Literatura lahko destabilizira in zaplete način, kako razumemo status žrtve

O literaturi, privoljenju in politiki smo se pogovarjali z Alenko Ambrož, avtorico majskega gostujočega eseja z naslovom »Privoljenje in literatura«.

Leta 2021 ste na pariški École normale supérieure doktorirali iz filozofije prevajanja. S kakšnimi vprašanji ste se ukvarjali v doktorski nalogi?

Zanimalo me je, na kakšne načine lahko prevajanje razumemo kot politični odnos. Moje izhodišče je bilo delo Edouarda Glissanta, karibskega filozofa, pesnika in pisatelja, ki je v prevajanju videl izhod iz določenih političnih zagat današnjega časa, predvsem tistih, ki so vezane na kolonialne načine vladanja. Kolonializem je v nekem smislu zanikanje možnosti prevoda. Prevajanje predvideva recipročnost, odprtost do drugega, za neobremenjeno izkoriščanje pa potrebujemo vero, da je drugi radikalno drugačen od nas, da z njim izmenjava ni mogoča. V pesmi »Beli privilegij« to dobro povzame Kyla Jenée Lacey: »Naučili smo se vaše francoščine. Naučili smo se vaše angleščine, nizozemščine, španščine, portugalščine. Od nas se niste naučili ničesar, oklicali ste nas za neumne.«

Jezikovna razlika je sicer vedno vzbujala sum in ponujala izgovor za nasilje. Stari Grki so grščino izenačili z logosom, razumom, in govorce drugih jezikov oklicali za barbare. Izkušnje z zatiranjem na podlagi govorjenega jezika ali naglasa imamo tudi v našem prostoru. A v času kolonialne ekspanzije se je za dokazovanje nerazumljivosti in nerazumnosti razlaščenih in izkoriščanih populacij vzpostavil cel ideološko-znanstveni aparat. Njegovi dediči smo še danes, argument »kulture« se redno uporablja za maskiranje političnih interesov, od podpihovanja etnonacionalizmov do opravičevanja vojaških intervencij in demoniziranja migrantov. Ideologija »spopada civilizacij« je izredno močna: istoimenska knjiga Samuela Huntingtona, polna nesmislov, je še vedno obvezno čtivo na mnogih univerzah po svetu.

Praksa prevajanja se zoperstavlja takšnemu hipostaziranju kultur, saj s samo svojo možnostjo dokazuje radikalno enakovrednost jezikov. Slednji niso neke vnaprej obstoječe tvorbe, temveč se rojevajo ravno iz prevodov, medsebojnih odnosov, ki pa so pogosto konfliktni. Zaradi izmuzljive narave jezika prevajanje vedno poteka na ozadju nesporazuma, ki pa je lahko produktiven. Zato so filozofi skozi zgodovino v prevajanju pogosto prepoznali politični naboj. Walter Benjamin je denimo prevajanje videl kot prenovo jezika, ki lahko v času krize deluje kot obramba proti mrtvemu jeziku fašizma. Za Gramscija je bilo prevajanje temelj za globalno vzpostavitev socialistične kulture. Aimé Césaire je po drugi strani dvomil o možnosti prevoda enakega političnega sistema v različne lokalne kontekste. Francoskim komunistom je očital nerazumevanje lokalnega konteksta karibskih teritorijev, kar je botrovalo njegovemu izstopu iz komunistične partije. Zastavlja se torej vprašanje možnosti univerzalnega jezika, ki bi se izognil pastem hegemonije. Med sodobnimi filozofi zanimive odgovore nanj ponujata Souleymane Bachir Diagne in Barbara Cassin, tudi s projekti, kot je slovar »neprevedljivih«.

V eseju »Privoljenje in literatura«, ki je bil včeraj objavljen na tem portalu, razmišljate o tem, kako se vprašanja privoljenja, dominacije in spolnega nasilja odražajo v literaturi. Kako razumete razmerje med literaturo in družbenim dogajanjem?

Literatura je po eni strani proizvod družbenega dogajanja, po drugi strani pa ima moč pretresti in zaplesti kategorije, skozi katere razumemo to dogajanje. Rancierovsko rečeno, lahko pretenta »policijo čutnega«, zamaje delitev vidnega in nevidnega, slišnega in neslišnega, ki jo vzdržujejo družbena ureditev ter naše zgodovinske predpostavke in predsodki. Aimé Césaire je govoril o piratski literaturi, ki zasede jezik in ga predrugači po svojih načelih.

