O osebni izkušnji

Tina Bilban

Januarja smo se pogovarjali o novici s Kitajske. V začetku marca o novici iz Italije. Zdaj se že dva meseca pogovarjamo o stanju doma (in po svetu). Če ne drugega, je to stanje toliko drugačno, da nam je par stvari postavilo na glavo pa v nov kontekst. Mogoče kakšne od njih zdaj sploh prvič opazimo. Ali pa nanje sedaj, z nove perspektive, gledamo drugače. No, to potem pripelje do množice mnenj in do kakšne ugotovitve. Ampak pri meni so bolj tega tipa:

  • Moj oče ima prav, moji mulci so res (pre)glasni, vsekakor pa glasnejši, kot sva bila midva z bratom.
  • Ob hrupu se ne da vedno pisati, mi pa, načeloma, uspeva brati.
  • Kakofonija hrupa se lahko včasih rešuje s knjigami, če eden bere, so drugi včasih tiho ali pa si samo zmerno glasno pomrmravajo.
  • Naslednja stopnja je metanje iz hiše, v hišo se potem sliši le zadušeno vpitje z vrta (z dovolj zadovoljnih intervalov, da se notri »mirno« bere in včasih piše), sosedi pa nas še vedno prenašajo. Win-win situacija v korona stilu.
  • Pri sebi opažam neki prej bolj potuhnjeni pojav, ki ga provizorično imenujem pojav savne. Kadarkoli sem v savni in si predstavljam, da se vrat ne da odpreti, mi začne zmanjkovati zraka, grozno vroče je in takoj moram ven. No, zdaj me že skoraj dva meseca daje Reisefieber, pa resno pogrešam vlečenje knjig s polic, ki niso moje. Predvsem to. No, pa tišina mi manjka. 

In ko malo dvomeče pogledujem tale seznam ugotovitev, ki so kar daleč od kakšnih vsesplošnih zaključkov, tako rekoč na drugem koncu, ugotavljam, da je po naravi pravzaprav nekako soroden literaturi, ki mi zadnje čase hodi v roke. Ena taka je bila na primer Opraviti z Eddyem Édouarda Louisa, avtobiografski roman, prvenec »francoskega čudežnega dečka«, ki izjemno prepričljivo stopi na literarni parket z zgodbo o odraščanju v industrijskem kraju na severu Francije. Pred njim pa Materinstvo Sheile Heti, roman – notranji monolog, v katerem avtorica vrže na papir tisto, kar je pravzaprav najbolj njeno, osebni premislek o tem, ali in če, zakaj, imeti otroke.

Ne gre zato, da bi bile zgoraj izpostavljene ugotovitve zametek romana, mednarodne uspešnice, ki jih bo v bližnji prihodnosti pripeljala na festival Fabula. Jim je pa lastna specifika, ki jo danes bralci pogosto dojemajo kot znak kredibilnosti: osebne so. Izhajajo iz osebne izkušnje in ne delajo posplošenih zaključkov izven nje. 

To je, po mojem mnenju, ena od pomembnih rdečih niti sodobne literature, hkrati pa je to tista rdeča nit, ki ji pogosto, neredko v trumah, sledijo tudi bralci. Kar pomislimo na primer na bestseller po vseh normativih slovenskega trga Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj ali pa na eno bolj presenetljivih uspešnic zadnjega časa Moj boj Karla Oveja Knausgårda.

Izhajanje iz osebne izkušnje pa ne pomeni, da ni premislek konteksta, družbene situacije in položaja posameznika znotraj nje že a priori prisoten, seciran, včasih celo analiziran znotraj razprostiranja te osebne izkušnje. Nahajamo se v svetu informacij. Od povsod prihajajo. Konstantno. In z nekaj miselnega napora nam je lahko hitro jasno, da si je posamezen fenomen mogoče pogledati iz različnih perspektiv, da ga je mogoče preučiti z različnimi orodji, da ga lahko pretresamo v različnih kontekstih in da vsako tako pridobljeno znanje dopolnjuje prejšnja znanja in stališča, da zahteva od njih opredelitev, dialog, sintezo. 

Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo sedaj celovito poučeni, da vemo tako rekoč vse. Platon in Aristotel sta obvladovala dobršen del svojega sveta. Nam naš nenehno uhaja. Še posebej kadar se, oboroženi z vsem preteklim znanjem, pripeti na različne informacijske kanale, znajdemo v novi situaciji, kjer iztek različnih možnosti še zdaleč ni očiten, predvidljiv pa le, če se strinjamo, katere informacije sploh so relevantne za naš model. Še vedno pa imamo osebno izkušnjo. Ki je primarno predvsem to, osebna. Izkušnjo, ki je težko podlaga za znanstveni model ali politično strategijo. A hkrati morda najbolj kompleksno razpira situacijo.

V Opraviti z Eddyem Édouard Louis razpira družbeni položaj delavskega razreda, vprašanje spola in spolne usmerjenosti, vlogo šole in družine, problematiko nasilja in alkoholizma, družbene vzorce, determinacijo … – vse v enem zamahu, ker drugače ne gre, ker je vse to bistveno prepleteno. Skozi iskreno, brutalno neposredno osebno izkušnjo mu uspe upovedati različna odsenčenja fenomena Eddy, a v fenomenu Eddy je mnogo več kot le Eddy sam, v njem se vseskozi zrcalita čas in prostor, v katerega je Eddy umeščen. Zato gre konec koncev za družbeno kritiko par excellence. Pa vendarle ne samo kritiko; ne nazadnje, če družba ne bi so-ustvarila fenomena Eddy, tudi s fenomenom Édouard Louis ne bi bilo nič. Založba Beletrina o romanu na svoji spletni strani zapiše: »Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za avtobiografski roman, je podton vseskozi političen.« A to protipostavljanje avtobiografskega in političnega se zdi nepotrebno, morda celo napačno? Je roman Édouarda Louisa res samo na prvi pogled avtobiografski? Ali je avtobiografski skoz in skoz, kar pravzaprav sploh daje moč in ostrino njegovi politični poanti, ki ni nikoli neposredno izražena, nikoli oblikovana, izolirana v določeno krilatico, kar ji daje kredibilnost.

Se pa postavlja vprašanje, ali je osebna izkušnja dovolj za kredibilnost; kredibilnost za kakšen tip podajanja izjav? Če bi Galileo po tistem slavnem metanju krogel s stolpa v Pisi, o katerem je kasneje poročal njegov učenec Vincenzo Viviani, opisoval svojo osebno izkušnjo, če bi pisal o bolečinah v roki in strahu pred višino pa o čudovitih razgledih in petju ptic …, bi sicer dobili zelo kompleksen pogled na metanje krogle v specifičnem času in prostoru, iz specifične osebne perspektive, bolj malo pa bi to prispevalo k razumevanju prostega pada in razvoju znanstvene metode. Samo z osebno izkušnjo ne bi šlo. V celotni zgodbi o Galileu in kroglah je pravzaprav ključna prav Galilejeva zmožnost stopiti ven iz zgolj osebne izkušnje. Njegovi meti krogel s stolpov v Pisi so tako prototip sodobnega eksperimenta – opazovanja izbrane spremenljivke v nadzorovanih pogojih, na podlagi katerega lahko (po več ponovitvah), sprejmemo ali ovržemo hipotezo o splošni naravi stvari in/ali odnosih med njimi.

Če so Galilejevi zaključki o zakonu prostega pada ločeni od osebne izkušnje, pa to ne drži tudi za fenomen Galilea samega. Danes ga razumemo kot pomemben element v zgodovini razvoja znanosti, element, ki si ga še posebej živo predstavljamo zaradi zapisov njegovih sodobnikov in kasnejših raziskovalcev. Na primer Galileja kot tistega, ki naj bi si, po glasnem priznanju, da se je motil, ko je trdil, da se Zemlja vrti okoli Sonca, v brk zamrmral: »Pa vendar se vrti!« Zgodba je tista, ki nam približa Galilea kot posameznika, ga osvetli iz različnih strani, postavi v kontekst, je tista, ki, če se navežem na Saša Dolenca in njegov zagovor zgodbarstva, poleg prenosa informacij v nas sproži tudi čustveni odziv.

