Privoljenje in literatura

Sodišče v Avignonu je lani jeseni postalo romarsko središče. Udeleženke so dan za dnem več ur stale v vrsti, da bi prisostvovale sojenju v primeru Mazan. Na vztrajanje Gisèle Pelicot je bilo sojenje njenemu možu in petdesetim drugim obtožencem odprto javnosti, vključno s posnetki posilstev. S to potezo se je pridružila večletnemu boju francoskih feministk, združenih pod sloganom naj sram zamenja stran. Sodišče se je zahtevi sprva uprlo in prva predvajanja so kljub žrtvini izrecni želji potekala za zaprtimi vrati. Šele po posredovanju njenih odvetnikov se je proces, vključno s posnetki, popolnoma odprl javnosti. Za udeleženke v občinstvu – nekatere so se v Avignon vozile od daleč ali pa so se na prizorišče vračale večkrat tedensko, ne glede na službene obveznosti – je bilo sojenje prelomno. Gisèle Pelicot so pozdravljale z aplavzom, pesmijo, napisi Merci Gisèle. Za mnoge je proces predstavljal sojenja, ki jih same niso doživele. »S tem, da je zahtevala odprto sojenje, nam je podarila svojo zgodbo. Podarila nam je naše lastne zgodbe,« je povzela ena izmed udeleženk.

Kljub politični osvoboditvi pripovedi, ki jo je predstavljal me too, primer Mazan in skoraj sočasna odmevna aretacija raperja in producenta P. Diddyja v ZDA pričata o molku, ki še vedno spremlja spolno nasilje, pa čeprav se o njem na videz ves čas govori. Oba primera so povezale leta trajajoče zlorabe s številnimi vpletenimi ter vsesplošna banalizacija zagrešenih zločinov. Več obtožencev v primeru Mazan se je branilo trdeč, da niso vedeli, da se Pélicotova do nezavesti omamljena soproga z odnosi ne strinja. Župan mesta je leta trajajoča posilstva komentiral z besedami, da ni konec sveta in da »nihče ni umrl«. Na drugi strani Atlantika so bile P. Diddyjeve zloglasne zabave, na katerih so se dogajale zlorabe mladih deklet, javna skrivnost ameriške estrade. Pred leti je na primer v pogovorni oddaji na voditeljevo vprašanje, kako mu uspe na zabave privabiti toliko lepih deklet, odgovoril: »Preprečim jim, da bi odšle.« Na kar so se v studiu vsi skupaj veselo zakrohotali.

Kljub odmevnim družbenim gibanjem ter naporom pravnikov in aktivistične skupnosti v zadnjih letih privoljenje še vedno obdaja nekakšna avra nejasnosti. Prepričanje, da ne včasih, ali pa celo vedno, pomeni da, ostaja zakoreninjeno v kolektivnem nezavednem kot matrica spolne dominacije. V eseju Popustiti ne pomeni privoliti (Céder n’est pas consentir, 2021) filozofinja in psihoanalitičarka Clotilde Leguil razmišlja o vlogi literature pri razumevanju privoljenja in njegovih ambivalenc. Če lahko zavrnemo nasilje le kolektivno, je vsak posamezen da vedno stvar prve osebe ednine, glasu, polnega meandrov, ki jih najbolje posreduje literatura. A pred razmislekom o privoljenju velja nekaj besed nameniti literaturi kot platnu zgodovine njegove odsotnosti, temi, ki jo je lani v slovenskem prostoru naslovilo Živalsko mesto Mance G. Renko (No!Press, 2024).

King Kong, Grki in nobelovke

Posilstvo nima svoje literature. Tako v King Kong teoriji (King Kong théorie, 2007) trdi Virginie Despentes, avtorica, ki je bila od malega vajena svoje izkušnje osmišljati preko branja. Ko je bila pri petnajstih internirana v psihiatrično bolnišnico, so ji družbo delali Let nad kukavičjim gnezdom (1962; prev. Filip Robar-Dorin, Obzorja, 1977) in drugi naslovi; knjige so omogočale, da je njena izkušnja postala zamisljiva, izgovorljiva in prenosljiva. Ko pa je leta zatem končno poimenovala dogodek, ki se ji je zgodil neke noči pri sedemnajstih v nekem gozdu v okolici Pariza, so jo knjige pustile samo. »Zapor, bolezen, zlorabe, droge, zapuščenost, deportacije, vse travme imajo svojo literaturo,« zapiše. Vse, razen te ključne, temeljne travme, za avtorico prve definicije ženskosti kot živete izkušnje.