Ta »piratska« možnost literature ne izhaja nujno iz političnega angažmaja avtorja. Francosko literaturo sta na primer po Rancièru demokratizirala Flaubert in Balzac, ki sta bila zasebno konservativca. Učinka pa ne proizvede niti sama tema besedila – velik porast družbeno angažirane literature v 21. stoletju, v kateri se množijo teme, povezane z ekologijo in kritiko kapitalizma, ne pomeni nujno porasta literarne subverzivnosti.

Kaj natančno je ta kvaliteta, s katero literaturi uspe pretresti družbene danosti, zame v veliki meri ostaja skrivnost. Mohamed Mbougar Sarr je na primer leta 2017 o t. i. »migrantski krizi« objavil ambiciozen, polifoničen roman, ki pa, v nasprotju z njegovim izvrstnim prvencem o džihadizmu, zgolj potrjuje pričakovanja o romanu o »presenetljivih« človeških odnosih med skupino migrantov in lokalci v majhni italijanski vasici. Po drugi strani pa Marie Ndiaye v Treh močnih ženskah skozi lik Khady Demba s precej minimalističnimi sredstvi ustvari tako močan prikaz poti proti Evropi, da žičnate ograje po branju nikoli več niso videti enako.

Glede konkretne teme eseja se mi zdi, da lahko literatura destabilizira in zaplete način, kako razumemo status žrtve. Slednja v zadnjih desetletjih predstavlja pomembno politično paradigmo – biti žrtev ni neka pasivna drža, ki bi vzbujala sočutje, temveč aktivna zahteva po pravičnosti, po simbolni ali materialni poravnavi. Je pa ta položaj za osebe, ki preko statusa žrtve dostopajo do pravice, vedno problematičen. Po eni strani bodo nujno naletele na očitke o viktimizaciji, predvsem s strani tistih, ki jim ustreza, da odnosi moči ostanejo, kakršni so; po drugi strani pa se status žrtve vpisuje v širšo družbeno »ekonomijo travme«, ki spet ustvarja delitev med »dobrimi« in »slabimi« žrtvami, kot opozarja Didier Fassin. Več francoskih sociologov tudi opozarja, da koncept travme, ki se uporablja za definicijo statusa žrtve, izpušča dve pomembni dimenziji: kontekst samega travmatičnega dogodka, torej neki prej in potem, ki je lahko bolj ali manj prepreden s sistemskimi krivicami; ter samo izkušnjo žrtve, ki ne sovpada nujno s stereotipnimi pričakovanji. Predvsem glede slednjih se mi zdi, da lahko literatura sooblikuje družbeno razpravo.

Esej zaključite z mislijo, da je privoljenje pristno šele, ko imamo pravico do zavračanja. Kot poudarite, je danes v nekaterih ključnih vidikih ta naša možnost bistveno okrnjena: kot prebivalci razvitih zahodnih držav težko na primer zavrnemo vsakdanje prakse okoljskega opustošenja, izkoriščanja delavcev, krutosti do živali itd. Kako vidite odnos med poudarjanjem vloge privoljenja v intimni sferi in to politično nemočjo reči ne?

Naša politična subjektivnost se rodi skozi naše telo: skozi telo se učimo, ali se smemo postaviti zase ali je bolje »malo potrpeti«, saj bomo sicer kaznovani. Od tega, kaj se dogaja z našim telesom, je odvisno, ali po ulici hodimo z dvignjenim pogledom ali pa se počutimo kot tarča oziroma plen; ali nas vsakič, ko zagledamo policijsko vozilo, stisne v želodcu ali pa imamo nasprotno občutek, da nas bodo institucije zaščitile, če se nam karkoli zgodi. Tako se tudi učimo presoditi, ali bodo drugi verjeli našemu pričevanju in ali si sploh lahko verjamemo sami.

Tu vidim univerzalno politično vrednost poudarka, ki ga feministična filozofija daje vračanju zaupanja v lastne občutke. Iz zaupanja v telo in njegovo razločevanje med prijetnim in neprijetnim se rojeva razločevanje med dobrim in slabim, pravičnim in nepravičnim. V istem smislu se mi zdi pomembno poudarjanje razvijanja taktik samoobrambe, ki niso pogojene z nasmehom in umikom, ter vračanje zaupanja v sporočilnost jeze, ki smo se jo navadili požirati in ki se jo je treba naučiti uporabljati, kot pravi Audre Lorde.

