LUD Literatura

Avtofikcija, borilna veščina

Uvodnik Literature 391-392

Alenka Ambrož

Preteklo leto se je v francoskih kinodvoranah zaključilo z dvema filmskima posvetiloma literarni avtofikciji. V prvem (Édouard Louis ali preobrazba, rež. François Caillat) ekran polni postava pisatelja Édouarda Louisa. Gledalci smo potopljeni v njegove poteze, njegov glas, njegovo zgodbo ter v Amiens, mesto njegove preobrazbe iz otroka delavskega razreda v pariškega intelektualca. V drugem (Orlando, moja politična biografija, rež. Paul B. Preciado) subjekta avtofikcije, španskega filozofa Paula B. Preciada, skoraj ne vidimo. Namesto njega je pred nami dvajseterica transspolnih in nebinarnih oseb, ki vsaka zase zatrdijo: »V tem filmu bom Orlando Virginie Woolf.« Preciado nam pojasni: »Nekoč me je nekdo vprašal, zakaj ne napišem svoje biografije. Odgovoril sem, ker jo je jebena Virginia Woolf napisala leta 1928.« Množica Orlandov, ki soustvarjajo Preciadovo politično biografijo transspolne osebe, se giblje po vilinskem svetu, kjer se kot v kultnem romanu menjajo obdobja, spoli in pravila igre.

Kljub nasprotujočim si scenarističnim strategijam, ki prvega avtorja postavljajo v ospredje, drugega pa brišejo iz pripovedi, oba dokumentarna portreta družijo številne značilnosti, katerih popis predstavlja določen uvod v žanr avtofikcije. Slednjega sta namreč Louis in Preciado prignala do skrajnih robov, tako v literaturi kot v življenju. Iz samih sebe sta ustvarila lika, ki bolj kot o njiju samih pričata o protislovjih in zamolčanem nasilju okolja, v katerem in proti kateremu sta se oblikovala. Iz lastne pripovedi delata spektakel, s čimer, kot mnogi drugi ustvarjalci avtofikcije, individualne zgodbe pretvarjata v kolektivno zadevo.

Za začetek le nekaj besed o avtorjih: Louis in Preciado sta vsak na svoj način trans. Louis je predstavnik transrazrednosti (transclasse), kot filozofinja Chantal Jacquet opiše fenomen prehajanja med razredi, da bi nadomestila zastareli in vrednostno obarvani izraz »razredni prebežnik« (transfuge de classe). V našem prostoru je dobro poznan, še posebej po zaslugi Dijane Matković, ki skupaj z Louisom v seriji pisateljev, kot sta tudi Annie Ernaux in Didier Eribon, v literaturo vračajo vprašanje razredne razlike. Preciado žal v slovenščino še ni preveden, vendar pa je ob Judith Butler verjetno najpomembnejši sodobni teoretik spola, zato velja njegove knjige vzeti v roke v kakšnem drugem jeziku. Njegovo življenje in delo govorita o sistemu delitve, ki skupaj z razrednim in rasnim tvori presečišče globalnih sistemov dominacije: o binarni spolni delitvi.

Kot pri Louisu je tudi pri Preciadu teorija neločljiva od prakse: je transspolna oseba, vendar na način, ki je v javnosti redko predstavljen. Kot Beatriz Preciado se je v tridesetih odločila, da ima dovolj peze, ki pride z označitvijo »biti ženska«. Ustrezala ji ni nobena od možnih družbenih vlog, ki so ji bile kot ženski na voljo, ni pa si želela biti niti moški. Želela je izstopiti iz sistema nasilja proti neznanemu, z razumevanjem, da so »kulturni kodi ženskosti in moškosti anekdotični v primerjavi z neskončno raznolikostjo modalitet obstoja«. Tako je s samozdravljenjem z majhnimi dozami testosterona pričela počasno preobrazbo, ki je zabeležena v delu Testo Junkie (2013). Pri tem hormon ni bil cilj na sebi, pojasnjuje, temveč zaveznik v izumljanju nekega »drugje«. Ker se je za administrativni in pravni obstoj, za uveljavljanje minimalnih pravic in prečkanje meja, treba opredeliti binarno, je nekaj let po preobrazbi sprejel/a moški spol, to prisilno odločitev pa nenehno problematizira, nazadnje v odličnem spisu »Lahko pošast govori? Poročilo akademiji psihoanalitikov« (»Can the Monster Speak? Report to an Academy of Psychoanalysts«, 2021).