Trditev provokativno ustvarja kontrast z dejstvom, da je zahodna literatura vendar polna posilstev, od antične mitologije dalje. Perzefona, Kalisto, Dafne, Evropa, Io, v določenih različicah tudi Helena … Ponavljajoči se motiv je rdeča nit, ki združuje liriko, epiko in dramatiko ter nosi močno simbolno vlogo: iz posilstev se rojevajo polbogovi, ustanavljajo družbe ali pa se metaforično zrcalijo zavojevanja mest in dežel. Literarni teoretiki, na primer Camilla Nelson, pogosto opomnijo, da je od Grkov do Hollywooda posilstvo rabilo kot učinkovita narativna bližnjica, poceni trik za grajenje ženskega lika (bodisi nemočne žrtve bodisi hladnokrvne maščevalke) ali pa predpripravljen zaplet v zgodbi, ki je v svojem jedru povečini govorila o moških.

Kljub temu da je vsem na očeh, pa posilstvo ostaja »rana neke vojne, ki se odvija v tišini in temi,« zapiše Despentes. Način, kako se tovrstno nasilje vpisuje v literarni kanon, po mnenju pisateljice ne omogoča smiselne simbolizacije te izkušnje, ne omogoča nobenega prenosa znanja in veščin skozi generacije, s katerim bi nas zapisano lahko spremljalo in usmerjalo. Tudi ko o njem govorimo, posilstvo ostaja tisto, Kar se nam ne dogaja, kot je leta 2018 svoj prvenec naslovila Betina Wilpert (prev. Beletrina, 2020). Tudi Wilpert je v intervjujih ob izidu knjige delila diagnozo o vrzeli, ki obstaja v literarnem kanonu o tematiki, glede katere se je sicer v javnem in političnem diskurzu med izidom King Kong teorije leta 2006 in njenega romana dobro desetletje kasneje zgodil masovni premik.

V »Duhovih med nami«, enem izmed esejev iz zbirke Živalsko mesto, podobno razmišlja tudi Manca G. Renko: »Če je neka izkušnja tako splošna, tako rekoč vsakdanja, zakaj je o njej nemogoče govoriti?« V dialogu z Despentes vprašanje zastavi kot zgodovinarka, ki preučuje intelektualno zgodovino avtoric ter se pri tem sooča z vsem, kar je v njihovih biografijah zamolčanega ali neizgovorljivega. »Težko [je] najti jezik, s katerim kontekstualiziramo travmo, ne da bi ustvarili samo še en zgodovinski spektakel, zaradi katerega bi se teh žensk spomnili predvsem kot pretepenih in posiljenih, ne pa kot intelektualk in umetnic.«

Simptom česa je neizgovorljivost tega vsesplošno deljenega dela ženskih biografij? Zakaj se v praksi spolno nasilje še vedno najpogosteje smatra za osebno tragedijo, ki jo je bolje zadržati zase, ko pa njegova razširjenost priča o sistemski omogočenosti? Prav iz dolgotrajnega zvajanja na zasebno sfero se napaja trdoživost kulture posilstva, zaradi katere Despentes zavzame radikalno držo, povzeto po delu raziskovalke in feministke Camille Paglia: ko se ti zgodi, se privzdigni, si izpraši kolena in pojdi dalje. Takšno držo je Gisèle Pellicot prav tako radikalno zavrnila z vztrajanjem pri javni obravnavi svojega primera. In prav skoznjo je bilo sojenje v primeru Mazan tako prelomno: vpletenih obtožencev – vseh starosti in družbenih profilov – je bilo enostavno preveč, bili so »običajni« ljudje, sosedje, ki jih srečaš na tržnici ali v lekarni. Hudodelstva so bila tudi predobro dokumentirana, da bi se krivda z običajno teorijo zarote naprtila tujcem in migrantom ali pa po drugi strani prekrila z izgovori, da je bila na delu naključna osebna patologija storilca, nesporazum ali trenuten zdrs. Ob protestnih napisih, ki so jih Avignonske amazonke in drugi feministični kolektivi dan za dnem razprostirali na pročelju sodišča, so tako odvetniki obtožencev zaman opozarjali, naj sojenje ne bo politizirano.