In če se je zgodba o Galileu že začela tako, da jo je popisoval Galilejev učenec z (domnevamo) kar bujno domišljijo, potem pa je šla še čez par rok, ki so se bodisi vračale k zgodovinskim virom, bodisi težile k čim bolj zanimivi štoriji, je osebna izkušnja pač najbolj neposredna. Je pripovedovalec pomešal spomine, kakšnega izpustil, ker trga pripovedno nit, kjer je noče pretrgati, kakšnega dodal dodal, ker jo okrepi, kjer bi se lahko strgala? Možno. Ampak konec koncev je to zdaj del njegove zgodbe. Njegove izkušnje. Dogodki gradijo podstat in potem ta podstat, iz katere izhaja avtor popisovalec, izgrajuje dogodke povezane v spomin, povezane v zgodbo. In to je tisto, kar, se mi zdi, daje osebni izkušnji kredibilnost. Med pripovedovalcem in opisovanim fenomenom ni enačaja, Eddy ni Édouard Louis. Sta si pa ekstra blizu. Édouard Louis je bil tam, ko se je konstituiral Eddy. In tudi skozi Eddya se je konstituiral Édouard Louis.

Če se prek Eddya in Galilea vrnem v zadnje dneve maja 2020 – mogoče je sicer kriva samo stalna prisotnost šundra, ampak meni ne uspe priti do kompleksnih, splošnih zaključkov o trenutnem stanju pa časih, ki nas čakajo. Sta pa zadnja dva meseca gotovo z določene strani pregnetla moj odnos do knjižnic in knjigarn, do šole, do koncertov, do vrta pred hišo, do premikov po prostoru, do tišine …, predvsem pa sta razkrila en kup povezav med njimi. 

Zdaj, samo s kupom osebnih izkušenj bomo verjetno težko prišli do kakšnih uporabnih modelov širjenja bolezni pa do čim bolj smiselnih ukrepov, ob katerih spotoma ne bomo izgubili kakšne od generacij ali pa dimenzij družbe. Je pa osebna izkušnja lahko tista, ki nas cuka za rokav vsakič, ko se nam zdi, da bi lahko malo poenostavili stvari in se lotili ene spremenljivke, medtem ko druge čakajo, da bo pač bolj obvladljivo. Ki nas spomni, da je svet, v katerem živimo, prekompleksen za take stvari. Da ima vsak fenomen več strani in da se vsak vedno že nahaja v kontekstu, povezan z ostalimi.

O avtorju. Tina Bilban deluje kot raziskovalka, avtorica in kritičarka, največkrat na prehodih med literaturo, filozofijo in znanostjo, lokacijsko pa skače med Ljubljano in drugimi točkami na zemljevidu Evrope. Posledice te raztrosenosti so med drugim doktorsko delo in nekoliko poljudnejša knjiga o pojmu časa v filozofiji, fiziki in literaturi, in zbirka kratkih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zen in pobiranje redkvic

    Maša Ogrizek

    Postala sem zemlja. Vse je bolje kot biti živ mrlič. In vame smo sadili fižol in solato. Iz mene pobirali krompir. In redkvice.

  • Plevel, pepel in kače

    Urša Zabukovec

    Preživetvena strategija, ki smo jo ubrali marca, očitno ni bila najboljša. Morda niti ni imela takšnega namena: biti dobra.

  • Protest – intermedijska instalacija

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kaj bi se zgodilo, če bi začeli za državno in evropsko financiranje prijavljati množične intermedijske instalacije, do potankosti dramaturško domišljene proteste po lokalnih prizoriščih?

Izdelava: Pika vejica