Pisava, posameznik in družba

Dijana Matković: Zakaj ne pišem. Cankarjeva založba, Ljubljana 2021

Silvija Žnidar

Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede. Zakaj ne pišem, besedilo s paradoksalnim, a toliko bolj pomenljivim naslovom, je delo opolnomočenja, vztrajanja in zavedanja. Zavedanja lastne pozicije v družbi, njenih struktur, ki močno zaznamujejo in preoblikujejo posameznice in posameznike, njenih krivic, neenakosti, pa možnosti upora in odpora, predvsem pa je to besedilo, ki prepoznava tudi pozicije drugih, želi čez sebe, preko in onkraj ednine, hoče podarjati, biti gibalo, imeti pomen za te druge. Kajti kot piše avtorica: »Da bi lahko sploh pričela snovati pisanje nove knjige, moram priti do točke, ko lahko pogledam čezse: moja vrednost ni najprej v tem, kar lahko ustvarim, ampak kar lahko storim za druge.«

Zakaj ne pišem je zvrstno gledano nekje na osi med avtofikcijo in esejizmom oziroma je »gladka«, premišljeno pregnetena spojina, zmes obeh. Ker avtorica piše iz svojega lastnega življenja, tako seveda ne moremo govoriti o »klasični« romaneskni strukturi, protagonistih in antagonistih, čeprav bi lahko dejali, da je protagonistka piska sama oziroma njeno mišljenje, antagonizmov, proti katerim se usmerja, pa je kar nekaj – sram, družbena neenakost, kapitalizem, privilegirani razredi, depresija, tesnobe itd. Tako kot Didier Eribon z Vrnitvijo v Reims – ki ga Matković navaja kot »inspiracijo« – pisateljica izhaja iz specifičnega občutka sramu, in sicer iz razrednega sramu, ko povzroča nelagodje že zgolj neka materialna, družbena pozicija, v katero si rojen in z njo določen (»Sram je bil vgrajen vame, že v maternici, kot želodec, pljuča, debelo črevo. Sram me je bilo svoje mame in okoliščin, v katerih sva živeli. Sram me je bilo, ko se mama v nobeni socialni situaciji ni znašla, ker je ni razumela. Sram me je bilo revščine«). S tega izhodišča popiše, ponazarja in razlaga, kaj pomeni biti rojen v nižjem, delavskem razredu, kako si na udaru kot priseljenka, kaj pomeni odraščati in se šolati brez privilegijev, kaj pomeni nenehno se boriti za preživetje, obstanek, prepoznanje, za neko osnovno življenjsko digniteto. Pripoved (se) tako začenja s prizori iz otroštva, zaznamovanega z materialnim pomanjkanjem, ki ga dodatno definira manko socialnega in kulturnega kapitala, nadaljuje se z negotovim odraščanjem, ko subjektka »manevrira« med zahtevami (slabega) šolskega sistema, delom za zaslužek in odkrivanjem takšnih in drugačnih »partyjev«, ki omogočajo »izklop« iz realnosti, nato pa nas avtorica sooči še s frustrirajočimi razmerami na delovnem trgu, z napori lastnega intelektualnega dela. 

To je (avto)biografski »temelj« dela, ki pa se razraste v mnogo več. »Da sem se iznašel, sem se moral najprej od vsega ločiti,« pravi Eribon v Vrnitvi v Reims, Matković pa na podoben način prevprašuje svojo osebno pozicijo, kajti šele ko veš, kdo si, kaj so tvoja mesta v svetu, lahko zares napišeš kaj tehtnega in dobrega. Pisateljica motri in razčlenjuje svojo osebno zgodovino, jo izkristalizira s pisavo, in ko prepozna v svoji eksistenci delovanje nekih družbenih, ekonomskih in političnih struktur, lahko začne tudi graditi kritični tekst, ki je relevanten za neštete posamične usode, ki jih veže, določa, zavezuje, tesni ista problematika oziroma umeščenost in ki se ne zmorejo vklopiti v prevladujoči, normirani socialni narativ, diskurz. Od izkustva ene osebe prehaja na skupine, iz osebnega v izrazito politično. Pri tem avtorica tudi nenehno preučuje lastni modus izrekanja, opazuje intelektualne, spoznavne mehanizme, ki jo spremljajo ob pisanju, kar konec koncev doda tekstu večjo težo, saj piska ob samem delu prepoznava v sebi konstrukte oziroma ovire, ki so jo ustavljale pri pisanju, ki so ji zbujale dvome, jo pehale v stanje obupa. Namreč, človek brez zaledja – ozadja z močnim kulturnim, simbolnim kapitalom – bo v svoji izreki in delovanju zelo verjetno negotov, saj ni bil deležen spodbud oziroma so bile njegove želje utišane. Posebej dragocene so v tem smislu strani, na katerih Matković piše o ženskih »težavah« z govorom in pisanjem, saj so ženske še bolj zavezane k samocenzuri in molku: moški so še vedno tisti, ki prej in bolj samoumevno »podedujejo knjižnice«, ki jim je kot da prirojena suverenost govora: »Zato praktično ne poznam ženske, ne glede na razred, ki mu pripada, ki ne bi dvomila v svoje pisanje, v svojo pravico izrekati svoje misli, svoja čustva, svoja dognanja.«