King Kong teorija ima v francoskem feminizmu upravičeno ikoničen status, saj je kultni esej kot vodič o soočanju s spolnim nasiljem opolnomočil mnoge bralke. Vendar pa teza o odsotnosti kakovostne literature o posilstvu, preko katere Despentes razmišlja o težavnem osmišljanju lastne izkušnje, ne drži povsem. Zahodni literarni kanon poleg mitoloških in površnih nastopov teme spolnega nasilja beleži tudi dela Toni Morrison, Alice Walker, Maryse Condé in drugih avtoric, pri katerih posilstvo ni le mimobežen zaplet, temveč prepričljivo izpisan del nasilne stvarnosti, s katero literarni liki živijo in preživijo. Zakaj torej vztrajen občutek, da teh zgodb ni, kljub temu da jih med drugim najdemo v delih nobelovke, Pulitzerjeve nagrajenke in nagrajenke Francoske akademije?

Preko takšnega neskladja v bralski izkušnji morda izvemo nekaj o tem, v katerih pripovedih smo zmožni prepoznati odsev našega lastnega izkustva in katere zgodbe se nam za to zde preveč oddaljene. Romane, kot so Ljubljena Toni Morrison (1987; prev. Jože Stabej, Cankarjeva založba, 1993), Nekaj vijoličastega Alice Walker (1982; prev. Zoja Skušek-Močnik, Mladinska knjiga, 1987) in Tituba, črna čarovnica iz Salema Maryse Condé (Moi, Tituba, sorcière noire de Salem, 1986), družijo temnopolte junakinje, katerih usoda je neizbežno povezana z zgodovino zasužnjenosti. Filozof Marc Crépon je skoval izraz »morilsko privoljenje« (consentement meurtrier), da bi opisal tiho privoljenje, s katerim sprejemamo grozodejstva, ki bi se nam »pri nas« zdela nesprejemljiva, ko se ta dogajajo drugje. Takšno tiho, neozaveščeno privoljevanje pa pronica tudi v načine, kako osmišljamo prebrano leposlovje. Ko literaturo delimo na tisto, ki posreduje univerzalno človeško izkušnjo, in tisto, ki priča le o svoji lastni partikularnosti ter ozavešča o usodi manjšine ali zatirane skupnosti, se pogosto zgodi, da kot »univerzalna« doživimo predvsem dela, ki govorijo o ljudeh, ki so nam podobni. Selektivna univerzalnost v literarni teoriji in filozofiji odseva politično zmoto – podobno kot dobra literatura vedno govori o vseh nas, se tudi nasilje vedno tiče vseh. Nasilje, ki se zdi zamolčano, tisto, kar se nam ne dogaja, je včasih le nasilje, za katero smo (zmotno) verjeli, da se ne dogaja nam.

Deljeno nasilje in osamljenost privoljenja

Zgodovinsko pristranskost preko samoanalize sicer ugotavlja tudi Despentes sama: rojena je bila leta 1969 in kot mnoge ženske svoje generacije je odraščala v prepričanju, da je feminizem zaključena zadeva, stvar preteklosti. Od malega se ji je zdelo, da ima enake možnosti kot fantje: imela je dostop do kontracepcije, lahko je odprla lasten bančni račun in po mili volji hodila ven. Posebnost ženskega obstoja je v ničemer ni zaznamovala, do tiste noči v nekem gozdu v okolici Pariza. Takrat se je prvič počutila žensko, »umazano žensko«, soočena z vsiljeno nemočjo, ki jo bo leta skušala razvozlati. Izkušnja je ne bo nikoli zapustila, zaradi nje je postala pisateljica, doživeto nasilje jo bo, kot pravi, »vzpostavljalo in maličilo hkrati«. Spolno nasilje zato prepozna kot najnižji skupni imenovalec ženske situacije, permanentno nevarnost, ki povezuje bolj kot katerakoli anatomska značilnost.