 

Fikcije, individualne in kolektivne

Tako Édouard Louis kot Paul B. Preciado sta sama sebe ustvarila s spremembo imena, telesa in jezika. »Naučil sem se vašega Freuda in vašega Lacana, da lahko govorim pred vami,« pravi Preciado o jeziku, ki se ga je priučil, da bi lahko o spolu govoril s tistimi, ki odločajo o njegovi legitimnosti. Édouard Louis na drugi strani opisuje dolge ure, ko je vadil izgovarjavo pred ogledalom ali pa se učil pravilne rabe jedilnega pribora, da bi se vključil v francosko meščansko družbo. Način, kako opisujeta svojo preobrazbo, predstavlja prvo značilnost sodobne avtofikcije: z zavedanjem, da individualne pripovedi pričajo o kolektivni usodi, skušata avtorja svoji pripovedi narediti uporabni. Njuni zgodbi se namreč upirata nasilnosti pripovedi o izjemnih posameznikih, ki so se iztrgali iz okolja zaradi posebnih zaslug, po drugi strani pa tudi nasilnosti neoliberalnega imperativa dela na sebi. Če sta iz svojih življenj s pomočjo literature ustvarila določen priročnik za preobrazbo, nas v ničemer ne vabita, naj se zbujamo ob petih zjutraj, meditiramo in pišemo dnevnik hvaležnosti. Nasprotno, poudarjata naključnost lastne preobrazbe.

Eddy Bellegueule si ni posebej želel zapustiti svoje vasi. Če bi znal bolje igrati nogomet, če bi ustrezal kriterijem moškosti svojega okolja ali pa ne bi naletel na mentorja Didierja Eribona, verjetno ne bi postal Édouard Louis. Podobno Paul Preciado poudarja, da se brez odhoda iz rodne španske vasi in odkritja besedil temnopoltih in lezbičnih feministk najbrž tradicionalni ženski vlogi ne bi izognil. Avtor transspolnosti tudi ne opisuje kot srečnega izhoda iz spolne delitve. Biti trans danes pomeni nenehno tvegati življenje, hkrati pa biti podvržen ponižujočemu medicinskemu in psihiatričnemu diskurzu. Ne nazadnje pomeni tudi otežiti svojo situacijo na trgu ljubezni in seksualnosti. A v primerjavi z binarno spolno vlogo je biti trans ječa, ki si jo je avtor izbral sam. Lika Édouard Louis in Paul B. Preciado tako ne trdita, da je mogoče preprosto izstopiti iz prevladujočega družbenega diskurza, temveč da se je s slednjim mogoče poigravati in razkrivati njegova protislovja.

Protagonist avtofikcije je subjekt, ki se polasti lastne fiktivnosti, pri njej sodeluje, jo razkriva in dela uporabno. S poudarjanjem fiktivne in performativne narave vsake subjektivnosti pa avtofikcija tudi uspešno razkriva varljivo podstat sodobnih kolektivnih pripovedi. Ker se ideološkost določene pripovedi razkrije šele, ko imamo do nje primerno distanco, imajo avtorji, ki prehajajo med družbenimi razredi in med spolnimi vlogami pri tem pomembno epistemološko prednost. S stališča transrazrednosti se laže razberejo pripovedi, ki jih sami sebi pripovedujejo na eni strani pripadniki delavskega razreda in na drugi pripadniki družbenih elit. Na primer ko otrok delavskega razreda zase pravi, da »ni za knjige« ali da »ni za šolo«, medtem ko otrok izobraženih staršev smatra za samoumevno, da bo študiral in da je njegovo zanimanje za šolo posledica nadarjenosti in delavnosti, ne pa tudi privilegija. Zahvaljujoč dvojnemu izkustvu lahko Ernaux, Eribon, Louis ali Matković razkrijejo obe pripovedi kot simptoma mitov o meritokraciji in družbeni pretočnosti, ki se v neoliberalnih družbah le krepijo.

