Tujec je ogledalo

Na letu iz Uljanovska v Moskvo, kamor so me povabili na neki literarni festival slovanskih literatur, sem bral zgodbe Ljudmile Petruševske (r. 1938), zaznamovane s svojevrstnim suhim humorjem, ko sem v prevajalkinem uvodu naletel tudi na podatek, da ena izmed njih zaradi cenzure ni mogla iziti drugače kot v samizdatu, neka druga pa je iz istega razloga najprej izšla v nemškem prevodu. Če že kaj, bi se verjetno strinjali, da so te zgodbe – z našega stališča? – še kako ruske oz. da sovjetskemu vsakdanu nastavljajo ogledalo, ki je zaradi morebitne izkrivljenosti samo toliko bolj zvesto resničnosti. Mogoče pa bi se lahko celo spraševali, ali ni prav ustreznost zahodni predstavi o tem, kakšno podobo resničnosti bi moralo odsevati to ogledalo, poglavitni razlog za izdajo prevodov, ne glede na to, ali je ta predstava ustrezna ali ne, ker pač ustreza predsodkom nekega literarnega trga.

Cenzurirano knjigo sem prvič v živo videl prav v Uljanovsku. V hiši, v kateri je živel Lenin, preurejeni v muzej, je pod steklenim pokrovom razstavljena neka knjiga, napisana v verzih, odprta na strani, kjer je nekaj vrstic nadomeščenih zgolj s pikicami. Čeznje je nekdo, ki je besedilo očitno moral poznati, s svinčnikom dopisal izvorno vsebino. 

Cenzura je seveda vedno v službi vladajoče ideologije, ki misli, da je v njeni službi tudi vsa literatura. V zadnjem času je v kakšnem pogovoru z različnimi sogovorniki večkrat naneslo, da smo se vsi strinjali v ugotovitvi, da se literatura lahko deli samo na dobro ali slabo, vendar so nekatere druge izkušnje zamajale moje naivno prepričanje oz. predsodek, da je to samoumevno in del … prevladujoče kulturniške ideologije, kajpak liberalne, ki strogo loči med vlogo cenzorja in urednika. Zato se zdi ironično, da je bil kot cenzor nekaj časa zaposlen tudi uljanovski domačin Gončarov – torej sam pisatelj –, ne glede na to, koliko škode je v času svojega delovanja z objavo »sumljivih« del mogoče zadal nadrejenim čuvajem dobrega okusa. Solženicin je nekje omenil, kako je bil trdno prepričan, da v življenju ne bo videl niti ene svoje vrstice v tisku in kako se jih je iz tega strahu pomišljal komu sploh dati v branje, pa je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado. Povedna je tudi znana geneza drame Dnevi Turbinovih Mihaila Bulgakova, ki ni mogla biti uprizorjena pod prvotnim naslovom (Bela garda), ki ji je bilo treba na zahtevo cenzorjev spremeniti prizor, ki bi utegnil povzročati nelagodje ob spominu na dejanja Rdeče armade med državljansko vojno, in ki je bila nato še prepovedana, dokler je ni – na izrecno prošnjo Konstantina Stanislavskega – ponovno odobril šele Stalin osebno. Mimogrede, Walter Benjamin je v svojem moskovskem dnevniku iz leta 1926 komentiral, da je igra »odvratno provokativna« in neodobravanje komunistov povsem utemeljeno.

Po drugi strani, kot sem prebral na veliki pregledni razstavi Repinovih del v Moskvi, je Pavel Tretjakov, zbiralec in bogataš, po katerem je poimenovana prav taista znamenita galerija, Repinu ob sliki »Procesija v Kursku« menda predlagal, naj namesto neke starke naslika deklico, češ da bo to bolj spodbudno tudi za mlado publiko, saj ne bo pričalo zgolj o zaostalosti, temveč bo ponujalo tudi upanje za prihodnost. Če bi bil njegov nasvet cenzorski, ga Repin ne bi mogel zavrniti, tako pa ni njegovo vztrajanje pri prvotni zasnovi bržkone v ničemer bistveno spremenilo nadaljnje usode umetniškega dela. 