V tem smislu ni naključje, da so se prav okoli tem, povezanih z nasiljem, artikulirala najširša globalna feministična gibanja zadnjih let: ob me too-ju tudi latinskoameriška ni una menos in un violador eres tu. Kot ženske namreč živimo radikalno različna življenja, tako različna, da so naše izkušnje v mnogočem ne le nesorazmerne, temveč tudi nesoizmerljive. Živimo, delamo, rojevamo ali prekinjamo nosečnosti pod radikalno različnimi pogoji. Kot to povzame Audre Lorde v dialogu s pesnico in esejistko Adrienne Rich: »Nekatere težave so nam kot ženskam skupne, druge ne. Ve se bojite, da bodo vaši otroci odrasli in se pridružili patriarhatu ter pričali proti vam; me se bojimo, da bodo naše otroke potegnili iz avtomobila in jih ustrelili na ulici, ve pa boste obrnile hrbet razlogom, zaradi katerih umirajo.«

Tudi sama genealogija gibanja me too sicer priča o nesorazmernosti izkušenj: gibanje je leta 2006 začela afroameriška aktivistka Tarana Burke, svetovno prepoznano pa je postalo šele, ko so ga leta 2017 za slogan izbrale hollywoodske igralke. Toda ravno ta vsesplošna mobilizacija žensk iz najrazličnejših življenjskih okolij kaže na to, da je izkušnja nasilja morda tisto, kar nam je navsezadnje najbolj skupno, saj se posilstvo, kot zapiše Despentes, »ne ozira na kriterije družbenega razreda, starosti, lepote ali značaja«.

Če je me too pomagal artikulirati ne kot kolektivno zavračanje nasilja, pa je vsak da, vsako privoljenje, vedno individualen: nihče ne more privoliti namesto nas. Je radikalno dejanje zaupanja, pogajanje s prihodnostjo, skok v neznano: nikoli ne moremo z gotovostjo vnaprej vedeti, v kaj zares privoljujemo. Clotilde Leguil zato trdi, da potrebujemo literaturo, da bi lahko razumeli zagonetnost in ambivalenco vsakega posameznega da. Nasilje se namreč ne zaustavi nujno pred vrati privoljenja, in meja med ljubeznijo in zlorabo je včasih tanka. Čeprav ja pomeni ja kot model definicije posilstva predstavlja ogromen korak naprej (in tu Slovenija pomembno prednjači), privoljenje, kolikor je vpisano v družbo, prepredeno z odnosi dominacije, vedno nosi znamenje ambivalence. Drugače rečeno, v neidealnih okoliščinah vsakdanjega življenja tudi ja pogosto pomeni ne. Toliko bolj, ker je struktura privoljenja kot osnovna družbena pogodba hierarhično urejena: vsebuje namreč delitev na stran, ki poseduje moč, da predlaga, torej vzpostavi pravila igre, in stran, ki lahko zgolj privoli. Če je bil zgodovinsko spol eden od pomembnejših kazalcev, na kateri strani privoljenja se bomo znašli, pa še zdaleč ni edini.

Leguil se v svoji analizi privoljenja opre na dve sodobni literarni deli, Privoljenje Vanesse Springora (Le Consentement, 2020) in La Familia Grande Camille Kouchner (2021). Obe pripovedi temeljita na resničnih dogodkih izpred več desetletij ter opisujeta ceno, ki so jo najstniki in najstnice, odraščajoči v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, plačali za objestno razumljeni slogan »užitka brez omejitev«, ki so ga starejše generacije posvojile kot dediščino revolucije ‘68. Opisi sodno zastaranih primerov zlorabe pripovedma podeljujejo posebno družbeno vlogo, kot jo Camille Kouchner v enem od intervjujev povzame s sloganom literatura namesto pravice. Romana sta namreč sprožila družbeno razpravo, ki je privedla do zakonodajnih sprememb glede starosti, potrebne za privolitev, ki je bila pred tem v Franciji razumljena precej ohlapno.

Roman Vanesse Springora opisuje razmerje, v katero jo je, štirinajstletno, prepričal takrat petdesetletni Gabriel Matzneff, pisatelj, znan po svoji naklonjenosti najstnikom. Slednjih ni izkoriščal le spolno, temveč tudi literarno: slavo so mu prinesli prav romani, v katerih romantizira resnične odnose z mladoletniki in mladoletnicami. Roman je eno veliko vprašanje: zakaj se V. počuti zlorabljeno, ko pa je v razmerje vendar privolila in v njem tudi izkušala določen užitek? Opis hrbtne plati Matzneffove glorifikacije njunega razmerja razgradi pisateljevo premišljeno strategijo pridobivanja privoljenja ranljivih mladostnikov in s tem »lovca ujame v lastno past«. Proizvede namreč določeno prevrednotenje vrednot: če si je bil lahko Matzneff v nekaterih pariških intelektualnih krogih z mladoletnimi trofejami pridobil ugled in občudovanje, je to po razumevanju zakulisja takšnega razmerja postalo, vsaj v javnosti, nesprejemljivo.

