Opevanje in prikrivanje
Pankrt pri ruski tašči (4)
Andrej Hočevar
Če bi kdo pomislil, da v ruski kulturi ni prostora za literaturo, posebej poezijo, se ne bi mogel bolj motiti. Nič ni namreč dlje od resnice. Ne nazadnje, poezije, kot je menda rekel Mandelštam, nikjer drugje ne jemljejo tako resno, da bi zaradi nje ubijali, kar pa seveda še ne pove ničesar o njeni kvaliteti. V šestdesetih, ko je obiskal Sovjetsko zvezo, se je nad pomembnostjo, ki je bila pripisana poeziji, menda navduševal tudi Allen Ginsberg. Literatura je v Rusiji mitologizirana, o pisateljih se govori kot o nacionalnih herojih.
Nekoč mi je neki mladi pesnik in novinar iz Jakutska v sibirski Republiki Saha na moje začudeno vprašanje o tem, kaj sploh pomeni »narodni pesnik« (sintagma, ki so jo vsi nenehno imeli na jeziku) in zakaj bi kdo to hotel postati, odločno odgovoril: »Vojak, ki si ne prizadeva postati general, ni dober vojak.« Da je brez oklevanja izbral ravno to primerjavo, bržkone priča o tem, da povezava med literaturo in vojsko izvira iz dejstva, da obe služita državi. O tem sem povprašal tudi Dimo, lokalnega kiparja, ki je bil seveda drugačnega mnenja. Po njegovem je to prezira vredna praksa, češ da ta menda uradni naziv pomeni predvsem, da se spajdašiš s Putinom, česar pa si pravi umetnik nikoli ne bi smel dovoliti, torej povezave s politiko, posebej takšno.
Po drugi strani nič ne bi bilo dlje od resnice kot misliti, da so v podoben status povišani tudi sodobni pisatelji. Ne nazadnje ima Rusija že tradicijo zapletenih odnosov s svojimi ustvarjalci, tudi na svoj način spet mitologizirane izgnance in njihov kanon, pa zgodovino pobegov in vrnitev od denimo Lenina do Cvetajeve, pa prostovoljno izgnanstvo Majakovskega, potem večno vprašanje primernosti, ki je vedno vprašanje primernosti za koga itd. Kakorkoli že, poezija je prisotna – če že ne kot neka posebna scena (po mojih izkušnjah vsaj ne v Uljanovsku), potem zagotovo v ruskih srcih. Kar je pravzaprav del problema.
Ko sva se s Serjožo, upokojenim arhitektom, nekoč sprehajala skozi gozd in sem mimogrede pokazal proti neki brezi, se je moral za trenutek ustaviti, da si je v brk zrecitiral neke bržkone znamenite verze o tem simbolu Rusije. Rusi so očitno še posebej občutljivi na to zamaknjenost, ki jih v hipu tako scela prevzame, da je poezija edino zdravilo. Primerov, ko je ob kakšni situaciji nekoga neko čustvo tako preplavilo, da je moral na glas zrecitirati par verzov, je bilo še več. Naj gre že za rusko dušo, šolsko vzgojo ali instrumentalizacijo literature kot vzvoda ideologije, so številni Rusi očitno ohranili čvrsto povezavo z arhetipi, ki jih po potrebi hitro prepoznajo, se z njimi poistovetijo in z njihovo pomočjo dosežejo, da jim odleže.
Včasih je zadostovalo samo izgovoriti besedo »pesnik« (ki gre meni še posebej težko z jezika, kadar se moram k njej zateči zato, da bi nekomu popreproščeno povedal, s čim se ukvarjam, malo tudi v strahu pred diskriminatorno reakcijo, zaradi katere kdo včasih tudi poenostavi odgovor glede svoje domovine), pa so se od nekod ob omembi tega ali onega klasika že zaslišali verzi. »Ste rekli pesnik? ›O Vrba, srečna draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta!‹« Najbrž bi se marsikomu v tej situaciji na čelu napisalo, da v mislih prav gotovo ni imel tega, da sta esencializem in getoizacija žaljiva, a kaj bi se prerekali, nihče ni nedolžen, še najmanj avtor teksta, kot je tale.