Toda razkol med liberalnimi in tradicionalističnimi ustvarjalci je tudi v 21. stoletju, vse kaže, globlji in bolj zaskrbljujoč, kot se zdi na prvi pogled. Ne samo, da sem v zadnjih letih v Rusiji že slišal pokroviteljske izjave, kot je: »Ah, on gotovo piše vers libre,« ki so bržkone služile ideološkemu omalovaževanju. Pred nekaj leti sem v Jakutsku prejel izvod revije s prevodom neke moje daljše pesmi, ki pa je bila iz neznanega razloga skrajšana približno na polovico … 

Spontani nastop verjetno najmlajše obiskovalke nočne literarne vožnje s tramvajem je okrepil vtis, da se kultura ne more zadovoljivo razvijati in profesionalizirati, če se mora prilagajati napačni publiki.

V Uljanovsku sem nekega večera sodeloval na zelo simpatični pesniški vožnji s tramvajem. Pesniki so brali na treh vagonih, ki so drveli skozi toplo poletno noč (mimogrede: tam tako rekoč vse tramvaje vozijo ženske), in še na vmesnih postajališčih, na katerih je Saša sredi ceste odprl pokrov svojega avtomobila in s ščipalkami priključil kable ozvočenja kar na akumulator svojega avtomobila. Bilo je že dolgo po risankah, mimo je šel klošar s steklenicami v otroškem vozičku, ljudje na drugem koncu trga so na prostem popivali, kar je tukaj menda tvegano početje. Odločil sem se, da namesto nerazumljivih preberem raje neke sproščene, bolj pripovedne pesmi. A s tem sem spravil v zadrego vsaj Danilo Nozdrjakova, mladega lokalnega pesnika, ki je bral prevode, saj jih je sproti samoiniciativno cenzuriral in se namesto nekaterih besed samo narejeno odkašljeval. 

To je bržkone še en dokaz, da je meja, ki loči cenzuro od dekoruma in politične korektnosti, res tanka, in Rusi si očitno zelo prizadevajo, da bi ostali na pravi strani. Na plakatih najdeš znak, ki pove, za katero starost je vsebina primerna, isto povejo v reklamah po radiu. Denimo tukajšnja literarna revija Simbirsk je primerna za bralce nad dvanajst let, tako piše vsaj na tisti številki, ki mi je prišla pod prste. Mogoče lahko razumem, zakaj je nekaj primerno zgolj za odrasle, ne pa za mladoletne, vendar pa se mi zdi, da je takšno dlakocepstvo posebej pri literarni reviji, ki po mojem pač ni namenjena otrokom, bržkone spet znamenje mentalitete, ki kulture ne razume kot nekaj avtonomnega in odprtega, temveč si prizadeva, da bi jo čim bolj poenotila s pričakovanji neukega ali vsaj nestrokovnega ljudstva, ki se najbolj od vsega boji izzivov. Toda visoke umetniške zahteve, ki niso združljive niti z amaterizmom niti s folklorizmom, še niso isto kot elitizem. Ali potlej tudi mesto samo ni primerno za otroke, ker je neka sicer zelo informativna in smiselno urejena monografija o njem ocenjena za dvanajst let in več? Le kaj je lahko v knjigi o mestu, česar ni že v mestu samem? Katero resnico je treba povedati na glas, da ni primerna za vsa ušesa?

»To je še ena izmed nesmiselnih idej,« je komentiral Sergej, »ki jih vlada samovoljno uzakonja.« Kako deluje ocena primernosti, sem potem izvedel še na konkretnem primeru sličice, ki z geometrijskimi znaki aludira na ruski zapis neke »neprimerne« besede. »Ne moreš reči, da je to samo za polnoletne, obenem pa tudi ne moreš reči, da je primerno za otroke,« je nekdo komentiral. To po mojem presega meje politične korektnosti, zato bi si seveda rad predstavljal, da se pisatelji tej praksi ravno s poudarjanjem razlike in vztrajanjem pri avtonomnosti umetnosti aktivno upirajo.

Nakar sem nekje izvedel, da je bila še pred nekaj leti skupina Laibach v Rusiji menda na črni listi, njeni nastopi v javnosti prepovedani.