Sodelovanje z okupatorjem

Literarna primera, ki ju Leguil izbere za ilustracijo zagat privoljenja, sta bila družbeno odmevna, vendar je ambivalentnost privoljenja v obeh primerih le navidezna. Če privoljenje vzbuja protislovne občutke mladoletni osebi v pripovedi, ki v slabem poznavanju lastnega telesa, želja in družbenega konteksta pade pod vpliv odraslega manipulatorja, pri bralcih, ki zgodbo od začetka spremljamo iz ozaveščene perspektive, ni dvoma o tem, da pripovedi opisujeta zlorabo. Pripovedi tako potrjujeta, da mladoletniki in drugače ranljive osebe potrebujejo posebno zaščito prav zato, ker ob izsiljenem privoljenju pri slednjih ni izkoriščano le telo, temveč tudi njihovo samorazumevanje in želenje.

Razčlenitev strategij spolnega predatorstva rabi tudi kot opomin, da je kot vsaka družbena pogodba tudi privoljenje tališče zmot in prevar. Opomba je še posebej dragocena v dobi, v kateri se z novim valom mizoginije ter s pomočjo internetne kulture manipulativne tehnike, kakršne je v preteklem tisočletju prakticiral Matzneff, demokratizirajo in pronicajo v splošno kulturo. Strah in občutek opeharjenosti ob razpadu tradicionalnih spolnih vlog sta denimo povezala celotne skupnosti moških, ki na spletu s pomočjo popularne psihologije premlevajo taktike »umetnikov zapeljevanja«. Slednje temeljijo na strategijah, kot so zmerljivi komplimenti (negging), ki pri tarči ustvarjajo zmedo in negotovost s končnim ciljem izsiliti privoljenje – denimo v zmenek ali spolnost – za katere privrženci mizoginih ideologij smatrajo, da jim pripadajo po »naravnem stanju« stvari. Podobne strategije so vse pogosteje uporabljane tudi v delovnih razmerjih, z namenom utrjevanja hierarhičnih odnosov moči in občutka ponižnosti pri zaposlenih.

A ambivalentnost privoljenja lahko seže mnogo dlje, želja in odnosi nadvlade so včasih prepleteni do te mere, da je nemogoče razločiti, ali smo s privoljenjem v določen odnos ali situacijo izdali same sebe. Toliko bolj, ker takšna ambivalenca tke vsakdanjik, v katerem je privoljevanje na nesprejemljive delovne pogoje, na krutost do soljudi in živali ali na okoljsko destruktivnost banalizirano kot neizogiben del družbenega obstoja. V ureditvi, ki se na papirju ponaša z individualno svobodo in neskončno možnostjo izbire, je prostora za pristno privoljenje v resnici bore malo: privadimo se popuščati pred nesprejemljivim.

Slednje pa zavzame poseben pomen, ko je na kocki razpolaganje z lastnim telesom. Od situacij, ko je s privoljenjem pogojena možnost plačevanja položnic ali prenočišča, do tistih bolj zagonetnih, kjer privoljenje igra vlogo travmatične ponovitve v preteklosti doživetega nasilja, se razpira široko polje nians, ki vprašanje pristnosti privoljenja puščajo odprto. Despentes na primer opaža, s kakšno lahkoto doživeto nasilje, estetizirano skozi popkulturo, prodre v podzavest in oblikuje intimne fantazije. Zloraba tako postane notranji sovražnik, ki potiska v nezdrave odnose, ki se jih ne da preprosto zvesti na mazohistične težnje, dopolnjuje Leguil. A obe avtorici predvidevata, da obstaja neka resnica o privoljenju, ki jo lahko družbena ali psihološka analiza razkrije. Resnično pa se literatura dotakne privoljenja šele, ko je takšno razkritje nemogoče.

