Vsi smo toxic

Skoraj kot del roza-črne barvne sheme poletja 2023 (t. i. »Barbenheimer« poletja) je izšel roman Toxic pisateljice Eve Mahkovic, ki s sivo barvo in bleščečimi roza črkami naslova izstopa med barvitimi naslovnicami na način, ki sugerira, da gre za drugačno besedilo. Tu je tudi angleški naslov, toxic, strupen, ki je že sam po sebi središče pomenov: seveda lahko brskamo po slovarju, ampak mlajši generaciji se bo takoj začela popevati pesem Britney Spears iz zgodnjih dvatisočih. Ta pomenska multimodalnost prepreda celoten roman, pri čemer uvodna metafora usmerja razpletanje – kdo je tu toksičen?

Velik del besedila se ukvarja z vprašanjem performiranja (osebe), pri čemer pripovedovalka pove, da besedilo ne bi moglo biti upovedano drugače kot v obliki avtofikcije. Avtofikcija je fenomen 20. stoletja, ki v sebi združuje prvine avtobiografije, pisanja o sebi, ter prvine fikcije, s čimer se giblje po tanki meji med fikcijo in resničnostjo. Če je pri avtobiografiji samoumevno, da je vse, kar je zapisano, res, tega strinjanja v avtofikciji ni. Tako avtofikcija, tudi v romanu Toxic, ni namenjena predstavljanju življenja neke osebnosti, ki se je skozi različne življenjske mejnike izoblikovala, temveč, tako pripovedovalka, gre za seciranje možganskih smeti na obdukcijski mizi. Obenem pa ni zanemarljivo poudariti, da Toxic ni primer dnevniškega pisanja: avtorica Eva Mahkovic si s pripovedovalko deli izkušnje, ki pa jih ne beleži v kronološkem vrstnem redu, temveč se odloči za motivno-tematsko členitev, pri kateri čas niti ni bistven. Zaradi tega uspe avtorica kljub vztrajnemu kopanju po sebi, pri čemer razkrije nemalo intimnih trenutkov svojega obstoja, ostati anonimna.

Smeti kot koncept usmerjajo roman na dveh nivojih. Na prvi ravni gre za tok zavesti, ki sproti razpada: poglavje »Five Little Pigs (novembrska razstava naivnih portretov)« se recimo začne z jasno začrtanim namenom pisanja portretov žensk, ki so pripovedovalko zaznamovale, portreti razpadajo na posamezne motive in še dalje na fragmente. Začenjajo se z ohlapnim nizanjem biografskih podatkov o izbranih ženskah in serijah oziroma filmih, pri čemer pripovedovalka poudarja razloge za svojo izbiro. Po nizanju se pripovedovalka osredotoči na posamezne trenutke iz kariere izbrane ženske, ki jih poveže z različnimi motivi, vezanimi na deklištvo in ženskost (poimenovana sta girlhood, deklištvo; a doll forever, lutka za vedno). Posamezen segment, torej potret, pa se ne zaključi z nekim širšim pogledom, ki bi vključeval družbo ali pa določeno skupnost: pripovedovalka poudari, da se pri pisanju ozira na slikanje slikarjev naivcev, ker je pisanje o ljudeh, ki jih ne poznaš, deplasirano – ni jasno, ali s tem meri na izbrane ženske ali na empatijo (mogoče celo solidarnost), ki bi lahko izhajala iz zaključkov portretov. Pozicija romana je torej, kljub vsej »mnenjskosti«, nejasna. A prav s tem, ko je roman glede svoje pozicije neulovljiv, dejansko uspe doseči več, saj s tem zahteva, da bralec sam pretehta zapisano in to skuša umestiti v lastni imaginarij.

Obenem si pripovedovalka za svoje osrednje objekte izbira podobe popularnih zvezdnic, ki niso nikoli dosegle svojega viška (zaradi propada v zgodnji mladosti), ki so bile označene kot drugorazredne (npr. igralka Elle Fanning, ki naj bi bila vedno v senci starejše sestre Dakote Fanning) ali pa kot ne dovolj »resne« (niso dobile velikih, priznanih nagrad oziroma sploh priznanj za svoje delo) – večinoma gre za kombinacijo vseh treh dejavnikov. Slednje nadalje razvija tudi skozi kontekstualno razdelavo v poglavju »Gilmore Girls, Gossip Girl, Girls (februar)«, ki govori o serijah iz naslova poglavja: ti deli besedila so torej večidel nekakšen ekskurz v popkulturo, pri čemer razmerje pripovedovalke do njih ter kriteriji za izbiro in umestitev niso jasneje razdelani; četudi pripovedovalka vedno izhaja iz svoje osebne izkušnje (gledanja serij, branja člankov na Wikipediji), vse te elemente predstavi kot del kulture, in ne prostega časa. Pri tem pa je predpostavljeno, da gre za obča mesta v sodobnem imaginariju, kar je le deloma res: medbesedilno sklicevanje na vse te serije, filme in druge popkulturne fenomene je v resnici nagovarjanje specifičnega družbenega razreda oziroma skupnosti (višjega srednjega sloja v urbanih središčih oziroma predvsem v enem, Ljubljani). Kar je izstopajoče, pa je to, da se besedilo tega zaveda, a ne spremeni, temveč gradi na tej podlagi – ne želi biti torej »rilejtable za vse, ne le za peščico« za ceno tega, da bi to vplivalo na iskrenost. Kar je v romanu emancipatornega naboja, se skriva prav v tej pogumni in neomajni drži govoriti o sebi, tudi če s tem tvegaš neodobravanje.