Povsem jasno je, da se kaj takšnega s sodobnimi verzi niti ne bi moglo zgoditi. Pa ne samo zato, ker bi bila sodobna poezija neoprijemljiva, disruptivna, ker nima mnemoničnih sidrišč v metru in rimi, najbrž niti ne zgolj zato, ker ni del učnega programa, temveč tudi zato, ker se iz vseh omenjenih razlogov ne pusti instrumentalizirati. So tudi srečne izjeme (fijuuu, gobica) in še bolj številni nesrečni primeri izpraznjenega ponavljanja starih vzorcev. Ni čudno, da so v začetku vsi nedorasli Prešerni in Puškini. Saša je lepo povedal, da lahko Puškina, ki ga pač vsi poznajo, zares berejo in razumejo samo tisti, ki imajo nekaj več življenjskih izkušenj.
Toda del problema splošne recepcije poezije ni samo pomanjkanje zanimanja in infrastrukture, ki bi številnim (mladim) ustvarjalcem omogočala boljše delovne pogoje in večjo prepoznavnost, ampak tudi vedno novi načini za perpetuiranje in izkoriščanje istega vzorca. Že večkrat sem denimo slišal izjavo in tudi sam doživel, da je bil ruski prevod kakšne poezije slišati »značilno rusko« (beri: je nagovoril naše stereotipe), kar je bilo vendarle nekoliko čudno, če sem lahko v živo slišal najprej avtorjevo branje in nato še prevajalčevo oz. interpretovo, ki je z vzneseno odrsko interpretacijo povsem povozilo ali kar zgrešilo izvirnik, ki je mogoče nastal v povsem drugačnem kontekstu, z drugačnimi nameni. Vsak prevajalec ali zgolj bralec je pač vedno v nevarnosti, da te namene in kontekste spregleda, kar seveda ne zmanjša občutka krivice, izdanosti ali nerazumljenosti, kadar se to res zgodi, in ta občutek se hitro sprevrže v jezo ali sovraštvo, če se mu primešajo še predsodki. Denimo, da je to samo pričakovano in skladno s tradicijo slavnih bardov in njihovih modernejših inkarnacij, kot je bil denimo (politično neškodljivi) Andrej Voznesenski, ki je menda nastopal pred polnimi stadioni, kar je navdihnilo tudi velikopotezno branje beat generacije v polni Royal Albert Hall leta 1965, ko se je Ginsberg vrnil iz Sovjetske zveze.
Nemogoče je, da torej ne bi marsikdo (sodobne) poezije povezal tudi s patetičnimi videi Ah Astahove ali Vere Polozkove, kako recitirata ob glasbeni spremljavi, ki po družabnih omrežjih beležijo tudi več milijonov ogledov in za kateri sem tudi jaz moral izvedeti že takoj prvi večer.
Že slavni režiser in igralec Konstantin Stanislavski je v svojih spominih opisal, kako odvratno se mu zdi predpisano recitiranje poezije, ki domnevno ustreza predstavi o njeni muzikalnosti. Ko pravi, da ni nič bolj groznega od napravljenega branja poezije, kot ga na koncertih uprizarjajo »nežne ženske v lahkih oblekicah«, pomislim, da sta zgoraj omenjeni nemara del iste tradicije, ki se nadaljuje tudi od »poetese« Bele Ahmaduline. Da gre za trend, sem se lahko en teden kasneje prepričal tudi v živo, ko so na velikem odru poletnega festivala v Samari z isto patetično klavirsko spremljavo recitirali verze iz srebrne dobe, le da sta tokrat nastopala moška. Načeloma smo se vsi zgražali, vendar pa je Aljona Titova, koordinatorica Unescovega programa, dodala, da lahko, če bo poezija le dovolj prisotna, iz tega vendarle nastane tudi kaj dobrega.
Dolgo peščeno obrežje v Samari, kjer poteka tudi Volga fest. Del festivala, ki še najbolj spominja na mariborski Lent, je tudi Bukfest z mizo za nastopajoče na trati in nekaj stojnicami. Podoba reke Volge je v Uljanovsku povsem drugačna: dostop do betonskega nabrežja po strmem zaraščenem bregu je težaven, predvsem pa zanj niti ni posebnega razloga.
