Trn v peti Američanov in Rusov

Globalni južnjaki, najnovejše delo esejistke, kritičarke in novinarke Mojce Pišek, bi spočetka umestili v žanr potopisa. Pa vendar kmalu uvidimo, da knjige ne določajo brezskrbni potepi, pa opisi lokalnih običajev, dih jemajočih kulis in eksotične kulinarike – v zbirki umanjka vsega, kar zahodnemu popotniku, vajenemu lastnega kulturnega izhodišča, vzbuja začudenje in fascinacijo, ki ju v zadnji instanci poraja občutek večvrednosti oziroma »pravega« načina življenja –, ampak se utemeljuje tudi kot retrospektivna pot v preteklost slovenskega (bivšega jugoslovanskega) kulturnega okolja. Avtorica svojega potovanja po globalnem jugu ne izkoristi za strogo individualizirano in metaforično »potovanje k samemu sebi« (kot bi narekovali današnji trendi in potopisne žanrske usmeritve), temveč svojo pot izrabi nadvse domiselno, kot diskurzivno ogledalo, ki ji omogoča pronicljiv vpogled v zgodovino nekdanje Jugoslavije.

Pišek zbirko začne z potopisom »Vse naše banana republike« in s pomočjo primera pridelave banan v Latinski Ameriki oriše embrionalno fazo združenodržavnega imperializma. Pridevnik združenodržavni avtorica uporablja, ker je bolj specifičen, s tem pa obenem pokaže na problem rabe besede »ameriški«, ki podobo celotnega kontinenta zreducira na njegovo najmočnejšo predstavnico – ZDA. Nazaj k bananam: uvoz tega sadja postane dobičkonosen šele takrat, ko je masoven, kar pomeni, da se je po logiki kapitalizma polikulturno kmetijstvo latinskoameriških držav transformiralo v monokulturno pridelavo banan. Pišek ugotavlja, da je združenodržavni imperializem svoj pohlep zadovoljil prav na hrbtih latinskoameriškega prebivalstva, ki jih v svoj banana imperij ni vpregel zgolj kot delovno silo, temveč je nadzoroval tudi njihova življenja: imel je monopol nad njihovimi bivališči, lokalnimi politiki in mediji.

Slovenci smo v osemdesetih letih, na »napačni« strani železne zavese, banane dojemali kot luksuz, ki si ga lahko privoščijo zgolj naši kapitalistični sosedje. Banana v košari za sadje, kot opaža Pišek, kodificira »napredek« in »udobje«, ki Slovencem za časa nekdanje Jugoslavije nista bila dosegljiva. Naša izločenost iz kapitalističnega sistema, ki je zavoljo najvišjega dobička vedno iskal in izkoriščal poceni delovno silo, nam tega pač ni omogočala. Namesto da bi se pridružili državam, ki so kovale dobiček iz mizerije globalnega juga, smo bili del jugoslovanskega socializma, ki mu avtorica pripisuje višjo mero solidarnosti.

Prvi potopis se izkaže za učinkovit uvodni akord, ki v grobem zaobjame večino vsebinskih permutacij zbirke. To izhodišče Pišek v naslednjem poglavju dopolni še z nekakšnim manifestom antipotopisja, kjer se zaveže, da se bo izognila pretirani individualnosti in vsakršnim predsodkom. Avtorica venomer pazi, da lastnega kulturnega izhodišča ne razumeva kot nadrejenega, še več, večkrat se zazdi, da družbeno-političnemu okolju Latinske Amerike podeli nekakšen status konstante, pri čemer lastno kulturno izhodišče dojema kot deviacijo, s čimer pridobi edinstven pogled, ki z odstopanji od vzpostavljene norme globalnega juga, razkriva skrita dejstva o naši postsocialistični stvarnosti.

Ena avtoričinih glavnih poant je, da smo se z odpovedjo skupni državi, ki je uspešno krmarila med tokovi zahodnega kapitalizma in vzhodnega komunizma, odpovedali vsemu, k čemur danes, zaradi slabih izkušenj z imperializmom in neokolonializmom, stremi Latinska Amerika – tj. neodvisnosti od zahodnih globalnih velesil (v največji meri ZDA). Po avtoričinem mnenju je bil slovenski referendum površinsko zamaskiran v pridobitev lastne države, v resnici pa smo z obkroženim »da« postali tudi periferni vazali globalnega prostega trga. Skočili smo v posteljo z istim imperializmom, pred katerim beži Latinska Amerika. Zato lahko zaključimo, da sta tokova zgodovinske kontinuitete jugoslovanskega socializma in Latinske Amerike zrcalno podobna; določa ju obratno sorazmerje, pri čemer avtorica trdi, da se je Slovenija z osamosvojitvijo obrnila v napačno smer.

