Privoljevanje na nesprejemljive delovne pogoje, na krutost do soljudi in živali banalizirano kot neizogiben del družbenega obstoja.

Prvoosebno naracijo je tudi danes mogoče usmeriti navzven, v širino, v katero lahko vstopi bralec.

Kaj pa, če je problem v meni, ker od romana pričakujem, da bo poezija?

S premišljeno uporabo avtobiografske komponente ima žanr avtofikcije moč destabilizirati režime resnice, ki upravljajo politično in literarno polje, ter ustvarja nove prehode med obema.

Roman ne želi biti torej »rilejtable za vse, ne le za peščico« za ceno tega, da bi to vplivalo na iskrenost.

Vsi dobri pisatelji nas zapustijo prehitro, a nekateri nas zapustijo še bolj prehitro.

Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

Samo z osebnimi izkušnjami bomo verjetno težko prišli do uporabnih modelov širjenja bolezni.