Roman Spomini dekleta Annie Ernaux (Mémoire de fille, 2016) je morda najboljši primer neodločenosti, ki spremlja nasilje prvih izkušenj, ki pogosto niso niti podreditev niti privolitev, kot pojasni pisateljica: »Niti podreditev niti privolitev, le zaprepadenost ob resničnosti, zaradi katere človek reče ›kaj se mi dogaja‹ ali ›to se dogaja meni‹, le da v teh okoliščinah ni več mene ali pa to ni več isti jaz. Obstaja le Drugi, gospodar situacije, gest, trenutka, ki sledi in ki ga pozna le on.«

Dogodek, ki ga Ernaux popiše leta 2016, je neke vrste pradogodek, ki postavi temelje besedilom o splavu in strasti, povečini nastalim več kot desetletje prej, v slovenščini pa izdanim v zbirki Dogodek in druga besedila (prev. Suzana Koncut, Mladinska knjiga, 2023). Še več, v občutku telesne odtujenosti se prva spolna izkušnja in splav, ki ga je doživela nekaj let kasneje, zlijeta v eno: »Med sobo v S. in sobo splavarke na ulici Cardinet je popolna kontinuiteta. Grem iz ene sobe v drugo in vse, kar je vmes, je izbrisano.« Kot sicer v sodobnem romanu tudi pri Ernaux do glasu vedno bolj prihaja telo kot najbolj zanesljiv instrument za presojo pomena doživetega. Če je spomin vedno luknjav in neprepričljiv, lahko resničnost preteklosti najlaže dojamemo preko učinkov na telo.

Skozi pisateljičin opus se telo in pisava vse tesneje povezujeta kot dve naknadni priči doživljajev, ki sprva ostajajo neosmišljeni. Prav odsotnost pomena tega, kar doživljamo v trenutku, ko to doživljamo, namreč po mnenju Ernaux šele odpira možnosti pisanja, ki nastopi kot »raziskovanje prepada med ohromljujočo resničnostjo tistega, kar se zgodi, v trenutku, ko se zgodi, in čudno neresničnostjo, ki leta pozneje prekrije, kar se je zgodilo«. Če obstajata le dve vrsti literature, kot trdi pisateljica, »tista, ki predstavlja, in tista, ki išče«, je Mémoire de fille paradigmatski primer druge.

Roman pripoveduje o banalni, skorajda obči zgodbi deklištva, ki pa jo je pisateljica, ki na secirno mizo postavlja svoje življenje, hranila za konec ter za katero pravi, da ne bi želela umreti, ne da bi jo napisala. Opisuje poletje 1958, čas alžirske vojne za neodvisnost, ko se je tik pred polnoletnostjo zaposlila v otroški koloniji v kraju S. Drugo noč je v nejasnosti med »popuščanjem in privolitvijo«, doživela prvo spolno izkušnjo. Ko jo je nekaj let starejši vodja kolonije povabil k plesu, je, osupla nad dejstvom, da je izbrana, naredila vse, kar je od nje zahteval. Pri tem se je razlika med tem, kar se ji je dogajalo, in tem, kar je počela sama, izbrisala: »Dekle na postelji je priča temu, kar se ji dogaja in česar si še pred eno uro ne bi predstavljala, da bo doživela, to je vse.« Čeprav jo zebe in bi želela biti drugje, ne odide, ta možnost ji niti ne pride na misel: »Kot da bi bilo prepozno za vrnitev, kot da morajo stvari potekati po svoje. […] Ne vem, na kateri točki se ne sprijazni, ampak privoli, da bo izgubila deviškost. Želi jo izgubiti. Sodeluje.«