Avtofikcija je v svojih najboljših izrazih avtosocioanaliza: je pripoved posameznikov, ki se zavedajo lastnega mesta v družbeni reprodukciji ali nereprodukciji simbolnega in ekonomskega kapitala. Subjekt, ki preko lastne zgodbe analizira svoje okolje, s tem poudarja kolektivno naravo svoje subjektivnosti. »V La place sem opisovala svojo zgodbo, vendar je to zgodba milijonov,« na primer poudari Annie Ernaux v nekem intervjuju o prvem romanu, v katerem je spregovorila o svojem družinskem ozadju. Podobno Dijana Matković Zakaj ne pišem prične s citatom Faruka Šehića: »Jaz sem eden, vendar nas je tisoče.«

Kolektivno dimenzijo avtofikcije dopolnjuje fenomen, ki ga Louis v predgovoru k Eribonovi Vrnitvi v Reims opisuje kot »serijskost«: določena veriga opolnomočenja, ki povezuje avtorje, ki se prepoznajo v pripovedi drugega, ki jim je torej biografija nekoga drugega omogočila mišljenje lastne biografije. Paul B. Preciado se je prepoznal v pripovedi Virginie Woolf in v njej našel koncept za izhod iz binarnega razmišljanja o spolu. Annie Ernaux se je prepoznala v delu Pierra Bourdieuja; Didier Eribon se je prepoznal v delu Annie Ernaux; Édouard Louis se je prepoznal v delu Eribona, prav tako kot Diana Matković, ki se poklanja tako Eribonu kot Louisu. Konec koncev se je, na povsem drugem koncu spektra, Eva Mahkovic prepoznala v delu Taylor Swift. Namesto posameznikovih zaslug avtofikcija poudarja pomen intelektualnih filiacij. Kot pravi eden od nastopajočih v Preciadovi Politični biografiji, je sodobni svet poln Orlandov, ki spreminjajo potek zgodovine, a ob tem za to, kar so, še nimajo besed. Besede pa lahko najdejo pri pisateljih, ki imajo pogum zapisati svojo izkušnjo.

 

Pošasti se predstavijo

»Lahko pošast govori?« Paula B. Preciada se navdihuje pri drugem velikem mojstru preobrazb, Franzu Kafki, in njegovi kratki zgodbi »Poročilo akademiji« (1917). V zgodbi se opica Rdeči Peter predstavlja pred zborom uglednih znanstvenikov, da bi jim poročala o svoji evoluciji v človeka. Rdeči Peter se je moral naučiti človeškega jezika in pozabiti na svoje prejšnje opičje življenje, da bi bil sprejet v evropski družbi. Zgodba seveda ne govori o osvoboditvi od živalske narave, temveč je kritika evropskega kolonialnega nasilja. Rdeči Peter ni imel izbire: če ni želel umreti v kletki, potem ko so ga lovci na pohodu ujeli, se je moral naučiti govoriti in vesti kot evropski človek. Prav tako Preciadova zgodba ni zgodba o osvoboditvi od ženskega telesa v skladu s sprejeto pripovedjo o telesni dismorfiji, temveč kritika medicinskega in sodnega diskurza o transspolnosti. Pri tem mu metafora kolonialne geografije pomaga razložiti nasilje spolnega razločevanja: medtem ko so pokrajine naravne, so meje vedno politične. Organi, ki jih smatramo za dokaz ženskosti in moškosti, za Preciada niso bolj resnični kot Ruanda ali Nigerija, Španija ali Italija: »Obstaja razlika med bujnim zelenim hribom na enem bregu reke in vetrovno puščavo, ki se razprostira na drugem bregu. Obstaja erotična pokrajina telesa. Ni spolnih organov, so le kolonialne enklave moči.«

»Poročilo« je prepis nagovora, ki ga je Preciado pripravil na vabilo École de la Cause Freudienne v Parizu leta 2019, naj pred tisoči psihoanalitikov predstavi svojo izkušnjo ob študijskem dnevu »Ženske in psihoanaliza«. Namesto pohlevne pripovedi o trpljenju v napačnem telesu ali o otroških travmah, ki bi določile potek celotnega življenja, so bili psihoanalitiki deležni kritike za soodgovornost za patologizacijo transspolnosti ter subtilnega posmeha zaradi nazadnjaštva. Preciado je bil izžvižgan in govora ni mogel dokončati, ko pa so posnetki govora zakrožili po internetu, se je odločil tekst objaviti.