Znotraj dela lahko tako spremljamo boj avtorice s sabo, s svojo pisavo, s problemi, demoni, kompleksi in krivdami, s katerimi se morda še ni povsem soočila ali jih odpravila: nekatera mesta prepušča še nadaljnji introspekciji ali analizi. Vendar se pri tem (oziroma kar pri večini napisanega) ne drži nazaj; kot piše na nekem mestu, pogosto ni znala biti tiho, kar je bil eden izmed »privilegijev nepripadnosti«: kajti če ne pripadaš, če ne poseduješ oziroma nimaš ničesar, ne moreš tudi ničesar izgubiti. To knjigo tako zaznamuje močna prisotnost v svetu – v tukaj in zdaj – nezadržanost, čuječnost, živost (pojem iskrenosti je morda malce problematičen, saj bi z njim predpostavljali, da dodobra poznamo avtoričine intence), pisateljica pretrga opne med svojim in zunanjim svetom, nas spusti v svoje miselne interierje, ki nas posrkajo vase, hkrati pa nas vselej vračajo ven, nas obračajo proti širši sliki; konec koncev pove tudi tisto, česar ni prijetno slišati, čemur se želimo včasih z eskapističnim spustom v sfero literature izogniti (kot pravi Matković, jo »zanima, kaj je res, ne kar je prikladno vedeti«). Še posebej so – na zanimiv način – »vpadljivi« recimo tudi zapisi njenega »konkretnega« boja s pisanjem (nastajajoče) knjige, ki so nekakšni intermezzi znotraj glavne linije naracije – že ta je sicer sestavljena iz retrospektiv in esejističnih refleksij – in prikazujejo skorajda že fizični napor intelektualnega dela, ki vodi do izčrpanosti, slabosti, iztrošenosti; ponazarjajo »Tantalove muke« ob ustvarjanju, ob iskanju lastnega jezika (»Za razvozlanje, iskanje svojega jezika bom potrebovala še leta, predvsem v besedilih, ki so, upam, še pred mano«), sploh ko gre za delo, ki ni glavni vir dohodka oziroma ga ne moreš ustvarjati iz udobja ekonomske, finančne preskrbljenosti.

Zakaj ne pišem črpa svoj privlak tudi iz nekakšnega gibanja po osi med zatiranostjo in odporom, pasivnostjo in aktivnostjo, pri čemer ima slednja vseeno – v različnih oblikah – premoč. Pasivnost, represija, ki zatira odporno gibanje, je zaznana v nemoči (v knjigi »preučevanega«) delavskega razreda, v rigidnosti družbenih struktur, onemogočanju posameznikov, ki ga omogoča neenakost, v razočaranih mladih »generacijah«, ki so spodkopane na trgu dela in marsikje drugje, v depresivnih posameznikih, ki jih izpljune svet kapitalizma, v samih »izpovedih« avtorice, ko je na robu svojih zmožnosti in verjetja v boljši jutri, pogost je občutek nevrednosti: »Simptom, bolezensko stanje je posledica dejstva, da ti okolje govori, tako kot tvojima staršema, da ne sodiš nikamor in nisi vreden nič.« A po drugi strani so na knjižnih straneh vseskozi prisotne neka uporniška jeza, brca proti krivicam in sistemu (pri čemer pisateljica ne zveni pravičniško, ampak preprosto »pove tako, kot je«, kot bi lahko poenostavljeno zapisali), želja po ozaveščanju ljudi, potreba po mobilizaciji družbe, povezovanju različnih bojev, nuja po tem, da se znebimo občutkov krivde in ponižanj, ki nam jih vsiljuje kapitalistična mentaliteta, da se postavimo zase in se s tem osvobodimo. Vselej je navzoča neka želja po solidarnosti, iskanju skupnosti, pri čemer lahko igra pomembno vlogo tudi literatura. Ta je ena izmed dobrin, ki so obče dostopne, njeni avtorji nas nenehno nagovarjajo (pri Matković so ti avtorji pogosto na primer Mark Fisher, Didier Eribon, Aleksandar Hemon, Danilo Kiš, Andrej Nikolaidis idr.), pišejo tekste, ki zmorejo vzgibati posameznikovo mišljenje. Vsekakor je to tudi nekaj, k čemur aspirira pričujoče delo. 