Med starejšimi elementi v romanu, ki se želi izrazito ukvarjati sodobnostjo, izstopa motiv zaprtega vrta oziroma »hortus conclusus«, ki se nanaša na zaprt vrt (z visoko ograjo), v katerem je biblijska Marija prejela novico o svojem brezmadežnem spočetju. Na notranjih platnicah se odpira podoba Marije v votlini, ki napeljuje na interpretacijo, da se z odpiranjem dela razpira nekakšna luknja znotraj pripovedovalke. Motiva se v romanu vsebinsko dopolnjujeta: možgani so nekakšen zaprti vrt, po katerem brodi pripovedovalka in pada vse globlje v luknjo med paberkovanjem za možganskimi smetmi. Ne gre samo za skok v neznano, kot je znan iz pravljice Alica v čudežni deželi, ker pripovedovalka v Toxic ne vzpostavlja razlike med resničnostjo in fikcijo (sanjami, domišljijo), temveč vse premleva z enako resnostjo. Motiva imata torej tudi vlogo dveh naratoloških principov: če motiv hortus conclusus deluje v širino (pripovedovalka z njim »razkazuje«, kaj vse se dogaja v njeni glavi), je votlina oziroma luknja način, kako raziskovanje deluje v globino.

Skozi roman se pripovedovalka ukvarja zlasti s konceptom ženskosti in pojmom uspešnosti. Izbira portretirank v že omenjenem poglavju je v tem oziru precej povedna: ne gre namreč za komercialno in konvencionalno uspešne posameznice, take, ki jim je #ratal, kot se pogosto izrazi pripovedovalka, temveč za tiste, katerih delo je iz različnih razlogov vedno obdajal dvom. Te podobe pogosto kombinira tudi z že omenjenimi popularnimi serijami. Razmisleki o uspešnosti, ki skušajo čim bolj široko zajemati kontekst izbranih žensk in serij (oziroma ženskih likov v serijah), so eden močnejših elementov besedila. Njihov namen ni podati odgovora, ampak kvečjemu odstirati plasti s koncepta ženskosti: četudi ga Toxic ne zavrne, ga prepričljivo razgrinja kot trdovratno, večplastno, nestabilno zmes, s čimer je implicirano, da gre preprosto za neresničen konstrukt, ki se mu je, tako tudi pripovedovalka, težko upreti zaradi prosojnosti, s katero vstopa v vsakdan.

Četudi je s poglavji, napovedanimi v prologu, nakazana časovna razmejenost, saj so poglavja razporejena od oktobra do aprila, je ta precej ohlapna. Umeščenost v poglavja ima večjo vlogo pri tematski razmejitvi romana, o kateri je bilo že govora, skozi poglavja pa so uporabljeni različni diskurzi: pri govoru o televizijskih serijah je tako uporabljen kritiški diskurz, vsak začetek posameznega poglavja pa odpira izrazito osebnoizpovedna nota z označitvijo starosti. Slogovno posebej izstopa zaključni »Vertigo«, v katerem zgodovinske, kritiške in osebnoizpovedne segmente nadgradi dialoškost: med posamezne simbole srca, ki segmente ločujejo na ravni pripovedi, se vrivajo drugoosebni navedki, ki delujejo kot kratki stik, ki poglavje izmika k umestitvi v zgolj tok zavesti. Hkrati pa se zdi, da je krajša oblika povedi boljša za to, o čemer želi pripovedovalka v besedilu govoriti.

Zadnje, a ne najpomembnejše: roman Toxic je zganil določen del javnosti tudi kot objekt. Omenjene so bile že nenavadno pusta naslovnica in žive notranje platnice. V nasprotju z večino sodobnih slovenskih del sploh pa so strani povoščene, tako da bolj spominjajo na kataloge ali pa na modne revije, ki so sicer tudi omenjene v delu. Poleg tega poglavja usmerjajo tudi fotografije bogato-temačnega interierja, v največji meri pa izmenjevanje roza in črne barve pisave: medtem ko je črna uporabljena večinoma za bolj kritične, objektivne, »resne« pasuse, je roza bolj sanjska, tudi domišljava. Naslovnica ali barva pisave, fotografije in drugi mediji znotraj besedila pri njegovem razumevanju ali interpretaciji niso zgolj nepomembne podrobnosti. Toxic, četudi govori o smeteh, noče biti še ena (književna, literarna) smet, ampak želi tudi na vizualni ravni dajati vtis, da gre za nekaj drugačnega. Pri tem seveda nima pretenzij, da bo pristal v kanonu, ampak si jemlje prostor, mesto pri mizi.

Roman Toxic je zahtevno delo, ki bi v določenih delih potrebovalo še nekaj več ostrenja, a bi pri tem najverjetneje izgubilo brezkompromisno iskrenost. S tem roman lovi in tudi razkriva dvojnosti in nedorečena mesta v družbi (I call you out on your contrarian shit; TS – Gold rush), in to kljub odločitvi za avtofikcijo. O pripovedovalki na koncu ni znanega več kot na začetku, je pa zato obelodanjeno, kaj lahko (pop)kultura sploh pove. Četudi se z nekaterimi pasusi ni moč strinjati, je največja kvaliteta dela njegova iskrenost, ki se kaže tako znotraj, torej v vsebini, kot tudi na zunaj: pisanje in knjiga kot končni produkt sta torej še lahko nekaj, česar si je mogoče želeti. A druga plat iskrenosti je tudi samozavedanje, iskrenost do samega sebe. Oboje je nekaj, kar roman vendarle ločuje od večine slovenske produkcije. Vse drugo pa se zdi kot odmev biblijskega Adama in Eve (ali Andersenovega cesarja): roman je v resnici nag.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 389-390.