Branje slednjega se na presenetljiv način dopolnjuje z nedavnim avtofikcijskim romanom Eve Mahkovic Toxic. Slednji vsebinsko ne bi mogel biti bolj nasproten tradicijama, ki jima pripadata Preciado in Louis: v njem ni prehajanja družbenih meja in pravil ne prevpraševanja možnosti spremembe; popis notranjega življenja subjekta avtofikcije se v vseh pogledih uklanja prevladujočemu diskurzu, ki obljublja odrešitev preko potrošništva in dela na sebi. Prav v tem razkrivanju vseh grdih podrobnosti slednjega, kot se zrcali skozi zavest neke ženske, pa portret skozi svojo navidezno apolitičnost postane političen.

Kot Preciadovo delo se Toxic podobno upira vsakršnemu psihoanalitičnemu diskurzu: »To ni analiza,« pojasni protagonistka, »ampak pobiranje možganskih smeti.« Delo je res izčrpen arhiv smeti: usedlin gentrificiranega deklištva in medijskih odplak, ki jih večinska ženska, izpostavljena globalni kulturi, pasivno vsrka v nekaj desetletjih življenja. Večinskost opisane ženskosti pri tem ni vezana na njeno številnost, temveč na njeno prevladujočo zastopanost v javnem prostoru. Deklice po vsem svetu so nehote izpostavljene fantazmatski podobi zahodne ženske, ki »ima vse«: je hkrati objekt poželenja in subjekt kapitalistične akumulacije, je osvobojena, ne da bi se v globalnem sistemu izkoriščanja karkoli spremenilo.

Ta dokument o spodletelosti ameriškega modela girlboss feminizma tako z negativnim primerom dopolnjuje Preciadov argument za ukinitev binarne spolne delitve. Če Preciado beleži težavnost preobrazbe, pri kateri je »svoboda tunel, ki ga je treba izkopati ročno«, Toxic beleži morda nič manjšo težavnost upiranja spremembam, skladnega s prevladujočo ideologijo. Da, pošast lahko govori, odgovarjamo po tem drugem branju, vendar pošast ni, kdor smo mislili, da je. Pošastne niso transspolne osebe, temveč tradicionalne spolne vloge in škoda, ki jo še danes povzročajo.

 

Vprašanje spovedi ali Kdo o sebi deli preveč?

Pred kratkim je v intervjuju neka novinarka avtorico avtofikcije vprašala: »Od kod ta potreba po spovedovanju?« Vprašanje ponuja še poslednjo mogočo definicijo sodobne avtofikcije. Ne zato, ker bi držala trditev, vsebovana v vprašanju (da gre za spovedno literaturo), temveč zaradi samega dejstva, da se vprašanje zastavlja. Težko si predstavljamo, da bi bilo vprašanje v podobnem tonu zastavljeno Avguštinu ob objavi Izpovedi ali pa celo Kovačiču ob izidu Prišlekov. Kje torej leži razlika med »legitimnimi« avtobiografskimi pripovedmi in tistimi, ki jih takšno vprašanje zadene?

Avtofikcija pogosto posreduje pripovedi, ki opisujejo dejstva, tako izbrisana iz prevladujočih naracij, da njihovo golo opisovanje vzbuja nelagodje, sumničavost, občutek, da se nekako »deli preveč«. Tega se ob pisanju dobro zaveda Annie Ernaux. Kot zapiše v Dogodku, po nadrobnem opisu poskusa, da bi splavila s pomočjo pletilke, ki si jo je zabodla v maternični vrat: »Taka pripoved morda zbuja ogorčenje ali odpor, morda bo kdo rekel, da je neokusna. Kakršnakoli doživeta izkušnja podeljuje neodvzemljivo pravico do zapisa. Nobene manjvredne resnice ni. In če v poročanju o tej izkušnji ne bi šla do konca, bi pripomogla k zatiranju stvarnosti žensk in se postavila na stran moške dominacije sveta.«