Izraz, ki ga za opis tega sodelovanja uporabi Ernaux, je kolaboriranje, elle collabore. Neodločenost med podreditvijo in privoljenjem namreč zavzame obliko sodelovanja z zunanjo (pri)silo: »Ne podreja se njemu, temveč nespornemu, univerzalnemu zakonu, zakonu moškega divjaštva, ki bi ga tako ali tako morala prenašati.« V kontekstu dogajalnega časa, poletja 1958, Ernaux vprašanje privoljenja pomenljivo poveže z vprašanjem sodelovanja z okupatorjem. Dogodek namreč poteka v času francoske vojne v Alžiriji, največjega masakra, s katerim je Francija odgovorila na zahteve po osamosvojitvi in dekolonizaciji afriških kolonij. Z enako vseenostjo, s katero protagonistka zgodbe obravnava, kar se dogaja njenemu telesu, kot neizogibno usodo spremlja tudi vojno dogajanje. Neizkušena osemnajstletnica podpira ohranitev francoskega protektorata v Alžiriji, je »za ohranitev reda«. Sprijaznjenost z »univerzalnim zakonom moškega divjaštva« je tako neločljivo povezana s sprejemanjem evropskega kolonialnega divjaštva kot notranjega reda stvari. Ko skozi leta, ki sledijo dogodku, s pomočjo Simone de Beauvoir ugotovi, da je na tipično vprašanje petdesetih let – kako naj se vede ženska – edini možni odgovor »kot svobodni subjekt«, ne spremeni le odnosa do lastnega telesa, temveč tudi do Alžirije in njene neodvisnosti.

Tiste, ki privoljujejo, in tiste, ki zavračajo

Ni naključje, da se v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja odvija tudi ultimativno žensko čtivo zadnjega desetletja, Neapeljski cikel Elene Ferrante (prev. Anita Jadrić, Mladinska knjiga, 2016–2018). Genialnost tetralogije ni toliko v tem, da gre za »zgodbo o ženskem prijateljstvu«, kot se jo običajno oglašuje, temveč v tem, da gre za zgodbo o ženskem privoljenju. Elena in Lila namreč predstavljata nasprotna pola v spektru ženskega barantanja v sistemu patriarhalne moči. Elena je »pridna punca«: od malega privoli v všečno ženskost z vsem, kar ji priteče: z negotovostjo vase, sklepanjem kompromisov glede lastnih želja, v uporabo telesa za izmenjavo dobrin; z eno besedo, privoli v privoljevanje. Lila pa je njena prijateljica z genijem izvirne ustvarjalnosti: ker je genialna, je samosvoja, z leti sklepa vse manj kompromisov, vse manj privoljuje v družbene determinizme, ki se predstavljajo kot usoda (nasilni mož, nadlegovanje na delovnem mestu), in zato jo družba skozi leta vse bolj kaznuje. V jedru ogromnega uspeha tetralogije pri sodobnih bralcih – deset milijonov prodanih knjig v štiridesetih državah – ni toliko privlačnost prašnih neapeljskih ulic, polnih senc mafijske moči, temveč to, da ambivalentnost privoljenja, s katero se borita Elena in Lila, odseva našo politično sodobnost. Družbena vloga žensk v tistem obdobju namreč odslikava politično nemoč, ki jo kolektivno izkušamo danes.

Ko popisuje zgodovino lastnega telesa, Ernaux večkrat omeni, kako neprimerljivo drugačen je bil svet petdesetih in šestdesetih let preteklega stoletja, koliko se je do danes spremenilo na področju ženskih pravic. A ob porastu novih avtoritarizmov, v katerih so v zadnjih letih osnovne svoboščine in razpolaganje z lastnim telesom mnogokje spet pod vprašajem, se ponavljata dve nikoli izpeti zgodovinski lekciji: da v emancipatornem boju ni prostora za počitek na lovorikah in da je usoda (ženskega) telesa pogosto barometer stanja neke demokracije. Medtem ko pripoved Spominov dekleta Annie Ernaux poteka na ozadju pokola v Alžiriji, se je proces v Mazanu odvijal na ozadju genocida v Gazi. Kot je bila vsaka podpora neodvisni Alžiriji konec petdesetih let nasilno zatrta, je tudi danes obsojanje zločinov proti človeštvu, ki se odvijajo pred našimi očmi, v Franciji, kot drugod na Zahodu, od začetka vojne znova in znova kriminalizirano.

Meditacija Anni Ernaux o niansah privoljenja tako morda ni le spomenik nekemu preteklemu obdobju »ženskega vprašanja«, temveč trajni opomin pred privoljevanjem v nasilje kot nespremenljivim redom stvari. Če je privoljenje kot najmanjši gradnik svobodne izbire v jedru demokracije, je lahko pristno šele, ko imamo tudi pravico do zavračanja. Šele preko zavračanja namreč vidimo, kdaj je bila klavzula privoljenja – in torej svobodne izbire – zgolj retorična.