Težava je v tem, da svoboda ni vedno praktična. Vsaj ne za vse. Nekega večera smo na Serjoževi dači zobali pri sosedu dimljeno ribo, pili doma varjeno pivo in nazdravljali s samogonom, ko je babuška Lušenka mimogrede navrgla, kako je bilo v sovjetskih časih za vse poskrbljeno. Podobno je rekla Irina, ki me je ogovorila na avtobusu in omembo mesta, kamor sem se vračal, takoj sama povezala z Leninom: »Polovica mojega telesa je za, druga je proti.« Podobno o odnosu do Stalina kažejo tudi statistike. Dima je rekel, da je rusko ljudstvo potrebovalo Stalinovo trdo roko (pun intended). Zdi se, kot bi bili služba in hruščovka za marsikoga vredni več od svobode govora in tiska. Kako to, da še vedno nimamo rešitve, kako imeti oboje? In kdo sme igrati razsodnika? Po branju Petruševske (zgodbo »Čas je noč« pripoveduje pesnica z očitno aluzijo na Ahmatovo – »največjo pesnico,« kot reče) postane dvoumno celo to, kdo sme izraziti sočutje, ne da bi izpadel pokroviteljsko. Kako to, da ne dojamemo pomena kulture onkraj nacionalnih ali ekonomskih interesov? In ali ni krivica zahtevati tudi, da se zgodovina sama zaraste in da se telo ljudstva loči od telesa njenih ran?

Ne nazadnje, mogoče tudi tista »ruskost« pravzaprav ni nič drugega kot na esencializem obsojena obramba iz strahu pred neobstoječo nevarnostjo drugačnosti. Ruska duša, z okcidentom v zavesti in orientom v nezavednem, ali pa Churchillova neslavna uganka v uganki v uganki, krznene kučme na fotografijah z odprtja prvega McDonald’sa v Sovjetski zvezi ali katerikoli drugi mistični predsodek, ki oscilira med drugačnostjo in posebnostjo … V tem kontekstu izpade izjava Ilje Kabakova, menda enega izmed najdejavnejših ruskih kritikov, da namreč ruska literatura sploh ni »eksotična«, češ da pripada pravzaprav evropskemu, torej zahodnemu izročilu, bržkone radikalno, celo izzivalno, če pomislimo, da je s tem nenadoma oropana svoje domnevne specifike.

Nekega večera smo se z Olgo in Natašo dobili v studiu Dmitrija Potapova, kjer se je ruska duša z vsakim požirkom vina glasneje oglašala. Dmitrij je kipar, osredotočen na delo z lesom, ki ga najprej mojstrsko obdela, nato pa pogosto še pobarva in doda teksturo, ki spominja prej na kamen. Police ima polne svojih kipcev, različnih figur od viteške glave, ki jo zakriva velika črna krogla v ptičjem kljunu, do aktov, ekspresivnih obrazov ali bolj metafizičnih pojav. Neki kipec predstavlja dva bolj ali manj enaka človeka v bitki z nekakšnimi nazobčanimi kopji, ki med ščitoma prav tako držita podobno kroglo. Spomnil sem se na Giacomettijev kipec, ki kot da v rokah nekaj drži, čeprav ni tam ničesar, medtem ko imajo, nasprotno, Dmitrijeve skulpture nekaj tam, kjer ne bi smelo biti ničesar. Ko sem mu pokazal dela Jakova Brdarja, sploh ni bil navdušen, nasprotno pa Giacomettija ni mogel prehvaliti in se je strinjal z mojo interpretacijo. »Ruska duša trpi in nič ne reče! Nekdo jo vedno poskuša omejiti, ampak ona se nikoli ne odpove sanjam o svobodi!« Če ni bilo v igri bolj neposrednega vira nadvlade, je za omejevanje vedno lahko krivila usodo, če pa se ji je na pot postavil kakšen tiran, denimo Stalin, pa se je lahko še vedno tolažila s tem, da so vsi tirani v srcu pravzaprav umetniki. 