Podobno izkušnjo pisanja deli Édouard Louis. »Če govoriš o podrejenem, neprivilegiranem okolju, te bodo ljudje vedno videli kot nekoga, ki se pritožuje in ne piše prave literature,« pojasnjuje v intervjuju, ki je izšel v reviji Borec. Po slavni anekdoti, ki jo povzema tudi Dijana Matković, je neki založnik Louisov prvi roman zavrnil z argumentom, da takšna revščina, kot jo opisuje, v Franciji ne obstaja. Uničene hrbtenice, kronične bolezni in prezgodnje smrti pripadnikov nižjega delavskega razreda, skupaj z drugimi eksternaliziranimi stroški kapitalizma, ki jih opisujejo francoski transrazredni pisatelji, so namreč danes za mnoge pripadnike francoskih višjih razredov nezamisljivi. Izbris teh izkušenj iz javnega prostora, katerega del je tudi literatura, pa nikakor ni brez posledic, saj med drugim pomaga legitimirati ukrepe, ki krnijo socialne pravice. Prav od tod torej »potreba po spovedovanju«: pogosto gre za zgodbe in izkušnje, ki kljub temu, da so tako rekoč vsem na očeh, ostajajo skrite in bi brez izpovednega poguma avtorjev takšne tudi ostale. 

Avtofikcija ne nasprotuje le izbrisu določenih pripovedi in izkušenj, temveč tudi njihovi apropriaciji v družbeno sprejemljive narative. Kot pojasni Preciado: »Raje bi iz svojega življenja naredil literarno legendo, biopolitično predstavo, kot da bi dovolil psihiatriji, farmakologiji, psihoanalizi, medicini ali medijem, da zgradijo podobo o meni kot o izobraženem binarnem, integracijskem homoseksualcu ali transseksualcu, kot o prefinjeni pošasti, ki se zna izražati v jeziku norme.«

S premišljeno uporabo avtobiografske komponente ima žanr avtofikcije moč destabilizirati režime resnice, ki upravljajo politično in literarno polje, ter ustvarja nove prehode med obema. V razkrivanju skritega skozi biografskost, v sprevračanju prevladujočih pripovedi in jezikov pa se avtofikcija tudi približuje borilni veščini. Primerjavo si sposojam pri Pierru Bourdieuju, ki je sociologijo slavno opisal kot orodje samoobrambe, ker brez nepotrebnega nasilja, z golimi statistikami, razkriva ideološke predpostavke razredno razslojene družbe. Preko veščine avtosocioanalize se ta oblika samoobrambe seli tudi v literaturo, predvsem kot obramba pred vsiljenimi pripovedmi in jezikom, ki manjšine pretvarja v pošasti. Annie Ernaux ima v tej veščini nedvomno črni pas. Literarni kanon je prisilila, da sprejme jezik njenega delavskega okolja in ženske izkušnje. S preprostim, asketskim jezikom, ki se izogiba izumetničenim metaforam in zapletenim izrazom, ki so valuta v literarnih krogih, je podelila literarno dostojanstvo okolju, iz katerega prihaja. Édouard Louis in Paul B. Preciado pa v veščini avtofikcije zasedata posebno mesto, saj sta iz literarne bojevitosti naredila del žanra samega. »Pišem, da bi dominirajoči razred pripravil do zardevanja od sramu,« svari Louis, Preciado pa »Poročilo akademiji« odpre z zgovornim citatom iz Človeka, ki se smeje Victorja Hugoja: »Kaj počnem tukaj? Prišel sem, da bi vas ustrahoval! Pravite, da sem pošast? Ne! Jaz sem ljudstvo! Sem izjema? Ne! Jaz sem pravilo, vi ste izjema! Vi ste himera, jaz sem resničnost!«

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsi smo toxic

    Anja Zidar

    Roman ne želi biti torej »rilejtable za vse, ne le za peščico« za ceno tega, da bi to vplivalo na iskrenost.

  • Odgovornost za možnosti

    Pia Prezelj

    Prvoosebno naracijo je tudi danes mogoče usmeriti navzven, v širino, v katero lahko vstopi bralec.

  • Še pomnite, tovariši, Ingardna?

    Sašo Puljarević

    Kaj pa, če je problem v meni, ker od romana pričakujem, da bo poezija?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.