Pri tem velja omeniti, da Pišek svoje argumente gradi zgolj na pozitivnih vidikih življenja v Jugoslaviji, pri tem pa nikoli ne skuša osmisliti njenih ekonomskih problemov: s tem imam v mislih hromeč dolg, ki je v osemdesetih letih privedel do hiperinflacije. ZDA so Jugoslaviji posojale denar, ker so jo s to strategijo želele oddaljiti od sovjetskega vpliva, od katerega se je sicer samovoljno odcepila. A ta podatek nam vseeno dodatno kontekstualizira pojem jugoslovanske suverenosti in neodvisnosti, na katerega se Pišek pogosto naslanja. Zdi se mi vredno vprašati, ali se je taista Jugoslavija, v kateri avtorica prepoznava socialni model, ki je pravičnejši od tega, ki vlada danes, do neke mere uresničila in vzdrževala prav s tistim denarjem, ki so ga imperialne ZDA nakopičile z izkoriščanjem Latinske Amerike. Kaj, če je Jugoslavijo, ki jo Pišek razume kot solidarno multinacionalno, multikulturno državo, preko posojil delno financiral prav kolonializem ZDA? To je edini del zbirke, v katerem bi si avtorici upal očitati preveč optimističen pogled na jugoslovansko preteklost.

Pišek se izkaže tudi za pronicljivo kritičarko zahodne novinarske prizme, ki o Latinski Ameriki poroča precej selektivno. Zahodni (in slovenski) mediji o državah globalnega juga poročajo le takrat, ko so novice povezane s: političnimi prevrati, oboroženimi spopadi, narkokarteli in revščino. Na ta način demonizirajo globalni jug, v čemer je moč prepoznati usedline združenodržavnih interesov. To ugotovitev dodatno konkretizira avtoričin obisk v osrčju tega imperija, kjer ugotovi, da so ZDA varne ravno toliko (če ne celo manj) kot Latinska Amerika. Ta združenodržavni novinarski diskurz, ki se najraje osredinja na kriminal globalnega juga, lahko posledično razumemo kot nezmožnost reševanja lastnih socialno-ekonomskih problemov, od katerih skuša preusmeriti pozornost. Pri tem pa mu ne pomagajo le velike globalne zaveznice, temveč tudi majhni vazali prostega trga, kot je Slovenija.

Čeprav Pišek do neke mere zapade jugonostalgiji (ta se v najbolj idiličnih konotacijah zariše proti koncu, kjer deli svoje zgodnje otroške spomine, v katerih se s sindikalnim avtobusom odpelje na morje), je treba poudariti, da razen te individualne podnote (žal se njena želja po dezindividualizaciji ne izpolni povsem – kaj hočemo, brez ščepca lastne osebne zgodovine pač ni potopisa) vse svoje percepcije, v največji meri prav tiste, ki zadevajo Latinsko Ameriko, pretrese skozi sito neizprosne refleksije in samokritike. Vzporedno pa nam ponudi edinstveno sliko jugoslovanskega socializma, ki je razpadel prehitro, da bi lahko dosegel svoj pravi potencial. Moč solidarnosti republik, ki so ga sestavljale, je lahko stala z bokom ob boku z vsemi ostalimi globalnimi ideološkimi konstantami: najsi sovjetskim komunizmom najsi združenodržavnim kapitalizmom. Če si že malce pihamo na dušo, pa mi dovolite, da kritiko zaključim s citatom Vitomila Zupana, ki je to uporno stanco, s kančkom ironije, precej posrečeno opisal v romanu Igra s hudičevim repom: »Smo uporni padli angeli, ki so ustvarili svoj način. Smo enomiselna socialistična država brez groze, z odprtimi mejami. Smo trn v peti Američanom in Rusom, pa nas podpirajo eni kot drugi.«

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 401-402.