Na literarnem delu pisane festivalske promenade ob dolgi peščeni plaži ob reki (ki je v Samari povsem drugačna kot v Uljanovsku, ker je bolj podobna sami sebi), kjer je nekaj založb postavilo stojnice s knjigami, je tistega dne na travi pod drevesi svoje delo predstavljala Nina Daševska, pisateljica za otroke in mladino. Omenila je, da posebej mladi bralci potrebujejo vedno nove, sveže knjige, kar je bilo slišati kot nedvomno smiselna prodajna strategija. »Današnja mladina je drugačna,« mi je po dogodku povedala, »mladi starim preprosto ne verjamejo več. Današnji svet se hitro spreminja. Mladi potrebujejo knjige, v katerih ga bodo prepoznali, se z njim poistovetili. Zato stare knjige prejšnjih generacij niso več primerne.«
V posttranzicijskih državah je tak odnos do literarnega izročila nedvomno še dodatno zapleten, saj je treba upoštevati tudi ideološke razsežnosti denimo sovjetske literature za otroke in mladino, ki je seveda zastopala povsem drugačne vrednote. Mogoče je treba stališče, da otroci resnično potrebujejo nove knjige, napisane v njihovi sodobnosti, razumeti v širšem družbenem kontekstu: torej ne nujno zgolj v luči hitrega zadovoljevanja potreb sodobnega potrošnika, temveč še bolj kot skrb za njegovo družbeno omiko, ki ni več odvisna denimo od ideoloških valilnic komsomolov.
Saj v nekem smislu verjetno drži tudi, da zgolj opevanje domnevnih lepot Volge prikriva denimo spomin na hudo lakoto ali krivice, ki so v preteklosti prizadele tukajšnje poljedelce, da pomeni opevanje teh lepot spet vrnitev v neko mitologizirano preteklost, ki ne more pričati o tem, kako so Stalinove – in kasnejše – ideje v razširjeni Volgi za vedno spremenile podobo Povolžja, ki je zdaj bolj niz akumulacijskih jezer. Zaradi hidroenergetskih načrtov je denimo Kujbiševo akumulacijsko jezero, to »morje« na Volgi, v drugi polovici 50. let prejšnjega stoletja pogoltnilo številna naselja in spremenilo bregove. Tako je nastal denimo Toljati, ki je preprosto nadomestil potopljeni Stavropol na Volgi, podobno je nastal tudi Žiguljovsk z nekoč največjo hidroelektrarno na svetu.
Zaradi iste logike, ki se najraje sklicuje na čim manj oprijemljive ideale v funkciji vzdrževanja in romantiziranja nekega ideološkega diskurza, se lahko v nekem lokalnem muzeju pojavi razlaga, da je slavni slikar Ilja Repin prišel k Volgi iz navdušenja nad lepotami njene pokrajine, ne pa zato, ker je v Peterburgu opazil bedo delavcev na baržah in odšel v vasico Širjajevo, da bi njihovo težko življenje bolje spoznal in ga upodobil na znameniti sliki.
Če je poezija torej omejena na kanoniziran korpus besedil s patino in patosom zgodovine, ki izgublja stik z resničnostjo, potlej seveda drži, da mladina potrebuje nove knjige, med drugim prav zato, ker se o nekaterih temah nekoč sploh ni govorilo ali pisalo. »Mladi pogosto nimajo nobene opore, ki bi jim pomagala razumeti njihovo lastno stisko,« mi je povedal Aleksej Olejnikov, avtor grafičnega romana o Sonji iz 7. b, ki se je pridružil mojemu pogovoru z Nino. Zdi se mi, da so na ozadju miselnosti, da hočemo za mlade samo najboljše, mladi lahko hitro tarča ideologije, medtem ko so lahko odrasli za nekaj dobrega prikrajšani – verjetno si tudi odrasli zaslužijo dobro literaturo, ki ni niti omejena na enega samega kanoniziranega avtorja niti ni vzniknila iz hipnih potreb potrošništva. Bralna kultura seveda ni vezana samo na mladoletne in se tudi ob zvoku šolskega zvonca ne prekine. V tem smislu je del širšega izobraževanja, ki pomeni dobesedno naložbo v boljšo prihodnost na ramenih (zaenkrat neobstoječega?) srednjega razreda.
»Ti torej bereš Puškina in Karamzina?« vprašam Alekseja.
»Ja,« odgovori, »ampak jaz sem učitelj.«
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.