Kot že rečeno, Zakaj ne pišem v svojem bistvu ni pravičniška knjiga, ni pa niti utopistična. Sicer navrže ogromno »grdih resnic« in postavi precej ogledal, a v več momentih je do potencialnega bralstva tudi prizanesljiva, ne ponuja nekih idealističnih tolažb, rešitev. Da nam vedeti, da je okej, če se vselej ne počutimo popolnoma produktivne, »pri volji«, če nas mučijo depresije in tesnobe. Avtorica to dopušča sebi in ostalim. Včasih pač ni mogoče naprej, včasih ni mogoče pisati, ker je cena prevelika (»Te knjige nisem smela napisati, ker ta primitivna odpornost v meni ni hotela podleči mojim načrtom o samouničenju, ki bi pisanje spremljalo. Stvar je, ko pomislim zdaj, pravzaprav taka: skozi leta se nisem reševala le s pisanjem, ampak tudi nepisanjem. Z odlašanjem«). To je med drugim zapisano v sam naslov tega literarnega dela, ki raziskuje vse tisto, kar nas onemogoča in kar nas lahko konec koncev popelje onkraj tega, kar ima lahko potem tudi neki pomen, smisel za naš obstoj. 

»Prelomiti tišino – spregovoriti o razredu in si razjasniti svojo pozicijo – je nujni korak, če hočemo živeti v svetu, v katerem bomo lahko solidarni v blaginji in obilju, v katerem bomo lahko uveljavljali pravičnost v javnem in zasebnem življenju«: tako piše bell hooks in to je na koncu tudi ena izmed vodilnih linij pisanja Dijane Matković. Od začetka do konca dela lomi tišino, piše o sebi, svojih ranah, piše o delavskih družinah in njihovih otrocih, o priseljenstvu, drugačnosti, o diskurzih, ki posameznike odvračajo od lastne vrednosti, od same blaginje. Zdi se, da to počne (med drugim) z namenom vlivanja upanja, z željo, da knjiga doseže čim več ljudi, jim nudi uteho in jih prepriča, da niso sami. To počne na zelo elokventen, tekoč, luciden način, dostopen – v skladu z duhom dela – vsakomur. Zakaj ne pišem že od samega začetka posrka v svoj dobro naoljeni pripovedovalski stroj, pri tem pa nas nenehno hrani s številnimi analizami, refleksijami, ki niti najmanj ne odvračajo pozornosti, kvečjemu vzbujajo apetit po še več.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čez telo

    Aljaž Krivec

    Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

  • Vse te drobne apokalipse sveta

    Silvija Žnidar

    Za T. S. Eliota se v Votlih ljudeh konec sveta ni zgodil s pokom, temveč s hlipanjem. Tudi v najnovejši zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška s pomenljivim naslovom Zgodbe za lažji konec sveta smo – razen zaključnega teksta – daleč stran od velikega, apokaliptičnega poka, srečujemo se predvsem s posamičnimi, individualnimi kataklizmami, z besedili, ki svojih likov ne spodnesejo v veliki eksploziji, ampak deluje, kot da so posrkani v neki kaotičen, nenaden trzljaj, ali jih morda pokosi banalna rutina (lastnega življenja) ali pa jih izniči bizarna situacija.

Izdelava: Pika vejica