad založništvom že pred časom začel objavljati samo na družabnih omrežjih, a danes tudi to ni več produktivno. Urednica tukajšnje literarne revije Simbirsk Elena Kuvšinnikova je ponovila znano dejstvo: »Svoja dela nam pošiljajo številni mladi avtorji, vendar mnogih izmed njih ne zanima uredniški odziv, temveč hočejo nemudoma izvedeti, kdaj bo njihovo delo objavljeno.«

Nekoliko drugačno stališče zavzema Pavel Soldatov, pesnik, predavatelj in organizator dogodkov, ki je imel v času mojega bivanja v Uljanovsku vsaj tri nastope, od katerih sem dva obiskal tudi sam. »Vodi me zgolj načelo užitka,« mi je povedal. »Nisem del nobene literarne skupnosti in me tudi ne zanima. Nimam potrebe po kakršnemkoli literarnem polju, v tem pogledu sem povsem samozadosten. Briga me za objave ali priznanje drugih pisateljev. In isto velja za kritiko.« Recimo, da je uspeh njegovih spontanih in energičnih nastopov bržkone torej povezan torej s tem, da je ves čas v tesnem stiku s publiko – v glavnem njegovimi študenti, kolikor sem uspel razumeti –, in torej ni zgolj posledica egoizma ali provincialne nonšalance, lastnostih, na katerih bi bilo literarno skupnost težko zgraditi, četudi znotraj nobene literarne skupnosti nista ravno neznanki.

Da se je moralo prav na srečanju literarnih revij ponovno potrditi, kako hitro so ljudje pripravljeni zanetiti grmade za nevtralizacijo domnevno škodljivih tujkov, je žalosten dokaz tega, da se možnost svobodne izbire marsikomu prikazuje zgolj kot grožnja nevzdržne negotovosti, ki jo prinašata odgovornost in odprtost za drugega. Medvedev v svojem znamenitem eseju »Moj fašizem« iz leta 2004 piše, da je ruski nacionalistični logocentrizem preprosto smešen, medtem ko ga številni drugi dojemajo preprosto kot zamenjavo za Leninovo socialistično ideološko zahtevo med patriotizmom, nacionalizmom in šovinizmom.

Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo. Toda bolj zaskrbljujoče je, da to za mlajše avtorje pomeni skoraj popolno odsotnost vsakršne alternativne infrastrukture, za katero se zdi, da bo potrebovala še precej časa, preden se bo uspela vzpostaviti. Brez nje se literarno polje ne more konsolidirati in profesionalizirati, ustvarjalci pa se ne morejo opolnomočiti, saj je ustvarjanje v prostoru, v katerem pisatelji drug drugega ne poznajo, omejeno na nekritično pisanje za predal, potisnjeno na rob zgodovine. Literatura je s tem povsem izločena iz družbe, ki najbolj od vsega potrebuje prav svobodo izražanja, torej ravno ideološko subverzijo skozi rekontekstualizacijo in preboj onkraj neuporabne zasebnosti poezije, ki lahko pisanje v Puškinovem jeziku končno zamenja za pisanje v ruskem jeziku oz. kateremkoli jeziku Ruske Federacije.

Večer je v Uljanovsku čas za piknik na travi in kontemplacijo reke Volge, ki je z akumulacijskimi jezeri potopila številne naselbine. Prebivalci so še posebej ponosni na dva mostova, ki povezujeta stari in novi del mesta na dveh bregovih.