Zdi se, da se trenutno na globalni ravni, predvsem pa v ZDA, dogaja kulturni in politični backlash proti feminističnim in drugačnim progresivnim zmagam prejšnjih desetletij. To kaže, kot v eseju zapišete tudi sami, da »v emancipatornem boju ni prostora za počitek na lovorikah«. Vidite trenutno situacijo kot anomalijo na poti napredka ali ste bolj pesimistični?

Backlash proti gibanjem, ki se borijo za več svobode in enakosti, je pravzaprav permanentno stanje stvari, je pa v zadnjih letih mnogokje na Zahodu v porastu in normaliziran. Krize, ki smo jim priča, niso zgolj anomalije, so proizvod rastočih neenakosti, ki na neki točki zaostritve proizvedejo populizem in podporo avtokratskim voditeljem, zgodovinsko pa mu vrata pogosto odpirajo sredinske vlade, ki se predstavljajo kot edina alternativa ekstremni desnici.

Pri tem je dejanski pomen feminističnih in protirasističnih bojev pogosto zlorabljen, zato se mi zdi pomembno ohraniti v mislih, da ne gre za kulturna ali identitetna vprašanja, temveč za politične zahteve, ki so tesno povezane z delavskim bojem. Kulturne vojne v ZDA in drugod v veliki meri prikrivajo razredno vojno.

Uporabno formulo za razumevanje medsebojne povezanosti med različnimi osvoboditvenimi boji ponudi filozofinja Nancy Fraser. Kapitalizem razume preko treh medsebojno povezanih oblik izrabe dela: izkoriščanega pri delavstvu, razlaščenega skozi suženjstvo, kolonializem in njune naknadne odmeve ter domesticiranega skozi spolno delitev. W. E. B. Du Bois je v tridesetih letih preteklega stoletja obžaloval zgrešeno srečanje med suženjskimi aktivisti in svobodnimi belimi sindikalisti. Njihovo medsebojno prepoznanje bi lahko pomembno spremenilo zgodovino ZDA, podobno diagnozo pa Fraser širi na današnji čas.

V eseju se navezujete na francoske, italijanske, ameriške in druge avtorice, omenjate pa tudi esejistično zbirko Živalsko mesto Mance G. Renko. Kako vidite dogajanje na slovenski literarni sceni v kontekstu mednarodne literature?

Edouard Glissant je rad ponavljal, da piše v prisotnosti vseh jezikov sveta, čeprav govori enega samega. Mislim, da to v nekem smislu povzame situacijo vsake lokalne literature danes. Če pustimo ob strani zakonitosti tržišča, ki jim je izpostavljena, literatura ne pozna centra in periferije.

Najboljša knjiga, ki ste jo prebrali letos?

Med slovenskimi Tega se ne da izbrisati Andraža Rožmana (Goga, 2024), med prevedenimi pa Empuzij Olge Tokarczuk v prevodu Jane Unuk (Cankarjeva založba, 2024).

S čim se v svojem raziskovalnem delu ukvarjate sedaj?

Pred kratkim smo se z delovno skupino lotili vprašanja prepoznanja in reparacij za zgodovinske krivice in zločine, o katerih se v Franciji in drugod zadnje čase kar dosti govori. V začetku meseca je Thomas Piketty v Le Mondu objavil odmevno kolumno o tridesetih milijardah evrov, ki jih Francija dolguje Haitiju za ogromen dolg, ki ga je svoji nekdanji koloniji naložila za povračilo izgub sužnjelastnikov ob ukinitvi suženjstva. Haiti je ta dolg odplačeval do petdesetih let prejšnjega stoletja, kar je imelo seveda pogubne posledice za njegov razvoj. Vse to je dobro dokumentirano, zato bi se po Pikettyju morali začeti pogovarjati, kako bo ta dolg povrnjen. Tudi pri nas je zločin izbrisa dobro dokumentiran, in v takšnih primerih je pomanjkanje politične volje, da bi se izplačale dostojne odškodnine, res škandalozno. Mnogokrat pa so zločini časovno zelo oddaljeni ali pa so njihove posledice sistemsko tako prisotne, da jih družba laže ignorira. Zastavljajo se torej vprašanja mehanizmov, preko katerih se krivice družbeno prepoznajo ali zanikajo, ter kako lahko nanje vplivamo. O zanikovanju genocida je lani izšlo odlično delo The Epistemic Injustice of Genocide Denialism Melanie Altanian, ki je prosto dostopno na spletu.