Ko se je naše druženje, podloženo z vero v umetnost in vdanostjo v brezupno usodo, navdušeno zapletalo v vedno nove teme, ki jim nismo znali priti do dna, se mi je končno posvetilo, kako neslavno sem podlegel genialnemu vplivu ruske duše: vsako moje vprašanje je v odgovor dobilo le novo, še bolj zagonetno vprašanje in bolj ko smo se oddaljevali od prvotne teme, bolj vzneseno smo se lotevali novih, saj smo začenjali čutiti, da naše besede čedalje bolj preseva medla svetloba razsvetljenja. Združeni pod svodom ruske duše smo se naenkrat vsi razumeli, in to ne glede na jezikovne ovire.

Komunizem je sedem desetletij težil z izobraževanjem, pravi kipar Dmitrij Potapov, zato ljudje ničemur več ne verjamejo. Zdaj je tudi njemu vseeno; ni njegova naloga, da bi ljudi izobraževal glede kulture in umetnosti ali poskušal kaj spremeniti, razlaga, pa ni jasno, ali je vdan v usodo, razočaran ali razsvetljen.

Kadar me je torej kdo vprašal, kaj si mislim o Rusiji, se mi je največkrat zdelo, da si o Rusiji mogoče sploh nič ne mislim. Da si kvečjemu kaj mislim o ljudeh, ki so me prijazno povabili, da z njimi obedujem, ali se prijazno odzvali mojemu povabilu, da obedujejo z mano. Kajti kdo pa sploh sem jaz, da bi moralo koga zanimati, kaj si o vsem tem mislim? Tudi ruski slikar Viktor Pivovarov (r. 1937) je v svojih spominih zapisal, da o Rusiji kot takšni nima sploh nikakršne predstave, ker je zanj resnična edinole Moskva.

Rusija je sicer ogromna, vendar se zdi, da je bil skozi zgodovino eden izmed njenih glavnih izzivov prav to, kako bolje prisluhniti raznolikosti glasov vseh narodov in jih povezati v odprt forum. Ta bogata in zaradi političnih konfliktov pogosto problematična mešanica narodov, jezikov in izročil je nekaj, o čemer se v Evropi nemara ne govori dovolj, med drugim zato, ker tudi Rusija sama raje projicira videz enotnosti kot pa plemenske mešanice. Če pustimo ob strani posamezne narodne folklorne prireditve (že omenjeni Sabantuj ni edina), se je mi ta narodna raznolikost razkrila šele postopoma. Sogovornike sem moral o njihovih družinah vprašati direktno, vendar so vsi brez obotavljanja odgovorili: županov namestnik Mihail Sičev, ki nas je sprejel v svojem kabinetu, ima čuvaške, nemške, ruske in mordovijske korenine; Lena, ki nas je spremljala z dobrodošlim tolmačenjem, ima poljske, nemške, ruske in mogoče francoske korenine; Aljona ima sicer ruske prednike, vendar pa je bila neka praprababica verjetno bojarskega izvora … 

Konec koncev je na takšna vprašanja v resnici nemogoče odgovoriti: vsakršno mnenje bi izhajalo iz pristanka na esencializem pogleda, na katerega je obsojen vsak tujec, ki – zaradi vprašanja, ki je tudi samo vnaprej zamejeno z esencializmom pričakovanega odgovora – ne more biti nič drugega kot to: tujec, ki se lahko izraža samo s pozicije, ki mu je odmerjena. Torej ne kot polnokrvna oseba s svojo čustveno prtljago, ki lahko ima svoje mnenje, ne more pa dajati dokončnih odgovorov. Predstava o »Zahodu« je v tem primeru seveda ravno tako podvržena esencialističnim projekcijam ali pričakovanjem, ki nimajo nujno nobene zveze niti z navidezno črto na zemljevidu, še manj s konkretnim sogovornikom. Zato je tujec vedno ogledalo, njegova izkrivljena, tuja drugost posledica poljubnih projekcij, o katerih lahko on sam samo molči, da se v njem same od sebe postopoma izrišejo. Bolj ko je kdo vztrajal pri svojem vprašanju, bolj jasno se je odgovor zarisoval v odsotnosti odgovora.

»Če hočeš, da Rus zapre kljun in te posluša,« je rekel Dima, »ga moraš samo začeti hvaliti.«